Polet.si - Janez Konečnik: Ko enkrat doživiš nastajanje dneva, ko namakaš noge v morje megle pod sabo, si lahko prepričan, da si na enem najlepših kotičkov Kočevske. Govorim o robu kanjona, kjer se kraške planote strmo, skoraj 700 m globoko, spuščajo do reke Kolpe.
Ampak še posebno se splača povzpeti na rob pozimi. Vzpon je takrat zaradi snega otežen, vendar je ves napor poplačan s prizori, ki se v tem letnem času ponudijo obiskovalcu.
Zelo pomembna je sreča pri izbiri dneva, ko se odpravimo tja gor. Pomemben je tudi namen, zakaj se že navsezgodaj odpravimo od doma. Ali se hočemo le naužiti svežega zraka, prečistiti pljuča in malo naviti srčni utrip? To je še najlaže, saj lahko gremo kadar koli!
Če pa hočemo čim bolj uživati v lepoti zimskega gozda in zasneženi pokrajini, je že precej teže ujeti pravi trenutek. Počakati moramo na dan, ko nam nasuje snega vsaj do kolen. Potem telesnim naporom pri gaženju dodamo še tisto nekaj več: lepo je pozimi v samoti in tišini zasneženega gozda. Takrat vem, da je le malo takih, ki hočejo, upajo, znajo in tudi zmorejo priti dlje od trgovine ali bifeja za prvim vogalom. Še divje živali se umaknejo v bolj »prijazne« doline. Le če imamo srečo, lahko zagledamo gamsa ali medveda, ki ga muči nespečnost.
Najteže pa je najti dan, ko je vse tako, kot mora biti. Takrat poleg prej naštetih užitkov prinesemo od zgoraj še kakšno enkratno fotografijo. To so pogledi, ki se nam odprejo včasih samo za trenutek. In ravno v tem je čar. Ko se zavedamo, da smo bili ob pravem času na pravem kraju in nam je poleg vsega uspelo ujeti ter na fotografiji ohraniti trenutke, ki se ne bodo nikoli več ponovili. Prav zato me neustavljivo vleče tja gor. Pogosto me sprašujejo, kaj sem tam izgubil … Nič, nič! Manj kot nas je takih, ki tako razmišljamo, lepše je tam gori.
Tudi ta hip so mi misli odplavale tja gor do starih in od vetra prebičanih bukev. In vprašam se, kako je zdaj tam na robu. Čim prej bo treba spet preveriti.
Sicer pa se bomo mogoče srečali, ko bo dovolj snega in vsaj nekaj stopinj pod ničlo!
Dostop
Še nekaj: dostop do roba ni posebno zahteven. Izhodišče je Borovec pri Kočevski Reki. Potem pa samo še navzgor. Lahko tudi ob markacijah narcise ali oznakah za planinsko pot. Seveda gre potem lahko tudi navzdol, ampak priporočam, da samo po označeni planinski poti, ki se konča ob Kolpi. Ne bom delal reklame za različne druge bolj adrenalinske oblike spusta v dolino. Vsekakor potrebujete koga, da se boste z njim dogovorili, da vas bo potem pripeljal nazaj.
O kanjonu reke Kolpe
Reka Kolpa, ki je v velikem delu (kar 113 km) tudi mejna reka med Slovenijo in Hrvaško, je zarezala v površje zemlje do 700 m globok in kar 70 km dolg kanjon, ki sega od Osilnice pa skoraj do Vinice v Beli krajini. Kolpa izvira v osrčju narodnega parka Risnjak na nadmorski višini 350 metrov, do Vinice pa se spusti že na 160 metrov in se pri Sisku združi s Savo.
Na robu je nekaj izrazitih sten (Kuželjska, Loška stena ,..), več zanimivih oken (znano je okno v Kuželjski steni). Bogata sta rastlinski in živalski svet. Naj omenim veliko število medvedjih brlogov ter gnezdišča planinskega orla in sokola selca. V pobočjih so radi gamsi. Zaradi toplega vpliva Sredozemlja najdemo veliko »toploljubnih« rastlinskih vrst (črni bor, ruj, šmarna hrušica …). Na težko dostopni planoti nad Borovcem je ohranjen pragozd Krokar, ki sega prav do roba kanjona. Na sedlu Krempa je kot gozdni rezervat zaščiteno rastišče narcis.
V dolino Kolpe vodi le nekaj dostopnih poti: glavna cesta do mejnega prehoda Petrina pri Fari, še nekaj drugih cest (pri Dolu in Žagi) in več starih poti, ki so v preteklih stoletjih povezovale dolino z notranjostjo (Kočevsko Reko in Kočevjem).
V gradnji je nova cesta, ki bo prek Borovca povezala Osilnico in poteka prav skozi najlepše predele nad vasjo Čačiči.
Janez Konečnik