Novi glas, Pogovor - Nace Novak: Peter Mrak iz Kromberka pri Novi Gorici je eden najboljših primorskih športnih plezalcev.
Za plezanje se je navdušil že ob koncu osnovne šole, v začetku devetdesetih let. Premagovanja zahtevnejših smeri se je lotil nekaj let kasneje, ko je šel prvič plezat v tujino in se začel redno udeleževati tekmovanj za državni pokal. Študiral je na Fakulteti za šport v Ljubljani, kjer je diplomiral o temi Načini in možnosti regeneracije pri športnem plezanju. Zadnja leta kot športni pedagog ljubezen do plezanja preko celoletne plezalne šole in poletnih plezalnih tednov prenaša tudi na najmlajše.
Peter, začel bi kar s tvojim pedagoškim delom. Kdaj in zakaj si se odločil za odprtje svoje plezalne šole?
Glavni razlog je bil v tem, da sem želel svoje plezalno znanje prenesti tudi na druge, da ne bi kar zamrlo in šlo v pozabo. Najprej sem pomagal drugim, od leta 2007 pa imam svoje skupine. V Tolminu in Novi Gorici, kjer trenutno pleza nekaj čez 60 otrok. Treninge imamo dvakrat tedensko, ob sobotah pa gremo plezat v naravo, ali pa se dobimo na klubskih ali drugih tekmovanjih.
Kaj da plezanje otrokom, kaj s plezanjem najbolj razvijajo?
Plezanje je zelo podobno življenju. Tako kot pri plezanju večkrat padeš, tako je tudi v življenju. Velikokrat poklekneš, padeš in moraš vstati in iti naprej, če hočeš priti do vrha. Poleg tega moraš biti zbran, skoncentriran in vztrajen. Kadar pride najtežje in že čutiš od utrujenosti pekoče roke, je treba še naprej vztrajati, ker takrat zagotovo zmoreš narediti še kakšen gib več, splezati še kakšen meter više, priti do mesta za počitek, kjer si lahko malo oddahneš, streseš roke in potem nadaljuješ. S plezanjem pridobiš veliko vztrajnosti, ki je tudi sicer pogoj za uspeh v katerem koli športu.
Koliko so stari otroci v tvoji plezalni šoli oziroma kdaj lahko začnejo otroci plezati?
Večinoma delam z osnovnošolci. Mladina se že malo išče, puberteta in to. Tudi učence zadnjih letnikov osnovne šole je že treba pritegniti še z drugimi motivacijskimi sredstvi. Pri mlajših je pa tako, da bi marsikateri starši radi videli, da bi otrok začel plezati že takoj, ko shodi. Sam pravim, saj lahko pleza, ampak tako, da gredo starši z njim na igrala. Naj spleza na kakšen zid, drevo. Ob varovanju staršev. Ko je star pet let, pa se lahko pridruži plezalni šoli. Nič ne bo zamudil, kvečjemu pridobil. Če otroci prehitro začnejo, jih potem, ko so stari 15, 16 let in bi lahko začeli zares trenirati in dosegati rezultate, mine volja in jih ni več blizu.
Naravna infrastruktura za plezanje je na Goriškem kar dobra. Na obeh straneh meje je precej plezališč. Kje vse plezate?
Glede tega imamo res dobre pogoje. Tudi drugje so plezališča, ampak tukaj je tudi klima odlična. Tudi pozimi je mogoče ob lepem sončnem vremenu plezati v kratkih rokavih, poleti pa se umaknemo v kakšno senčno plezališče. Najbližja plezališča so na Dolgi njivi, Lijaku, v Vipavski Beli, pa proti Tolminu so tudi plezališča. Čez mejo je najbližje Doberdob, potem Sesljan, pri Trstu Glinščica. Zelo znana plezališča so v Ospu. Osp in Mišja peč. Blizu je tudi Črni Kal, tako da je plezališč ogromno. Izbira je zelo velika.
V poletnem času, ki se počasi bliža, organiziraš tudi športno plezalne tedne. Bo tudi letos tako?
Ja. Otroci si tega želijo. Poleti imajo največ prostega časa. Do zdaj so bili vsi udeleženci plezalnih tednov zadovoljni. Zadeve sem zastavil tako, da otrokom ponudim vse, kar je tudi meni všeč. Poleg plezanja gremo tudi plavat, pa na kakšen izlet. Igramo igre z žogo in se imamo lepo v naravi.
Sam še vedno aktivno plezaš. Koliko plezalnih dni imaš za seboj v letošnjem letu?
Do včerajšnjega dne (op. p. - pogovor s Petrom je potekal sredi aprila) se jih je nabralo 48. Trikrat na teden poskušam plezati. Več mi ne uspe, saj je treba delati tudi za plezalno šolo, pa tudi čas za počitek, ki je zelo pomemben, si je treba vzeti.
Lansko leto je bilo po plezalnih dosežkih zate zelo uspešno, kajne?
Ja, za to se moram zahvaliti ženi za vse potrpljenje, pa moji ta mali, ker sta bili zaradi tega malo manj z mano, saj sem bil kar veliko naokrog. Lani sem res še več plezal. Uspelo mi je splezati 18 smeri nad oceno 8a. To je ena taka meja v športnem plezanju.
Koga oziroma kaj razmejuje ta 8a?
Mejnik prej je že 7a. Nekdo, ki se s plezanjem ukvarja za zabavo, enkrat, dvakrat na teden, potrebuje že kar nekaj časa, da pride do te ocene. Za preskok na 8a pa je treba že bolj resno zastaviti treninge in kar veliko časa vložiti v plezarijo. Nekateri potrebujejo tudi nekaj let, da pridejo do te stopnje, nekateri pa ne morejo priti do te stopnje, tudi če ne vem kako trenirajo.
Kje se začnejo te težavnostne stopnje in do kod gredo?
Obstajajo tudi dvojke in trojke. To so najlažje ocene v plezališču. Za ponazoritev lahko rečem, da je enka, ko greš po stopnicah, ko uporabljaš samo noge. Pri dvojki je treba že malo zaposliti tudi roke. Najtežje ocene na svetu pa so 9b+, 9c.
Koliko smeri z oceno 8a si že preplezal?
Natančnega števila ne vem. Enkrat bi se moral usesti in vse prešteti, mislim pa, da jih je okrog 70 ali pa še kakšna čez. Upam, da jih bom zbral sto. To so moje želje.
Imaš tudi letos tako ambiciozno zastavljene cilje, ali se boš bolj posvetil plezalni šoli?
Ciljev si nisem zadal tako kakor lani. Dokler si jih ne bom zapisal in zalepil na omaro, kot imam navado, bo težko, ker je brez tega manj motivacije, manj grizenja, manj truda. Imam pa tudi za letos cilje, ja, a čutil sem, da se moram malo odpočiti. Po vseh podvigih v decembru sem januarja kar nekako miroval, tako da sem šele s februarjem začel bolj zares.
Je ostalo še veliko nepreplezanega, če se omejiva na primorski konec?
Ja, še kar nekaj je ostalo, pa tudi smeri se na novo rojevajo. Opremljevalci so pridni, tako da “delo” še ostaja. Eden od ciljev je tudi odplezati v enem plezališču vse smeri, od prve do zadnje, na primer v Vipavski beli ali kje drugje, kjer še nisem vsega splezal. Izziv mi je tudi, kot sem že omenil, preplezati sto smeri težavnostne stopnje 8a. Prizadevam si za to, pa še na kakšno smer, tako najtežjo, kakršno sem do zdaj preplezal z oceno 8b+, bi rad zlezel (op. p. 22. aprila, dober teden po tem pogovoru, je Petru uspelo preplezati svojo četrto smer z oceno 8b+).
Ali pri plezanju morda že čutiš težo let ali je za zdaj še tako, da izkušnje in vzdržljivost pretehtata mladostno moč, eksplozivnost?
Eksplozivnost je bolj pomembna pri hitrostnem ali balvanskem plezanju, pri težavnostnem pa je pomembnejša vzdržljivost. Teža let se seveda že nekoliko pozna, pa čeprav se imam še vedno za mladega. Vidiš, da ti ustreza kakšen dan več počitka, pa si ga je treba vzeti, ker drugače, če preveč treniraš, se oglasijo stare poškodbe.
Pri načrtovanju treningov ti zagotovo pomagajo tudi zaključki diplomske naloge na ljubljanski fakulteti za šport, kjer si diplomiral o temi Načini in možnosti regeneracije pri športnem plezanju.
Seveda. Sama fakulteta mi je ogromno dala. Prej, ko sem bil mlajši in bolj zagret, sem šel trenirat takoj, ko sem imel čas, pa bi bilo kdaj bolje, da bi si vzel kakšen dan premora. Da bi enkrat treniral bolj za moč, drugič za vzdržljivost, da bi delal ciklično, pa tega nisem znal. Zdaj to znam in lahko to znanje predajam naprej.
Je športno plezanje šport, s katerim se je mogoče ukvarjati tudi v srednjih letih in kasneje?
Marsikdo mi potoži: “Ah, nisem za plezanje”, ali pa: “Sem že prestar, se lahko polomim. Nisem od rojstva gor rasel s tem... ”. Starostnih omejitev praktično ni. Nekateri vzamejo to bolj za rekreacijo in se osredotočijo na lažje smeri. V marsikaterem plezališču je ogromno lahkih smeri, pa se lahko tam dodobra naplezajo. Priznati moram, da me presenečajo sposobnosti nekaterih odraslih, tudi že sivolasih, pa takih, ki so močnejše postave. Kakšne ocene še plezajo, kako so gibljivi.
Prav veliko opreme pri športnem plezanju ni. Je pa nekaj take, ki je obvezna.
Brez česa v naravnem plezališču ali na umetni steni ne gre?
Nekaj opreme je, ne predstavlja pa velikega stroška, sploh pa traja oprema kar dolgo, še posebej, če kupimo kvalitetno. Na začetku staršem priporočam, naj pridejo otroci v športni opremi, tako kot pri športni vzgoji. Malo trše telovadne copate, da se ne stolčejo tako hitro, ker na začetku otroci bolj brcajo po skali kot plezajo, potem pa s časom plezalke (op. p. - plezalni čevlji). To je prva stvar, ki naj bi jo kupil plezalec. Sledi plezalni pas, tako da že lahko greš z nekom, ki ima ostalo opremo za plezanje. V plezališčih je zelo priporočljiva tudi čelada, ki je pri mlajših od 14. leta tudi obvezna, pa vrečka za magnezij. Ko si enkrat že bolj v tem, se s katerim od prijateljev dogovoriš, pa v paru kupita plezalno vrv, sisteme, da se lahko vpenjaš, varovalo in lahko že praktično sam plezaš.
Kako pa je s konkurenco na Primorskem. Mislim na konkurenco tebi kot plezalcu in na konkurenco glede učenja plezanja, plezalnih šol, tečajev?
Plezalnih šol je vse več, kar mi je všeč. Želim si čim boljšega sodelovanja, ker tako vsak preda svojo izkušnjo mladim, ki potem hitreje napredujejo. Plezalcev je kar nekaj. Še več bi jih lahko bilo in jih tudi bo. Prizadevam si, da me bo še kdo ulovil in prehitel.
Nace Novak