Tavanja - Mojca Luštrek: Po petih letih sva si izbrala drugo izhodišče, Slovenji Plajberk/Windisch Bleiberg
O Žingarici
sem že pisala. Po petih letih sva si izbrala drugo izhodišče, Slovenji Plajberk/Windisch Bleiberg (948 m), ki sva ga nekoliko spoznala, ko sva šla
na Psinski vrh.
Tokrat sva izvedela še dvoje: da ima kraj domači imeni Slovenj Plajberk in Svinčnica ter da se je tam rodil pravnik, narodopisec in publicist dr. Josip Šašel (1883‒1961), poznavalec in ljubitelj Karavank. Ogledala sva si tudi lepo urejen (sicer zaprt) vhod v nekdanji rudnik svinca ob cesti in našla še manj ugleden zamrežen vhod v neki rov više v gozdu. Pri gostilni Kirchenwirt malo naprej od parkirišča (S 46.490386, V 14.239205) so naju čakali kažipoti in tisti za Žingarico je vabil na dve poti:
Singerberg 1 ½ h 654 in
Singerberg (über Halbingsattel) 2 h 655/656/654 (rdeči piki).
Pred gostilno sva zavila desno po makadamu ob potočku. Podatki na stari smerni tablici so bili enaki kot na kažipotih. Prečkala sva potoček in se povzpela med zadnje hiše. Na vsaki je bila markacija. Za hišo 49 sva zavila levo s steze. Tam se je prvič pojavila številka poti 654, nato sva dosegla gozd. Še enkrat sva prestopila potoček in nadaljevala ostro levo mimo vodnega zajetja. Pri pašniški ograji je kažipot z enakimi podatki kot na izhodišču (le z 10 minut krajšima časoma) kazal
ostro desno. Markacija na lesi ob vstopu v gozd je bila dopolnjena s številkama 654 in 655. Marsikaj ob poti je spominjalo na nekdanji rudnik. Tablica je opozarjala, da je dostop do jaškov in rovov strogo prepovedan. Na gosto markirana gruščnata steza se je razmeroma strmo vzpenjala.
Na razpotju čez četrt ure sta se poti na Žingarico ločili; kažipota sta napovedovala skoraj enaka časa: desno po poti 654 1 h 40 min., levo čez sedlo Albink (655/656/654) 1 h 45 min. Zavila sva desno, po levem kraku pa sva se nameravala vrniti. Nad razpotjem se je steza zravnala in se celo rahlo spustila. Pri možicu sva prekoračila potok, nato se je steza zožila in spet vzpenjala. Bila je precej skalnata in koreninasta.
Prestopila sva suho (hudourniško?) grapico. Po 25 minutah sva prvič prečkala gozdno cesto. Gruščnato-skalnata steza skozi smrekov gozd je bila odtlej bolj strma, sicer pa kar široka. Niže sva videla Vrtačo in Palec, zdaj se je pokazal še Kozjak ali Ovčji vrh. Na razcepu pri nasutini ob levem kraku sva nadaljevala po desnem. Na zglajenem in poledenelem snegu bi nama bile prav prišle derezice, gamaše pa niso bile potrebne. Čez 20 minut sva drugič dosegla cesto. Ob njej so bili zloženi hlodi in poleg njih je stala kad, najbrž za napajanje živine.
Cesto sva spet le prečkala, se povzpela po desnem robu poseke in zavila desno po stezi, mehki od iglic, v gost smrekov gozd. V četrt ure sva cesto prestopila tretjič, tokrat poševno v desno. Od tam je bil lep pogled na Karavanke. Med strmim vzpenjanjem po iglicah in koreninah sva desno skozi drevje videla še eno poseko in se ji približala. Dohitel naju je kuža, gospodarja pa ni bilo na spregled. Po dobrih 10 minutah sva še četrtič prečkala cesto, spet na razglednem levem ovinku. Markacija je bila šele nekoliko više v gozdu.
Po dotedanjih »srečanjih« s cesto bi naslednje, peto, pričakovala čez 5 minut, pa se je zgodilo še prej. Pri kažipotih nazaj
Windisch Bleiberg 40min, levo
Halbingsattel 30min, naprej
Singerberg 20min in
Dornach 2h (vse rdeče pike, vse pot 654, le pri Halbingsattlu je bila 655, a prelepljena) sva jo prečkala, po nekaj korakih stopila na greben in zavila desno nanj. Takoj sva dosegla 1556 m visoki predvrh
z markacijo 654 na odlomljeni sušici. Spustila sva se po drugi strani tega vršiča in odprl se nama je pogled na Grlovec s Košuto v ozadju.
Po kratkem sončnem delu grebena sva se spet potopila v senčen smrekov gozd. Levo ob poti se je pojavila žičnata ograja.
Četrt ure od zadnjih kažipotov sva že šestič pristala na gozdni cesti in srečala fanta, ki sta parkirala takoj za nama, zdaj pa sta se že vračala. Čez čas se je začela grebenska cesta rahlo vzpenjati in nato sva jo zapustila v levo. Od tam je pritekel kuža in za njim je sestopil še gospodar.
V četrt ure sva stopila na vrh s križem in vpisno skrinjico (1589 m).
Razgled so zastirala drevesa, le na sever se je videlo. Sprehodila sva se še kakih 50 m naprej po grebenu do odcepa levo na pot, po kateri sva prišla gor
prejšnjikrat (iz Trnja/Dornacha).
Medtem so dosegli vrh še štirje avstrijski planinci. Ko sva bila prvič na Žingarici, sva mislila, da v snegu nihče ne hodi tja, tokrat pa sva jih srečala kar nekaj, a nobenega iz Trnja. Očitno pozimi raje prihajajo z južne, sončne strani.
Vrnila sva se sprva po isti poti. Ko sva se spuščala z vrha, naju je razveseljeval pogled na lepo ozadje predvrha. Nazaj grede se nisva povzpela nanj, ampak sva pod njim zavila levo na gozdno cesto. 
Po 20 minutah sva bila tam, kjer sva jo prečkala, preden sva se povzpela na greben. Ostala sva na cesti in prečila eno velikih posek, vidnih že iz doline.
Ta cesta se je kmalu staknila s tisto, ki teče po drugi strani predvrha. Zdaj sva hodila po poti 656. Čez 10 minut sva prikoračila na sedlo z zmajarskim ali padalskim vzletiščem. Kar precej časa sva morala počakati, da sta se dva ne več posebno mlada modela fotografirala 
na kakih deset načinov, nato pa je še Jani, navdušen, da sta odšla in končno lahko fotografirava tudi midva, »uprizoril polet«. Po slabih 5 minutah sva mimo radarjev prispela h klopcam in velikemu križu 
(1454 m), kjer je klepetalo kar osem Avstrijcev. Križ (ob njegovem vznožju je vpisna skrinjica) sta 21. 6. 1991 postavili vaška skupnost in mladina Svetne vasi (Weizelsdorf) s prijaznim dovoljenjem humberške (Hollenburg) gozdne uprave, piše na tablici. Od tam se je cesta nadaljevala levo navzgor in desno naravnost, oznak pa ni bilo. 
Odločila sva se za desno smer.
V dobrih 10 minutah sva prikorakala na sedlo Albink/Albingsattel (1360 m) s kažipoti 
nazaj Singerberg 1h (prejšnjikrat je bila številka poti 656 napisana z roko, tokrat sta bili izvirni številki 657 in 654 prelepljeni), desno Singerbauer 50min 655 in Dornach 1h 30min 655, levo Windisch Bleiberg 40min 655,654, naprej Oreinzasattel 40min 656 (same rdeče pike). Najina smer je bila leva, a prej sva še stopila po srednji gozdni cesti navzgor ‒ po shojeni nemarkirani poti na Plánjavo/Rabenberg. 
Hribom, opisanim kot »upoštevan le pri grebenskem prehodu z Žingarice na Psinski vrh ali obratno« (Klinar) ali »drugotnega pomena« (Janša) se pač ne moreva upreti. S ceste so se lepo videle dolina Drave z Boroveljskim pregradnim jezerom/Ferlacher Stausee in gore v ozadju. Po četrt ure se je levo nazaj odcepila še ena (neshojena) gozdna cesta. Po dobrih 5 minutah sva prišla do ograjenega odmikališča na levi. Daleč pred nama je čez pot stekel gams in nato še enkrat v nasprotno smer.
Kmalu nad odmikališčem se je vzpon končal in cesta prav tako. Celovec sva imela kot na dlani, pred nama se je dvigal Psinski vrh. Po pobočju na levi sva brž dosegla vrh Planjave (1465 m), označen z geodetskim kamnom KT. Na neki skali je bil narisan zbledel rdeč trikotnik s piko na sredi. 
Glede na to, da vrh tiči v gozdu, je bil z njega še kar lep razgled dravsko dolino. Čez vrh teče žičnata ograja in morda se je zaradi nje gams vrnil.
Dol grede sva se nagledala vrhov Žingarice. Na sedlu Albink čez kakih 15 minut sva se spustila po desni cesti in jo takoj pri polomljeni lesi zapustila spet desno po poti 655. Steza je tekla mimo podrte lesenjače čez poseko, poraščeno s smrečicami. Po slabe četrt ure sva prečkala gozdno cesto. Snega je bilo malo, bil pa je neprijetno poledenel. Ob potočku sva stopila na sončen travnik, a sva bila brž spet na cesti. Z nekaj težavami sva našla naslednji markaciji. 
Kmalu po še enem prečkanju gozdne ceste sva stopila na njen desni ovinek, potem pa se spustila po koreninasti stezi, posuti z listjem. 
Hodila sva po vodovarstvenem območju, kar je bilo vidno na vsakem koraku (zajetje, cevi, ograje). Desno spodaj je šumel potok; sestopila sva k njemu in ga prestopila. Zavila sva desno na prečno pot (v levo je bila zastavljena s hlodom), tako da sva bila kmalu spet pri potoku in sva morala še enkrat čezenj. Steza je bila precej skalnata, prav tako breg ob njej. Na več mestih je gledala na površje pod pot zakopana črna cev.
Po 25 minutah sva mimo razglednega robu in zamreženega vhoda v nekdanji rudniški rov prispela na razcep: desno so bila opozorila v zvezi z rudnikom, levo pa markacije. Zavila sva levo. Po desni strani steze je tekel jarek in ob njem žičnata ograja. Manj kot 5 minut pod razcepom sta se poti 654 in 655 staknili, kjer sva gor grede zavila desno. Kmalu sva bila pri prvih hišah (zjutraj nisva opazila, da se od tam vidi veliki križ) in čez dobrih 10 minut pri avtu.