Polet, Soba z razgledom - Janez Mihovec: Samotno popotovanje po brezkončnih gozdovih Pokljuke vas pripelje do planine Zajamniki.
Dolina Save Bohinjke je bila še pred stoletji popolnoma drugačna od te, ki jo poznamo danes. Prebivalci Bohinja so živeli predvsem od pridobivanja in predelave železne rude, pa tudi pridobivanja oglja, ki je hranil brezštevilne plavže. V plavžih so pridobivali surovo železo, iz njega skovali številne žeblje in orodje ter orožje in to izvozili v Italijo. Skratka, Bohinj je bil pravi industrijski center črne metalurgije. Roko nad dejavnost jo je imela italijanska družina Zois, iz katere izhajata mecen Žiga in botanik Karel. Rudniki železove rude in plavži niso stali le v dolini v Stari Fužini in v Pozabljenem, ampak tudi na Pokljuki in Zgornji Bohinjski planini. Običajno so bili to rudniki bobovca, ki so ležali na površini pa tudi v podzemeljskih rovih. Ob rudnikih so običajno stale tudi kope, v katerih so žgali oglje. Tja do 19. stoletja namreč koksa še niso poznali in oglje je bilo edino gorivo, ki je razvijalo tolikšno temperaturo, da je stalilo železovo rudo, da se je iz nje izločilo železo. Dejavnost je potekala vse tja do začetka 19. stoletja, ko je prišla na vrsto strahovita konkurenca švedskega in angleškega železa, ki je naredila konec starodavni dejavnosti.
Kjer se Turki obrnejo
Bohinj je bil usmerjen proti Primorski, saj prave cestne povezave do Bleda ni bilo do konca 19. stoletja. Ves promet je tekel prek sedla Bača, kjer je bila najkrajša povezava z Baško grapo. Prometno povezavo je v Bohinjski Beli ovirala Soteska. Na nekdanjo prometno zaporo še danes spominja bližnji kraj Obrne. Vasica se imenuje po turškem prodoru v 16. stoletju. Turki so namreč nameravali izropati Bohinj in so prodrli prav do Soteske, skozi katero se niso mogli prebiti naprej proti Bohinju. Roparski pohod so ustavili in se vrnili proti izhodišču, za njimi pa je ostalo ime vasi.
Iz doline proti hribom – zaradi preživetja
Številno prebivalstvo Bohinja je bilo treba prehraniti in zato se je skozi stoletja ustvaril domiseln sistem kmečkega gospodarjenja. Še več, takšen sistem je bil nujen, saj so konce 19. stoletja fužine prestavili na Jesenice in Bohinj je moral spet kot nekdaj živeti od zemlje. Vse hrane v alpsko dolino preprosto ni bilo mogoče dostaviti čez strme prelaze. Poleg tega je bilo treba vso uvoženo hrano v dolino še drago plačati, kar je bil še poseben problem.
Polja in travniki v Zgornji in Spodnji Bohinjski dolini preprosto niso mogli prehraniti številne živine kmetov vse leto. Zato so v Spodnjih in Zgornjih Bohinjskih planinah in na Pokljuki zrasle številne pašne planine, na katerih se je poleti pasla živina. Seno, pridobljeno v dolini, pa je živina popasla čez zimo, ko se je vrnila v dolino v hleve s poletne paše. Planine so zrasle ob boku rudnikov in oglarskih kop in so tako pomenile tretjo gospodarsko dejavnost v visokogorju. Planine so zrasle na območju posek bukovih gozdov, ki so padli zato, da bi pridobili oglje. Danes so vsa Pokljuka in Zgornje bohinjske planine prekrite s smrekovim gozdov, višje pa še z macesnovim. Vendar moramo vedeti, da nekdaj ni bilo tako. Osnovno rastje je bukov gozd, ki daje najkvalitetnejše oglje, smrekov gozd pa je umetno posajen že po tistem, ko je večtisočletna fužinarska dejavnost v Bohinju že prenehala.
Ko stan postane vikend
Tako je na planinah zrasla cela vrsta gorski naselij. Ta naselja niso bila naseljena vse leto, ampak le poleti. Planine običajno stojijo na ravnini v bližini katerega izmed vodnih virov. Živino, ovce, koze in krave je bilo treba molsti vse leto. Zato je bila najpomembnejša zgradba na planini sirarna. Običajno je bilo tako, da je imel vsak gospodar iz doline na planini svojo planšarijo, sir pa so delali v skupnih prostorih. Po drugi svetovni vojni je planšarstvo v dobršni meri zamrlo, saj je življenje postalo lažje zaradi zaposlitve v industriji v dolini. Številne planine se tako počasi zaraščajo, planšarije pa so predelane v počitniške hišice. Zanimivo je, da so tiste planine, ki ležijo na Zgornjih bohinjskih planinah pretežno lesene, tiste na Spodnjih bohinjskih planinah in Pokljuki pa večinoma zidane in le delno lesene. Današnja podoba planin nekoliko goljufa. Pastirski stanovi razen sirarne so bili načelno razmeroma majhni. Ko so dobili stanovi nov namen v obliki počitniške hišice, so za ta namen bili nekoliko premajhni, zato so vsi ti stanovi običajno dobili še po eno nadstropje in s tem dovolj prostora.
Trud vse poplača
Ena najlepših in največjih planin teh krajev je prav gotovo planina Zajamniki. Njena podoba sije z marsikaterega koledarja in je ena izmed značilnih podob Julijskih Alp. Njen obisk je morda najlepši prav v zimskem času, ko zaradi oddaljenosti ni prav veliko verjetnosti, da na dolgi in naporni poti kogar koli srečamo. Takrat jo vidimo v njeni najlepši podobi vso samotno in zasneženo z veličastnimi gorami v ozadju.
V tem času je dostop najenostavnejši s Pokljuke od hotela Šport. Od njega je do planine skoraj deset kilometrov. Prva dva kilometra sta običajno splužena in po tej cesti lahko hitro napredujemo. Naprej pa je vse prepuščeno naši iznajdljivosti. Cesta do planine sicer je, a je nesplužena. Zato je najboljše oditi na pot kar s turnimi smučmi. Pot vodi pretežno po ravnem, pa še udira se nam ne. Najlepše je prav takrat, ko bi bilo zaradi novozapadlega snega pravi turni smuk v gorah nad planinami prenevaren. Pa še idilična podoba na novo zasneženega gozda nam ne more uiti.
Vendar je pot še kako naporna. Ko sem se odločil za obisk planine, je dan prej zapadlo skoraj pol metra novega snega. Malo za šalo malo zares sem na samem začetku poskušal napredovati kar brez turnih smuči. Pa tudi prav kmalu obupal, saj se je udiralo do pasu in še čez. Tako so smuči ali krplje edini racionalni odgovor. Pa tudi v tem primeru gre vse le s težavo. Čeprav se teža človeka razporedi na precej večjo površino, se še vedno udira tja do dvajsetih centimetrov. Vendar: kjer je volja, je tudi pot, le precej več energije je treba vložiti v sam projekt. No, pa saj je to pravzaprav smisel vsega tega početja.
Vstop v nedotaknjeno
Na prvi pogled je Pokljuka kakor en sam orjaški gozd, ki ga prečka ena sama večja cesta. Vendar ko si človek zadevo bolje ogleda, je presenečen, kaj vse se da najti na tej visokogorski planoti. Nekateri večji odprti prostori sploh niso poseke, ampak nekatera izmed redkih preostalih visokogorskih barij v srednji Evropi. Kot recimo tisto največje izmed njih Šijec. Med gostimi gozdovi v naše lastno presenečenje najdemo celo vrsto planin na katerih so nekdaj pasli živino.
Cesta do Planine Zajamniki se tako vije mimo številnih manjših planin, od katerih je najpomembnejša Planina Konjska dolina. Vendar smo tedaj šele na polovici poti. Obiti moramo še obsežen greben Rušovega vrha in šele takrat se nam planina pokaže v svoji najlepši podobi. Na sami poti nas pričaka še cela vrsta presenečenj, ki jih drugače le izjemoma doživimo. Ko popiha le nekaj vetra, se zamajejo mogočne stoletne smreke in novozapadli sneg v metežu pada z dreves. Na nedotaknjenih snežnih površinah se pozna vsaka sled in tako lahko sledimo sledem zajcev, lisic, srnjadi in gamsov.
Pernati oportunisti
Prav posebej zanimiva stvar pa se mi je zgodila na sami cesti. Divji petelini in belice so nasploh veliki oportunisti. Predvsem v tistem času, ko jim hormoni še ne nagajajo. Spremembe vremena so običajno povezane z vetrovi in padci temperature. Ptice se tem spremembam le malo upirajo. Ko zapade sneg, samo počenejo na tleh in se pustijo zamesti. Vetrovi jim takrat ne pridejo več do živega, sneg pa je krasen izolator in se počutijo lepo toplo, ne da bi bilo treba izgubljati kaj dosti energije. Torej nobenega tavanja po mrazu in vetru naokoli. Lepo pokriti in ležati na toplem je veliko lepše. Vendar pa samotni popotnik tudi približno ne ve kje bi se lahko skrivale. Že tako se je po novozapadlem snegu težko premikati, kaj šele da bi človek pazil na to , kje bi lahko bilo počivališče kake ptice. No ptice pa še kako dobro vedo koliko je ura. Počakajo, da prideš praktično nad njih nato pa se divje vzpno iz odfrfotajo v oblaku snega, ki se ti dvigne med nogami.
Da ti zaigra srce
Po nekaj urah zavzete dejavnosti, ko človeku jezik visi dobesedno do tal, pa se le pride do same planine Zajamniki. Nekaj pastirskih stanov je sicer razmetanih brez reda po planini. Velika večina pa je postavljena v obliki ulice ob poti, ki seka planino na dva dela. Gorsko naselje je presenetljivo obsežno, saj je na planini več deset stanov, v katerem pa seveda ni nobenega stalnega prebivalca in skozi zimo samevajo v veliki osamljenosti. Planina je nekoliko nagnjena, vsi stanovi pa so postavljeni pravokotno na pobočje in vsi obrnjeni v eno smer: proti jugu, da prestrežejo vsak žarek in da v njih ni tako presneto hladno in vlažno.
Pastirski stanovi so razmeroma veliki. Nihče izmed njih nima kleti, pritličje je zidano, nadstropje pa leseno. Vmes pa je ostalo še nekaj tistih, ki so zgrajeni v celoti iz lesa in imajo strehe krite s skodlami. Pogled, ob katerem ti zaigra srce.
Ne boj se, nikogar ne bo
Planina Zajamniki preprosto ne bi mogla biti lepša. Z enim očesom si lahko ogledamo Zgornjo Bohinjsko dolino in Bohinjsko jezero, z drugim osrednji del Julijskih Alp vse tja do Tošca, Triglava, Mišeljskega vrha in gora nad Dolino triglavskih jezer. Pa tudi ves venec gora nad Spodnjimi bohinjskimi planinami. Preprosto ne bi moglo biti lepše. Vendar se je za tak pogled treba pošteno potruditi. Deset kilometrov poti po samotnem gozdu je le v eno smer. Treba se je še vrniti in to zahteva dodaten napor. Vendar je nazaj grede nekoliko laže. Čeprav sem bil sam, je vrnitev potekala po poti pristopa. Tako je bila smučina že zgažena in napredovanje nekoliko manj naporno. Poleg tega je vsa pot bolj ali manj po ravnini in tako se ni treba truditi z vzponi. Kljub vsemu je pogled na konec poti in spluženo pot prava odrešitev. Čeprav je do avtomobila še dobra dva kilometra. Vendar nič zato. Pogled na planino Zajamniki sredi zime je vreden vsakega truda. Le odločiti se je treba in si z do konca nenavadnim izletom, na katerem se ni bati, da bi koga srečal, polepšati dan.
Besedilo in foto Janez Mihovec