Delo, Književni listi - Marjan Raztresen: Stipe Božić v svoji knjigi pripoveduje
... o svojem alpinističnem življenju in dramatičnem vzponu na 8612 metrov visoko goro K2
Splitski alpinist Stipe Božić je v Sloveniji znan predvsem po televizijski seriji o najvišjih gorah sveta, ki jo je pripravljal z ljubljanskim kolegom Vikijem Grošljem; prvi je bil snemalec, drugi scenarist in pisec besedila. Zdaj se hrvaški vrhunski plezalec predstavlja Slovencem še kot pisec s knjigo K2 – zmagoslavje in tragedija, ki je izšla v prevodu Iztoka Osojnika zadnje dni lanskega leta pri ljubljanski založbi V.B.Z.
Vprašanje je, kakšna bi bila življenjska pot Dalmatinca Božića, že v mladeniških letih zaljubljenca v gore, kar je za prebivalca dežele brez velike planinske tradicije dokaj nenavadno, če ga za tiste čase obvezna vojaščina ne bi pripeljala v vojaško gorsko enoto v Bovec. Tja je takrat enaka usoda privedla Vikija Grošlja, njegovega planinskega brata po duši, in ta ga je hribovsko do konca zapeljal.
Vnovič sta se srečala leta 1979 na veliki jugoslovanski odpravi na Mount Everest. Čeprav je bil Stipe takrat prvič v Himalaji in ni nihče, niti on sam, pomislil, da bi lahko priplezal na vrh gore, mu je to v navezi s Slovencem Stanetom Belakom - Šraufom in Nepalcem Ang Phujem uspelo. Ta odprava in vzpon sta bila zanj fakulteta himalajizma: dnevi plezanja v »conah smrti« v višinah več kot 8000 metrov, prenočevanje v tej coni po doseženem vrhu, smrt nepalskega vodje šerp naslednje jutro in rešitev iz tega ledenega pekla so ga zaznamovali za vse življenje. Po vrnitvi na Hrvaško je kot prvi rojak, ki je stal na najvišji točki zemeljske krogle, postal narodni junak – in odtlej so bili himalajizem in z njim povezane dejavnosti njegova življenjska pot.
Že na Everest je nesel s seboj snemalno kamero, brez nje potem ni šel na nobeno goro več. Večina njegovih himalajskih podvigov, tudi na orjaške osemtisočmetrske vrhove Everesta, na katerem je bil potem še enkrat deset let po prvem vzponu nanj, Manasluja, Kangčendzenge in K2, je bila v navezah s slovenskimi alpinisti. Stal je tudi na najvišjih vrhovih vseh sedmih celin, v Lukovi jami na Velebitu je bil 1395 metrov globoko, kar je skupaj z višino Everesta poseben rekord, in kot prvi Hrvat je prismučal na Severni tečaj.
O svojem alpinističnem življenju pripoveduje Stipe Božić v knjigah, predvsem pa o dramatičnem in tragičnem plezanju na vrh druge najvišje gore sveta, 8612 metrov visokega K2 v pakistanskem Karakorumu leta 1993 in sestopanju z njega, čemur sta posvečeni malone dve tretjini knjige.
V tej mednarodni odpravi Planinske zveze Slovenije so se osmim slovenskim plezalcem pod vodstvom Tomaža Jamnika pridružili še Hrvat Stipe Božić, Mehičan Carlos Carsolio, Šved Göran Kropp in Anglež David Sharman. Na vrh so prišli vsi tujci razen Angleža, od Slovencev pa Viki Grošelj in Zvonko Požgaj, ki je za uspeh plačal visoko ceno: tako hudo je pomrznil, da se odtlej ne ukvarja več z vrhunskim alpinizmom. Sicer pa se je na tej odpravi zgodilo skoraj vse, kar se lahko pripeti človeku v ekstremnih razmerah najvišjega pogorja in ene od najnevarnejših gora na svetu, na kateri je umrl vsak četrti alpinist, ki se je povzpel na njen vrh.
Če bi bil Stipe Božić lovec na senzacije, bi v opisovanju ekspedicije na K2 na hitro opravil s pohodom do baznega tabora pod to goro na »sotočju« ledenikov Godwin Austen in Baltoro več kot pet kilometrov visoko nad morjem. Ker je hotel opisati celoten alpinistični podvig, se je posvetil tudi temu delu odprave, saj bi lahko zanimal predvsem morebitne udeležence trekingov po himalajskih poteh, ki so višje od najvišjih evropskih gora. Kar se je dogajalo od tod dalje, se marsikje v knjigi bere kot srhljivka.
Na robu smrti
Ko so se fantje po dnevih napornega in nevarnega plezanja zaradi vse hujšega snežnega viharja komajda dotaknili vrha gore in ko za vzhičenje ali navdušenje ni bilo časa, se je začela dirka z roba smrti v življenje. V edinem šotorčku najvišjega višinskega tabora za tri ljudi je prebila noč šesterica, poleg štirih, ki so se vračali z vrha, sta že bila v njem še dva, ki sta nameravala naslednji dan od tod na vrh. V zgodnjem jutru je najizkušenejši med njimi, Viki Grošelj, začel priganjati, naj zaradi bližajoče se še hujše ure začnejo vsi nemudoma sestopati. Z Mehičanom Carsoliem je odšel prvi, za njima sta se hotela odpraviti Stipe in Zvone Požgaj, a je prvi, mehka dalmatinska duša, opazil, da se Boštjan Kekec obnaša nenavadno, v čemer je prepoznal hudo obliko višinske bolezni. Trojica je v naslednjih urah storila vse, da bi ga izvlekla iz objema gore in smrti, vendar ji ni uspelo. Stipe je kmalu zatem zaradi snežne slepote skoraj popolnoma oslepel, Zvonko ga je vodil, Stipe pa je njega prepenjal na varovalno vrv, ker sam zaradi zmrznjenih prstov tega ni zmogel.
»Nižje spodaj,« pripoveduje v knjigi Stipe Božić, »kjer ni bilo več pritrjenih vrvi, ker je naklon pobočja močno popustil, sem zaslišal ekspedicijskega zdravnika Damijana Meška. Čakal nas je poleg ABC, pomožnega baznega tabora višje na gori. Ko sem prišel do njega, me je objel in zajokal. Prizor našega reševanja ga je pretresel, še posebej hudo pa smrt Boštjana Kekca.«
Čeprav so slovenski bralci planinske literature močno razvajeni zaradi velike izbire tovrstnih del, nad Božićevo knjigo o K2 ne bodo razočarani. Sicer ni literarni presežek s tega področja, je pa zanimiva.
Marjan Raztresen