Mire Steinbuch: o vodniku Gregorja Kresala, Sidarta 2007
Objavljeno v reviji Planinski vestnik 4-2007
Zimski vzponi – v ledu in snegu
Zimski vzponi, Gregor Kresal, Sidarta, 2007
Bolj ko prebiram in listam po novem vodniku izbranih zimskih vzponov, bolj v meni narašča spoštovanje in občudovanje. Grega je opravil gigantsko delo. Točno to. Ustreznejše besede ne najdem. Šele nato pridejo na vrsto ostale karakteristike, kot so kvaliteta, izbor in predstavitev smeri, itd. Na štiristo dvainšetdesetih straneh je okoli sedemsto petdeset vzponov – če predpostavimo, da bi zima trajala tri mesece, in da bi plezali vseh devetdeset dni, bi porabili okoli osem let, da bi odkljukali vse vzpone!
Všeč mi je izbor smeri, ker v njem najde nekaj zase tudi povprečen plezalec, ki si šele nabira izkušnje. Vzponi obsegajo ledno-snežne, kombinirane smeri in zaledenele slapove. Avtorjevo vodilo pri izboru je bila lepota smeri in ne njena težavnost, kar zagotavlja, da bo knjiga postala zelo brano čtivo širokih alpinističnih množic. »
Vse kar mi je vsaj malo dišalo na dober zimski vzpon, ne glede na težavnost, sem želel imeti v knjigi,« je rekel Gregor. (
Vladimir Habjan: Zimski vzponi, pogovor z avtorjem, www.gore-ljudje.net)
Kar je za kopno skalo naredil Tine Mihelič s svojimi Slovenskimi stenami, je naredil Kresal za led in sneg z Zimskimi vzponi. Pri tem ne mislim na slog pisanja, temveč na dvig standarda tovrstne literature pri nas, ki je postala primerljiva s tisto onstran državne meje.
To sicer ni prvi vodnik te vrste na Slovenskem. Leta 1987 so Edo Kozorog, Franci Savenc in Igor Škamperle v sodelovanju z ID, Planinsko založbo pri PZS in PD Postojna na 87 straneh izdali plezalni vodniček Zaledeneli slapovi. Nadaljeval je Simon Slejko s Sinjimi trakovi (1995). Tega leta so izšli tudi Kresalovi Zimski vzponi Julijske Alpe, s katerimi pa ni bil dovolj zadovoljen, zato se je spravil k delu, in pred nami je rezultat: imeniten vodnik, do sedaj najobširnejši pri nas.
V uvodnem delu je govora o lednem in kombiniranem plezanju, ocenjevanju lednih in kombiniranih vzponov, dilemi – s paščki ali brez, z ostrogo ali brez; drytoolingu in o lestvici za ocenjevanje ledno-snežnih, lednih in kombiniranih vzponov.
Poglavje Rekli in ostali živi… s komentarji plezalcev je dobra ideja, popestritev sicer suhoparnih, a pomembnih podatkov o smereh. Nadgrajuje poglavje Kratek zgodovinski pregled pomembnejših lednih in snežnih vzponov pri nas. Lahko bi ga poimenovali tudi Zgodovina je spregovorila. Najstarejši komentar je iz leta 1936, pripada pa Urošu Župančiču. Ostali so iz leta 1981 in mlajši. To so izreki in misli glavnih protagonistov našega ledno-snežnega plezanja od pionirskih časov do današnjih lednih tigrov. Zanimivo bi bilo prebrati tudi kakšno izjavo predstavnice nežnejšega spola … ledne levinje?
To poglavje je pomembno, ker iz izjav spoznamo, da ledno plezanje zahteva psihično trdnost, trezno glavo, dobro tehnično in telesno pripravljenost ter nezlomljivo voljo v najbolj kočljivih trenutkih, kar nas privede do sklepa, da je izraz adrenalinski šport, ki ga nekateri mediji nekritično papagajsko ponavljajo, zgolj maloumna etiketa kapitalsko–politične sprege.
Opisana so vsa glavna področja: Julijske Alpe - tudi Zahodne, Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke, ki so razdeljena na podpodročja. Kot dodatek pa še drytoolišče Ander-Prem pri Ljubelju, nekaj smeri s Pohorja, Iškega Vintgarja, Idrijskega hribovja in Pekel pri Borovnici.
Pred vsakim podpodročjem je zemljevid, na katerem so posejane številke smeri – točke, ki označujejo nahajališča smeri, kar prispeva k boljši orientaciji.
Če primerjamo ocene smeri iz Sinjih trakov in prejšnjih Zimskih vzponov opazimo, da niso vse slepo prepisane, nekatere so duhu današnjega časa ustrezno spremenjene.
Težko bi našli delo, za katerega bi lahko rekli, da je tako popolno, da boljše ne more biti. To velja tudi za naše Zimske vzpone. Medtem ko je konstruktivna kritika vedno dobrodošla, mislim, da bi bilo iskanje dlake v jajcu pri vsem opravljenem delu nekoliko neokusno.
Gregor: »Zadnje tri mesece (ob celonočnih posedanjih za računalnikom), praktično nisem počel drugega kot letal od enega hriba do drugega in poskušal razčistiti stvari, ki po nekaterih prejetih skicah, fotografijah in opisih enostavno niso držale ena z drugo. Največja komedija je bila prav na koncu, s Stenarjem. Cel kup prvenstvenih smeri, pa se je potem izkazalo, da so vsi plezali staro (dobro) Tomazinovo Vahico.« (Vladimir Habjan: Zimski vzponi, pogovor z avtorjem, www.gore-ljudje.net)
Nekatere fotografije z vrisanimi smermi bi lahko bile večje, to bi pomagalo k boljši preglednosti. In ko smo že pri fotografijah, ki so izključno črno bele, se mi zdi, da dajejo pridih resnosti, ki si jo ta šport – oziroma dejavnost, da ne bo komu odneslo pokrova – nedvomno zasluži. Kajti kljub napredku v materialih in tehniki je zimsko plezanje še vedno resna aktivnost. Pohvalno je, da je avtor pri nekaterih smereh pripisal, da tura ni primerna za začetnika! Morda bo v naslednji izdaji vključeno tudi stvarno imensko kazalo vzponov. Pri tako velikem številu smeri bi bilo kar dobrodošlo.
Upajmo, da se bo, ko bo napočil čas, Gregor ponovno odločil za novo, dopolnjeno izdajo. Morda bo v njem zajel tudi Veliko Špičje in stene nad Bohinjem. Če se mu ne bo ljubilo, nam še vedno ostaja upanje, da bo imel do takrat že kakšnega novega malega pogumnega športnika v družini, kateremu bo tudi treba posvetiti knjigo. Da ne bo zamere.
Pred nami je imenitno delo, za katerega upam, da bo kmalu razprodano. Vsak, ki ima dereze in dva stroja, bi moral imeti tudi to knjigo. Nenazadnje gre za izražanje občutka pripadnosti neki dejavnosti, miselnosti, ki bi se moral izraziti tudi s tem, da imamo ta vodnik doma.
»Bilo je tako strmo in zajebano, da razen mene tega ziher noben drug ne bi mogel zlest, še celo meni se je zdelo težko.«
Tadej Golob, o vseh svojih zimskih prvenstvenih vzponih
»Važne so zgodbe, fantje!«
Stane Belak – Šrauf
Mire Steinbuch