Francoz Nicolas Jaeger (20. oktober 1946 - 27. april 1980) je bil zdravnik, alpinist in smučar.
Jaeger se je rodil v Boulogne-Billancourtu v Franciji kot sin fotografinje Janine Niépce. Opravil je več kot 100 solo vzponov v masivu Mont Blanca, vključno z več kot ducat prvenstvenimi vzponi. Leta 1975 je postal gorski vodnik. Jeseni 1978 je sodeloval pri prvem francoskem vzponu na Everest. Vodja ekipe je bil Pierre Mazeaud. Druga člana ekipe sta bila Jean Afanassieff in Kurt Diemberger. Na vrhu so alpinisti sneli kisikove maske in tam preživeli uro in pol. V pristnem galskem slogu je Jaeger prižgal cigareto Gitanes brez filtra in verjetno postal prvi, ki je kadil na vrhu sveta. Želel je na sebi opazovati učinke pomanjkanja kisika na 8848 m. Zaključil je, da ni tako težko sedeti brez kisikove maske, ko pa se je moral premakniti, pa je bilo težko. Jaeger in Afanassieff sta nato smučala z višine (8200 m) nad Južnim sedlom Everesta.
Leta 1979 je bil Jaeger v Andih, kjer je z Brianom Hallom, Alanom Rouseom in snemalcem Philippeom Charliatom opravi nekaj odličnih ter nekaj solo vzponov. Po alpinističnem udejstvovanju je od 27. julija do 27. septembra na 6700 m opravil medicinske meritve in preizkusil svoje telo (med tem je pokadil 70 škatlic cigaret). O svoji izkušnji je napisal knjigo Carnets de la Solitude. Takrat so mnogi imeli njegov eksperiment za norega. Niso videli razloga, da bi kdo preživeli 60 dni na visoki nadmorski višini. Jaeger je bil za njih autsajder.
Veliki izziv alpinizma
Med svojim vzponom na Everest leta 1978 je Jaeger občudoval južno steno Lhotseja. Od tistega trenutka se je mega-stena — ki jo je Messner imenoval »problem za leto 2000« (z drugimi besedami največji plezalni izziv prihodnosti) — usidral v Jaegerjeve možgane. Leta 1980 je bil Jaeger pripravljen na ambiciozen prvi vzpon čez 3050 metrov visoko južno steno Lhotseja s podporo prijateljev.
Z Nicolasom Berardinijem in Brigitte Steinmann je Jaeger prispel v Himalajo spomladi 1980. Za aklimatizacijo sta se Berardini in Jaeger najprej preizkusila z Zahodno steno Ama Dablama in priplezala 300 m pod vrh. Nato so šli na Baruntse, kjer sta Berardini in Jaeger po severni steni dosegla vrh 7. aprila. Himalajska zbirka podatkov oba vzpona označuje za nezakonita. Od tam je Jaeger odšel na južno steno Lhotseja.
16. aprila je Jaeger prvič poskusil direktno v steni. Prišel je do 6500 m, a se je obrnil zaradi nevarnosti snežnih plazov. V bazni tabor se je vrnil 20. aprila. Ob naslednjem poskusu se je odločil, da bo šel preko Lhotse Shara. Po poročilu Himalajske baze podatkov je Jaeger v baznem taboru povedal, da želi poskusiti prečenje z Lhotse Shara na Lhotse Main in preko takrat še nepreplezanega Lhotse Middle, preden bi se spustil v Zahodno globel. Na Everest bi poskusil celo solo. Prečenje je bil izjemno predan projekt z zelo majhno možnostjo uspeha. Vendar je Jaeger verjel v svojo moč in bil prepričan, da lahko preživi veliko dni na visoki nadmorski višini.
25. aprila se je Nicolas začel vzpenjati po jugovzhodnem grebenu Lhotse Shara. Imel je dovolj hrane za 8 do 15 dni. Snemalec Bill Rosser je snemal in opazoval vzpon od spodaj. Dobro aklimatiziran se je razmeroma hitro povzpel in bivakiral na približno 8000 m. 27. aprila je Rosser opazil Jaegerja na višini 8200 m, ko se je vzpenjal z neverjetno hitrostjo. Toda vreme se je poslabšalo in goro je zadel močan veter. Rosser Jaegerja ni več videl.
Po besedah Edwarda Morgana, avtorja knjige Lhotse South Face – The Wall of Legends, so se Berardini, Steinmann in ostali člani odprave preselili v bazni tabor Everesta, da bi počakali na Jaegerja, če bi mu uspelo prečiti Lhotse. Toda Jaeger se nikoli ni vrnil z višin. Kratko iskanje je bilo na željo njegove družine ustavljeno.
Nadalevanje zgodbe
Za večino je bil to konec zgodbe. Jaeger je izginil in ga nikoli niso našli. Celo Jaegerjeva družina je 39 let verjela, da so to vse informacije, ki so jih kdaj vedeli o njegovem zadnjem vzponu. Toda tri leta po Jaegerjevi usodni odpravi leta 1980 je prišlo do odkritja, ki je šlo pod radar skoraj vseh.
Med raziskovanjem primera Tomo Česen v letih 2013-2014 je alpinistični raziskovalec Rodolphe Popier v The Himalayan Database našel zapis, ki omenja knjigo Canadians on Everest: The Courageous Expedition of 1982.
Knjiga, ki je izšla leta 2006 in jo je napisal Bruce Patterson, eden od kanadskih plezalcev, je pripovedovala zgodbo o prvem uspešnem kanadskem vzponu na Everest. V knjigi je omenjeno, da je plezalec Roger Marshall leta 1983 našel truplo Nicolasa Jaegerja na Lhotse Sharu. Truplo je bilo v šotoru manj kot 500 m pod vrhom. Popier je povedal, da je za pomoč pri iskanju knjige prosil alpinistično pisateljico Bernadette McDonald. Nato pa je preveril, ali se opis trupla ujema z Jaegerjem.
Novica o Marshallovem odkritju Jaegerjevega trupla pa takrat ni prišla v Francijo. Internet je bil še v povojih in plezalni dnevniki še niso bili digitalizirani. Tako novica o odkritju ni prišla do ljudi.
Leta 2019 pa je Helene Jaeger-Defaix, hči Nicolasa Jaegerja, končno izvedela za celotno zgodbo od Popierjevega prijatelja Charlieja Buffeta.
Jeagerjeva zapuščina je pomembna za zgodovino alpinizma. Kot je Gaston Rebuffat zapisal v Alpine Journal UK po Jaegerjevem izginotju, je bil Jaeger »strasten človek, hkrati luciden in stabilen, z veliko izkušnjami z gorami in tudi s svojimi prednostmi, človek, ki je gledal v prihodnost.«
Tukaj (pa) si lahko ogledate nekaj zadnjih posnetkov Jaegerja ...