Janez Pikon: Navdušenje nad razvojem bohinjskega turizma pa je tako prevzelo bistriškega župnika Janeza (Ivan) Pibra, da je na banketu ob otvoritvi vzkliknil: »Lepa je Švica, bogastvo te in naravnih divot je neizmerno. Naša Švica je naš romantični Bohinj, naš turistovski raj.« 
Naša Švica je naš romantični Bohinj, naš turistovski raj". Začetki zimskega turizma v Bohinju, sežejo daleč v preteklost, daleč nazaj, več kot 100 let v čase pred prvo svetovno vojno. Pod vplivom strukturnih sprememb novega človekovega pogleda na telo in naravo, ter pod vplivom tehničnega napredka v potovanjih in razvoja letovišč in zdravilišč se je po zgledu tujine tudi pri nas začel oblikovati turizem, kot gospodarska panoga. Vedno bolj je sililo v ospredje spoznanje, da je z vlaganjem v potrebno infrastrukturo in z ozaveščanjem javnosti možno doseči pozitivne učinke ter konkretno območje spremeniti v prepoznavno in privlačno, ter ob tem iz tega potegniti tudi materialne koristi. Zato je bilo potrebno organizirati predvsem propagandno agitacijo tozadevnih organizacij, ki so na različnih področjih pospeševale interes za turistično potrošnjo in zlasti udejstvovanje na tem področju. Na lokalnem nivoju so pobudo za to prevzela specializirana društva, tedanja upravno-politična delitev slovenskih dežel pa je botrovala ustanavljanju deželnih zvez za pospeševanje turizma.
Za Kranjsko se je že razmeroma pozno, t.j. junija 1905 ustanovila v Ljubljani Deželna zveza za pospeševanje prometa tujcev na Kranjskem, s tem da je bilo področje zakonodaje, ki se dotika turizma, kot je denimo zakon o zdraviliščih, kopališčih in letoviščih, regulirano že prej. Duša zveze je bil Valentin Krisper, njen prvi predsednik pa lekarnar Ubald Trnkoczy do leta 1908. Tedaj se zveza preimenuje v Deželno zvezo za tujski promet na Kranjskem. Zveza je bila za Kranjsko pomembna in potrebna pridobitev, kar pa ne pomeni, da je njeno delovanje potekalo nemoteno. Poleg finančnih težav so jo težila strankarska nasprotja (finančno je bila odvisna v glavnem od deželnega odbora), pogosto so se zato menjali njeni predsedniki in naposled se je leta 1913 prostovoljno razpustila, leta 1914 pa jo je nadomestil deželni zavod po imenu Deželna zveza za tujski promet in turistiko na Kranjskem, ki ga je vodil Fran Šusteršič.
Deželna zveza turizma ni širila direktno, ampak z ukrepi, ki bi ga pospeševali. Zaradi ugodnih pogojev, ki so bili vzpostavljeni z dokončanjem bohinjsko-turske železniške proge (1906) je zveza tako mnogo svojih naporov vlagala tudi v razvoj bohinjskega turizma. Z reklamiranjem turističnih kapacitet in omogočanjem cenejšega prevoza je Bohinj postal eden glavnih centrov slovenskega turizma. Zveza je imela v Društvu za privabitev tujcev za Bohinjsko Bistrico z okolico in občino Srednjo vas, ki je bilo ustanovljeno leta 1907 agilno moč, saj je društvo združevalo lokalne gostilničarje, hotelirje in trgovce. V prizadevanjih za povečanje hotelskih zmogljivosti na Bohinjski Bistrici so v Ljubljani ustanovili Hotelsko delniško družbo Triglav. Slednja je kupila od železniške uprave večje objekte, ki so bili zgrajeni ob gradnji železnice in jih preuredila v velik Grand Hotel Triglav z depandanso Bellevue in Vilo Bogumilo. Bohinj je bil prepoznan kot eden izmed najbolj perspektivnih turističnih krajev v monarhiji. Zanimanje in rast po dokončani gradnji železniške proge izkazujejo na primer obisk angleških časnikarjev leta 1907, isto leto je počitnice preživel v Bohinju ministrski predsednik baron Beck, leta 1908 pa so po obisku Bleda obiskali Bohinj skupaj tudi slovanski novinarji.
Bohinj je izkazoval tudi obliko tedanjega nacionalnega obnašanja na Slovenskem, saj se je propagiral tudi kot spodbuda nacionalnega gospodarstva. Spet skladno z nekje bolj, drugje manj izpostavljenim geslom "svoji k svojim" so Bohinjski turizem obravnavali članki, kot je bil na primer Cotičev v tržaški Edinosti. Pod pomenljivim naslovom »Bohinj - slovenska Švica,« je Makso Cotič spodbujal tržaške Slovence naj obiskujejo Bohinj, češ, Slovenci smo vstopili "v dobo pametnega in premišljenega, organizovanega gospodarskega dela". Povod članku je bila otvoritev kompleksa Grand Hotela Triglav julija 1907, s katerim ni bilo izvršeno le "eminentno gospodarsko", ampak tudi "etično delo". Navdušenje nad razvojem bohinjskega turizma pa je tako prevzelo bistriškega župnika Pibra, da je ta na banketu ob otvoritvi vzkliknil: "Lepa je Švica, bogastvo nje naravnih divotah je neizmerno. Ali nam vendar ne treba hoditi v Švico - naša Švica je naš romantični Bohinj!". Bohinj je tako moč vrednotiti tudi skozi dioptrijo nacionalne manifestacije turizma.
O skokovitem porastu bohinjskega tujega turizma med letoma 1905 in 1907 pričajo tudi statistični podatki. Leta 1905 so v Bohinju prenočili 1.003 tujci, leta 1907 pa že 8.469 tujcev, torej se je število tujcev, ki so v Bohinju prenočili vsaj eno noč, poosmerilo. Bled, ki je pred prihodom železnice Bohinj gladko prekašal, je imel v letu 1907 okrog 6.000 tujih nočitev. Iz podatkov železniške uprave pa se sklepa, da je bilo v letu 1907 v Bohinju še nekaj nad 10.000 dnevnih izletnikov. Zanimiva je tudi statistika domačih kranjskih letoviščarjev, ki se je v omenjenih treh letih tudi potrojila, s 3.000 na 9.000.
Bohinj se je kot idilično prikazovan kraj z lepo kuliso gora in jezerom kot glavno privlačno točko kmalu dokazal kot eden glavnih kranjskih centrov t. i. »sommerfrišlerije,« kjer so poleti svoj prosti čas v nedrjih neokrnjene narave preživljali prebivalci urbaniziranih središč. Ta poseben življenjski slog preživljanja poletnih počitnic kot »inscenirane zasebnosti« in začasnega konstantnega zavetja od sicer nemira polnega vsakdanjika se je predvsem zaradi uveljavljanja zimskih športov razširil tudi na zimski čas. Prav Bohinj je najbolj izstopajoč primer prizadevanj za razvoj zimskega turizma pri nas v času do prve vojne.
Na primeru Bohinja se jasno vidi, kako so si turizem in zimski športi podali roko in vzajemno vplivali na medsebojni razvoj. Študija primera razvoja zimskega turizma v Bohinju spet nakazuje zgledovanje po tujih primerih razvoja alpskih turističnih središč, ki so pojav oziroma gojenje zimskega turizma utemeljevali predvsem kot razširitev poletnega turizma na sicer poprej mrtvo zimsko sezono. Želja po rasti turističnega prometa je namreč predvsem lastnike prenočitvenih kapacitet gnala v to, da so pojav novih zimskih športov najprej prepoznali, potem pa ga začeli tudi izkoriščati. Bohinj je s tem le sledil že uveljavljenim alpskim turističnim centrom, med katerimi mitološko prednjači Sankt Moritz, ki svoje prvenstvo na tem polju uveljavlja s poznano zgodbico hotelirja Johannesa Badrutta, ki je s svojimi stalnimi poletnimi angleškimi gosti leta 1864 stavil, da jim vrne stroške potovanja, če jim pozimi ne bi bilo tam všeč. Zgodnejši model uvajanja zimskega turizma, ki je z Bohinjem bolj primerljiv predvsem zaradi ključne vloge železnice, je primer uveljavitve zimskega turizma na Semmeringu oziroma v Mürzzuschlagu. Ugodna povezava na sredi poti med Gradcem in Dunajem je bila glavni vzrok, da se je to področje razvilo v enega pomembnejših srednjeevropskih središč smučanja in sankanja. Simbioza športa (v tem primeru smučanja) in turizma se odraža tudi skozi izstopajoči vlogi dveh posameznikov, hotelirja Tonija Schrufa in športnika Maxa Kleinoschega.
Kot naročen se je torej tudi za Bohinj v začetku 20. stoletja pojavil razcvet zimskih športov, ki so obetali dvig zimskega turizma in razširitev turistične sezone čez celo leto. Rast gostov se je v letu 1908 nadaljevala, saj so leta 1908 ugotovili, da »lansko leto o kaki zimski sezoni sploh govora ni bilo, letos je že opraviti z izletniki.« 0b nedeljah je zimskih izletnikov čez 100 in tudi med tednom jih menda ni manjkalo, gotovo pa je, da se bo takšen trend nadaljeval, so ugotavljali, le »ako se tam pravilno in sistematično zimski šport razvije. Z zimskim športom lahko dosežemo, da naša prelestna Gorenjska ne bo samo poleti, temveč tudi pozimi avstrijska Švica.«
Bohinj se je postopoma oblikoval v najbolj monden kranjski zimski turistični center, kjer je bilo mogoče vedno bolj zaznavati »šik« in potrošnjo, ki je polnila lokalne mošnjičke. Glavna zasluga višanja obiska so bile akcije posebnih znižanih železniških vozovnic. Toda sistem zimskega turističnega železniškega oskrbovanja z gosti je razumljivo še zelo zaostajal za razvitimi srednjeevropskimi središči. Specialni zimskošportni vlaki so iz Münchna v Garmisch-Partenkirchen vozili že od leta 1904. V sezoni 1907-1908 je na tej 2 in pol urni relaciji odpeljalo 188 vlakov, ki so prepeljali kar 19.267 zimskih športnikov. Smučarska evforija v Angliji pa je leta 1913 dosegla tako razsežnost, da so Angleži morali uvesti dodatni popoldanski vlak iz Londona v Dover, kjer je moral dodatni trajekt vzpostaviti zvezo preko Kanala proti Franciji in njihovi turistični »koloniji« Švici. Na Semmering je Južna železnica prvič uvedla športne vlake leta 1903, »Neue freie Presse« pa je redno poročala o tamkajšnjih razmerah. Na tem principu se je kot zimsko središče vzpostavljal tudi Bohinj, ki je svoje lovke preko ugodnih železniških povezav stegoval predvsem po razmeroma zelo bližnjih deželnih središčih Ljubljani, Gorici in Trstu, pa tudi proti Koroški, kjer je »kradel« goste bolj razvitemu turizmu ob Vrbskem jezeru, leta 1909 so v Bohinju zimski dopust preživeli celo člani dunajskega smučarskega kluba, Bohinj pa je bil priljubljen tudi pri Zagrebčanih... Predvsem bližina kranjske prestolnice in ekonomsko cvetenje Goriške in Tržaškega, ki ga je vzpodbujala prav ista bohinjska proga, se je po vijugastih in s predori prepletenimi klanci vračalo tudi nazaj.
V poplavi novih časopisov na prelomu stoletja je tudi kranjska turistična deželna zveza pričela leta 1908 izdajati svojega, ki je širil zavedanje o pomenu (zimskega) turizma. Promet in gostilna je predvsem vzgajala gostilničarje, kako se gostom streže, oblikuje jedilnike ipd., v zimski sezoni pa je predvsem na bohinjskem primeru opozarjala na pomen zimskih športov in posebne ponudbe za »narodnogospodarski« turizem.
Zanimivo je, da ugotovitve opozarjajo tudi na nevarnosti, ki bi jih prineslo prehitro in pretirano oglaševanje, saj dokler ni vse najboljše urejeno, se je treba vsake reklamne akcije varovati, »pozimi vpeljati po hotelih in restavracijah hitro in točno postrežbo za znižane zimske cene, varovati se mora izletnike pred vsakojskim izkoriščanjem in izžemanjem,« zato tudi kranjska zveza sprva ni delala kakih posebnih akcij, ampak je izvedla le del iz posebnega reklamnega programa. »Kadar bo tudi preskrbljeno za udobna bivanja, kadar bodo prizadeti krogi uredili vse tako, da bodo zmogli lahko tudi večje navale, tedaj pa pride deželna zveza tudi z veliko reklamo na dan in tedaj se bo izvršil tudi njen program na celi črti.« Opozarjali so, da se priprave na zimsko sezono pričnejo že poleti, zimskih športov pa nikakor ne gre podcenjevati ter jih smatrati za igračo ali modo. Zimski šport »je potreba, zato ga mora promet izkoriščati, v korist vsem, športnim prijateljem v razvedrilo in zabavo, domačim ljudem pa v zaslužek. S tem je obema pomagano.« Zimski šport je predstavljal domačinom veliko priložnost, saj »kot ponosen zmagovalec si osvaja leto za letom zimski šport nove dežele in nove privržence. Vrste njegovih prijateljev se takorekoč z vsakim dnevom množe. In kdo bi tudi ne bil prijatelj zimskih zabav in posebno zimskega športa? Kdor prvokrat okusi veselje zimskih zabav, jih poželi znova, kdor pa spozna razvedrilno in krepilno moč zimskega športa, ga ne opusti zlepa.«
Bohinj je zveza privilegirala pred drugimi in v njem prepoznala največji potencial: »Nimamo prikladnejšega kraja kot je Bohinj. Sneg leži tam - rekli bi - najdlje po celem Kranjskem, sankališča se lahko prirede z razmeroma malimi stroški, prostorov za vežbanje s skiji kar mrgoli, napravijo se lahko skakalnice, vožnja s sanmi se vpelje in jezero samo nudi obsežno in prvovrstno drsališče. Vrhu tega pa leži Bohinj ob svetovni železniški progi.« Poleg »prijateljev smuč« so se razmišljanja pletla torej že celo o posebni skakalnici, približno z leti 1907-1908, ko na Slovenskem veliko priljubljenost pridobiva sankaški šport pa postaja jasno, da Bohinj svojega paradnega konja zajaha s športnim sankanjem.
Poleg drsanja je gotovo sankanje v času pred prvo vojno najbolj izstopajoča značilnost bohinjskega turizma. Smučanje sankanju postaja bolj enakovredno šele na predvečer prve vojne, dokončno pa ga v senco postavi šele v 20. letih 20. stoletja. Sankanje, ki je po nekaterih krajih Gorenjske bilo poznano že prej kot praktična, tovorna dejavnost, se je v začetku 20. stoletja pri nas razvilo kot prostočasna dejavnost meščanskega sloja. Gre za povsem različen pristop med na eni strani sankanjem kot delom ljudske kulture in med sankanjem kot športno dejavnostjo na drugi. Moderno sankanje je socialno pogojena dejavnost, ki jo v strukturnem pogledu omogoči nov življenjski slog in človekov odnos do preživljanja prostega časa na prostem in v zimi. Pogoj za razvoj sankanja kot razvedrila, po drugi strani pa tudi kot resnega tekmovalnega športa, so bile predvsem urejene sankaške površine. Slednje so sprva pomenile predvsem prilagojene zimske ceste, kot je bila sprva na primer ljubeljska cesta (sankaško uveljavljena predvsem na Koroški strani), kasneje pa so se načrtno začela graditi tudi umetna sankališča - prvo tovrstno pri nas prav v Bohinju.
Umetno sankališče Belvedere s startom približno nad bohinjskim predorom je bilo dolgo približno 3 kilometre. Spodnji zadnji kilometer sankališča je bilo moč uporabljati tudi za vožnjo z bobom. Zgornja dva kilometra sta bila izjemno zahtevna in primerna le za bolj izurjene sankače. Novo sankališče je bilo provizorično odprto že zadnje dni decembra 1908, ko so ga že preizkušali sankači s Kranjske, Trsta in Gorice, slavnostna otvoritev sankališča Belvedere pa je bila 3. januarja 1909. Slavje, ki je ob godbi z Gorice potekalo cel dan, se je zaključilo z večernim plesom. Sankaška proga se opisuje kot slikovita, v športnem smislu pa jo je po pregledu ocenil tedaj znani pisec sankaške strokovne literature Adolf Rziha kot »športno velezanimivo in velešportno.« Športna tekmovanja na njej so poleg standardnih gostov privabljala tudi tedaj najboljše avstrijske sankače, kot je bil na primer graški dvojec Karl Markel in Fritz Zsak. Sankališče si je pridobilo nekaj slovesa po celi monarhiji. O rezultatih sankaških tekmovanj je poročal tudi Illustrierte Österreichische Sportblatt, ki je progo s čudovitim pogledom na Triglav, opisal sploh kot eno izmed najlepših.
Odprtje umetnega sankališča je bil pomemben mejnik v širjenju celostne zimskošportne in turistične ponudbe Bohinja. Primer odslikave celostne reklame kranjske turistične zveze za zimski turizem v Bohinju je bila zastonjska večjezična predstavitvena knjižica o zimskih športih v Bohinju. Napisal naj bi jo Valentin Krisper. Knjižica opisuje zmago zimskega športa in njegove oblike v Bohinju: sankališče Belvedere, drsališče Danica, sprehode, gorske ture, vojaške koncerte, plesne prireditve, zimo kot zdravnika, preživljanje zimskih dni v Bohinju, pravila sankališča, pravila smučanja (ob tem tudi opiše elemente »alpske« smučarske tehnike), navaja tarife fijakerjev, zaupanja vredne hotele in firme, njen namen pa je bil prvenstveno v obveščanju z voznimi redi zimskošportnih vlakov na progi Trst-Jesenice in navajanje popustov za znižane zimske karte (tudi za povezavo z Ljubljano).
Med obvestili za smučarje v časopisju prvič naletimo 1904 na obvestilo, da bodo lahko pri državnih železnicah poskusno lahko vzeli na vlak kot potovalno prtljago smuči - toda ne v potovalni vagon. Pravi poskusi uvajanja zimskih popustov za vožnje v Bohinj se pričnejo uvajati leta 1908, ko je železniško ministrstvo poskusno za zimsko sezono znižalo karte iz Trsta, Gorice in Ljubljane za Bohinj (ali Bled). Znižan nakup povratne karte, ki je veljala za 2. in 3. razred, je potnik dokazoval s zimskošportnimi rekviziti. Promet in gostilna tovrsten prevoz imenuje »zabavni vozovi,« šlo je za vagone, ki so se priklopili rednim vlakom in vozili do teh krajev naravnost, brez postankov v manjših krajih. Vozili so le ob nedeljah in praznikih, izdajali pa so se posebni povratni vozni listki s tridnevno veljavo in četrtino nižjo ceno, ki je vključevala brezplačen prevoz športne prtljage. Deželna zveza pa je imela resen namen, da posamezne nedelje organizira tudi večje družabne izlete, kjer bi ob najmanj 100 udeležencih, bila vožnja kar za 40% cenejša. Podobno kot vremenska poročila bi se tudi ti izleti predhodno najavili po časopisju. Sistem znižanih kart se je v naslednjih letih omejil na člane posebnih društev, katere so lahko dobili pri deželni zvezi. Za Ljubljano so bila ta društva: Laibacher Bicycle-Klub, Ljubljanski športni klub, Slovenski football klub Ilirija, vse sekcije Slovenskega planinskega društva (SPD), »Deutsch und Österreichischer Alpenvereina in Oster-reichischer Touristen Kluba, v Kranju je za izdajo znižanih kart bila pristojna sekcija SPD.«
Prekladanje športnih rekvizitov pri zimskih športnikih pa je očitno postalo tako pogosto, da je pri drugih potnikih to kmalu vzbujalo nelagodje in pritožbe, zato je ravnateljstvo državnih železnic razglasilo: »Oni potniki, ki obiskujejo zimskošportne kraje na Koroškem in Kranjskem in imajo pri vožnji po železnici pri sebi tudi za izvajo svojega športa potrebno orodje, so često zlasti pri povratni vožnji v veliko nadlego drugim potnikom, ker se jim tajajo ostanki snega na obleki, smučih in drugem orodju.«
Ravnateljstvo ni storilo najhujšega in prepovedalo smučarjem vstop na vlak. Že naslednjo sezono so tako pri železnicah za zimske športnike iz Ljubljane, ki so ob nedeljah in praznikih obiskovali gorenjska zimska središča, rezervirali posebne kupeje, ki so bili označeni z napisom »Sport coupe.« Priklopili so se na zgodnji vlak z odhodom iz Ljubljane ob 6:48h in se pri vračanju z Bohinjske Bistrice spet priključili na večerne vlake ob 17h in 19:32h. Smučke in sanke tako niso zmotile več nikogar in so se lahko vzele s seboj v kupe.
Bohinjski okoliš je postal tako prvo smučarsko turistično središče pri nas, ki je nase navezovalo različne terciarne dejavnosti od »après-ski« ponudbe, kot tudi do servisiranja in izdelovanja smuči. Na to ponudbo so vezani tudi prvi smučarski tečaji pri nas. Najbrž prvi javni tečaj pri nas se je tako vršil v Bohinju že v februarju 1909. V časopisju najavljen tečaj se je odvil skozi dve sledeči si nedelji na željo gostov iz Trsta. Posebej za to priložnost je tudi Deželna zveza za tujski promet na Kranjskem pridobila učitelja. Udeleženci so se prvič zbrali 28. februarja ob pol 9h v Hotelu Rodica. »Tečaji za ski« pa so se napovedovali tudi naslednje sezone. Poskrbljeno pa je bilo tudi že za zahtevnejše smučarje, saj so bile v sezoni 1910-1911 prvič markirane tudi štiri smučarske ture v okolico. Za slednje se je skrbelo tudi v prihodnjih sezonah. Smučanje naj bi bilo mogoče tudi po strminah Črne prsti, deželna zveza za tujski promet pa je decembra 1912 izdala tudi posebno karto smučarskih tur v okolico. Zrisal jo je Rudolf Badjura.
Ena izmed glavnih značilnosti bohinjskega turističnega smučarskega razvoja, ki je skladna z značilnostmi vseevropskega smučarskega začetnega razvoja, je povezava civilnega in vojaškega smučanja. Vojaško smučanje je posebej v dvojni monarhiji pomenilo vzgon celotnemu civilnemu smučanju od Karpatov preko transilvanskih, sudetskih do bosanskih hribov. Bohinjski turizem je vojaško smučanje izredno zaznamovalo v sezoni 1912-13. Deželna zveza za tujski promet je pripravljala konec januarja 1913 še en smučarski tečaj. Ker so bile v Bohinju tedaj smučarske vaje 27. domobranskega polka in so te tam trajale do 3. februarja 1913, je zveza to priložnost izkoristila in zaprosila je c. kr. 3. korno poveljstvo v Gradcu, če bi se smeli teh vaj udeležiti tudi civilisti. Korno poveljstvo je prošnji ugodilo in zveza je pozvala interesente iz Ljubljane, Gorice in Trsta. Tečaj je vodil poročnik Julius Ringl, ki je prijave sprejemal stanujoč v tamkajšnjem Hotelu Markeš. Smuški tečaj je bil najavljen, da bo trajal pod istim vodstvom tudi po 3. februarju, vsako nedeljo, če bo le udeležba zadostna. Tečaj je bil brezplačen, s seboj je bilo treba prinesti edino smučke. Smuški tečaj je bil odmeven, saj se je odvijal kar nekaj nadaljnjih nedelj zapored. Ker je Ringl kasneje obolel, je vodstvo tečaja namesto njega prevzel poročnik Schescherko.
Zelo zanimivo je, da je tečaj pod vodstvom Ringla organiziral 23. februarja 1913 tudi posebno tekmovanje, ki ga slovensko časopisje že imenuje smukaška tekma, nemško pa Abfahrtslauf, oziroma Skiabfahrtslauf. 2,5 km dolga proga je imela start nekje pod vrhom Bače, cilj pa je bil pri lokalu ob izteku sankališča. Tekmo so organizirali sankači in smučarji s Primorske in Kranjske, prijave pa je zbiralo bohinjsko Prometno društvo. Vojska je za tekmo priključila vojaški telefon, katerega je posodilo poveljništvo tamkajšnjega alpinskega polka. Prijavnina je znašala dve kroni, za prve tri uvrščene pa so bila pripravljena darila. Tekma je potekala popoldne, ker je bila dopoldne na sporedu že sankaška tekma. Obe tekmovanji sta potekali pod pokroviteljstvom direktorja državnih železnic. Zmagal je poročnik Schescherko, ki je za progo porabil 15 minut in četrt, drugi je bil nadporočnik Walland, ki je porabil minuto več (oba domobranski 27. pešpolk), tretji pa Rudolf Badjura s časom 18 minut. Skupaj je tekmovalo enajst smučarjev, za varnost pa je bilo menda dobro poskrbljeno, saj se, kot poročajo, ni nihče poškodoval. Tekma je bila končana že četrt na dve, tako da so s slavnostnimi govori in podelitvijo v Grand Hotelu Triglav prireditev zaključili gotovo že pred odhodom večernih vlakov.
Tudi za naslednjo sezono so se napovedovali tečaji pod vodstvom Ringla. Zveza jih je napovedala večkrat že skozi november, trajali pa naj bi 8-10 dni. Finančno jim je obljubil podporo kranjski deželni odbor, a je bila vseeno uvedena prijavnina (po 8 kron). Za obdobje od 14.-22. decembra 1913 pa je bil napovedan poseben smučarski tečaj za gorske reševalce, gozdne uslužbence in lovce in morda vse druge, ki bi jim smuči služile pri delu. Zveza za tujski promet se je ob tej priložnosti povezala z lovskimi in planinskimi društvi ter z gozdnimi upravami. Tečaj je vodil Rudolf Badjura in se je dejansko odvil naslednje leto od 1. do 12. januarja 1914. Udeležilo se ga je 12 tečajnikov, trije domačini, ostali pa iz Kranjske Gore in Mojstrane. Udeleženci so bili lovci, gozdarji in pooblaščeni vodniki SPD. Dne 11. februarja pa je bila med udeleženci izvedena še interna tekma. Slednje je Badjura štel za prvo tekmo in tečaj pri nas in se je kot tako potem preneslo v novejše zgodovinske obravnave, ne glede na to, da so se tečaji in tekmovanja odvili pri nas že pred tem. Sledilo je še nekaj tekmovanj. Največje je bilo izvedeno 15. februarja 1914 kot »velika vojaška in civilna smuška tekma,« ki je bila sestavljena iz trojnega programa: Prvič, vojaškega patruljnega teka, v katerem je tekmovalo le moštvo 3. c. kr. kora; drugič, oficirska tekma, odprta le častnikom 3. c. kr. kora in tretjič, tekma kranjskih in primorskih smučarjev, ki je bila odprta le za civiliste. Proga za civiliste, dolžine 5,5 km je bila, kot poročajo, speljana po pomrznjenem snegu in zahtevnem terenu. Tekmovalo je enajst prijavljenih, zveza za tujski promet pa je kot organizator pripravila zaključno slavje in podelitev nagrad v Grand Hotelu Triglav.
Bohinj je torej odigral zelo vidno vlogo kot naš prvi pravi zimski turistični kraj. Neka nedelja januarja 1914, torej malo pred prvo vojno, je bila v časopisju opisana kot zelo dobro obiskana. Približno 500 obiskovalcev naj bi se ob sankališču trlo kot na Semmeringu, zbrano družbo pa so krasile bogate zimskošportne toalete, pisani jopiči, prikupne in krznene obleke, katere so nosili turisti iz Gorice, Trsta pa tudi Vidma, Benetk ... Prej manj pomembna vas je s turizmom povsem spremenila svoj značaj. Bohinj je postal del moderne človekove igre videti in biti viden. Podobo je postopoma spreminjal kraj pa tudi ljudje - četudi je z njimi gotovo šlo počasneje. Kot poročajo liberalno usmerjeni časopisi, Bohinj pravzaprav še ni bil zrel za eminentno zimsko središče. Slovenski narod ga je v nekem tendenciozno obarvanem turističnem članku razglasil kar za »kraj zabitega klerikalizma.« Bohinju naj bi manjkala dodatna ponudba, za katero naj bi bila kriva konzervativna orientacija periferije, kateri je ton dajala katoliška politika. Obiskovalcem Bohinja naj ponudba lepe narave ne bi zadostovala in menda so bili večeri v glavnem dolgi in dolgočasni. Gostje so pričakovali menda kaj več zabave, a v postnem času v Bohinju ni igrala niti godba. Kritike najbrž res odražajo del celostne podobe bohinjskega turizma, toda v kontekstu pogosto prenapetega politiziranja tedanjih slovenskih dnevnikov se razume, da je vse to gotovo tudi predstavljalo igrice na javnem političnem odru.
Razsežnosti Bohinja kot zimskega turističnega centra pa se je mogoče dotakniti tudi širše od že izpostavljenega »narodnogospodarskega« vidika oziroma nacionalne manifestacije turizma. Bohinjski turizem lahko vrednotimo ne le skozi prizmo slovenstva ampak tudi slovanstva. Skladno z občutenjem slovanske vzajemnosti med narodi tedanje dvojne monarhije se propaganda za bohinjski turizem bere tudi po tujem časopisju. Odraz podpore slovanskega turističnega bratenja so predvsem članki, oglasi in kvalitetne slikovne reprodukcije zimskih športov v Bohinju, ki so krasili reprezentativne češke turistične revije, kot je bil na primer Slovansky Turista.
Četudi je bil torej Bohinj po eni strani verjetno še daleč od kozmopolitskega (zimskega) letovišča, se je po zaslugi zveznih in lokalnih dejavnikov dobro vklopil v kompleksna družbenopolitična, ekonomska, vojaška, športna, idr. sodobna gibanja, skozi katera se je dokazal kot prvo izstopajoče slovensko zimsko turistično središče.
Avtor Borut Batagelj v prispevku z naslovom »Bohinj - slovenska Švica,« obravnava razvoj Bohinja v prvo izstopajoče zimsko turistično središče na Slovenskem pred 1. svetovno vojno. Razvoj je bil pogojen predvsem z ugodno železniško povezavo Bohinja po letu 1906, posebnimi akcijami znižanih prevoznih kart in uspešnim vključevanjem uveljavljenih zimskih športov, ki so omogočili širitev turizma na poprej mrtvo zimsko turistično sezono, torej Bohinj za turizem; zimski športi: smučanje, sankanje.
Vir: spletna stran Bohinj - slovenska Švica, avtor: Borut Batagelj
Janez Pikon