Boris Strmšek: Zima zaenkrat skopari s snegom, vendar so razmere relativno dobre, še posebej za nekatere plezalne vzpone v stenah.
Z Jožetom sva se odpravila v Vrata s namenom, da preplezava Kratko Nemško smer, se pravi Nemško smer s Zimmer-Jahnovim izstopom. To bi naj bilo za začetek zimske sezone, na katero se še nismo nič pripravljali, dereze in cepini so do sedaj mirovali.
Na videz kopna stena naju je pozdravila v prebujajočem jutru. Sneg se res prične precej visoko, v spodnjem delu je večinoma kopna. Na vstopu nama dela družbo vodniška naveza, ki zavije v Slovensko smer, midva pa se zapodiva navzgor po razu desno od Wagnerjeve grape, kjer poteka Nemška smer.
Nenavezana preplezava ves spodnji del, ki postreže z lepim plezanjem do zgornje tretje stopnje. V dveh urah sva na Nemškem turncu, nikamor se nama ne mudi, dan je še dolg. V grapi natakneva dereze. Le kdo bi si mislil, da jih bova imela na nogah petnajst ur ...
Po Nemški grapi, kjer so odlične razmere, priplezava do odcepa Kratke Nemške smeri (Zimmer-Jahnov izstop). Hmm ... Bi, ne bi ...? Opreme imava dovolj ... Pade odločitev - greva v celotno.
Že vstop v dolgo prečnico proti razu je nekoliko delikaten, original nama ni všeč, grem nekoliko višje, kjer je prav tako nerodno. Nato pa sneg, sneg, sneg ... Razmere večinoma zelo dobre, slediva redkim sledovom predhodnikov, ena naveza je pred nama.
Slediva snežno lednim trakovom, ki vijugajo sem ter tja proti znameniti Luski. Ko se stena vse bolj postavlja pokonci, je treba na kakšnem mestu tudi nekoliko bolj "stisniti", saj so tanke zaplate trdega snega čez skalo nekoliko potolčene od predhodnikov ali pa so pomanjkljivo narejene.
Težko je najti primerna mesta za varovališča, stena je vse bolj zalita, večina klinov je skritih pod snegom, primernih razčlemb pa ni prav veliko zunaj.
Dan hitro pobegne in barve sončnega zahoda zamenja tema. Čelne svetilke naju bodo vodile dalje. Midva pa komaj pod Lusko. Do tja me pripelje raztežaj z nekaj prečnicami, nato pa me čaka prebijanje čez vstop na Lusko, ki je zelo neroden, sam sebi sem v napoto, vse se mi zatika in mi pobere kar nekaj energije. Jože se nato čudi, kako sem prišel tam preko. Eh, ne vprašaj ...
Nato po zalitem kaminu do vrha luske in v prečnico. Tam se zatakne. Sneg je slab, nekaj so ga že zbrcali predhodniki, malo doda utrujenost in po nekaj poskusih se odločim, da odneham in naredim pod prečnico varovališče. Jože pride za menoj. Kaj bova?
Jože predlaga, da še on poizkusi. Malo še potolče sneg v prečnici, sname rokavice in se prebije preko.
Čas bo za kakšno pauzo, saj ves dan nisva nič jedla, pijače pa zaužila le kakšen požirek. Sva kar pozabila na to, očitno pa se to pozna. Ko se nato prebijam po dolgi prečnici v desno, naletim v enem kotu končno na prvi primeren prostor za posedanje, še varovanje mi uspe urediti odlično. Tam počivava in z nekaj hrane ter pijače nadomestiva izgubljeno energijo. No, vsaj delček.
Nato naju čaka spet strm del, kjer je treba iskati primerne snežno-ledne trakove. Še dobro, da so razmere večinoma zares dobre.
Jože spraska čez strmi del, kjer ga nekajkrat zasuje sipek sneg od zgoraj, nato pa se prebijem do zasneženih gredin, kjer je verjetno Kugyjeva polica.Verjetno, saj je vse drugače, kot poleti, pa tudi v temi ne moreš videti vsega in dobiti prave prostorske predstave. V temi sva splezala skoraj tretjino stene. Nato slediva nekoliko logiki , nekoliko pa občasno vidnim sledovom, ki očitno vodijo nekam proti Triglavskemu ledeniku. Zapiha veter, ki vrtinči sneg, pripodijo se megle in oblaki. Sicer naju sledovi predhodnikov zapeljejo tudi preveč visoko, kjer bi verjetno lahko prišla na sam vrh Triglava, vendar nato v temi prepoznam obrise ledenika in roba stene, ter se spustiva navzdol na strma snežišča, ki naju nato vodijo proti Kredarici.
Spusti se megla, midva pa se počasi pretipava do Triglavskega doma na Kredarici, kjer naju pričaka toplota in počitek, zjutraj pa naju razbolele noge odnesejo nazaj v dolino.
Počasi nama prihaja v možgane, da sva opravila odličen zimski vzpon in sva vsekakor doživela zgodbo, ki si jo bova zapomnila.
Triglav, severna stena: Dolga Nemška smer, 1100 m, IV-, M4, do 80 stopinj,
plezala Boris Strmšek Strmina in Jože Vozelj dne 18. decembra 2016.