Janez Pikon: Največje slovensko kraško polje na katerem nastaja ter izginja največje slovensko jezero, veliko presihajoče Cerkniško jezero in mesto Cerknica. 
Člani Društva upokojencev Bohinjska Bistrica obiščemo v nedeljo, 03. marca 2019 Cerknico in si ogledamo vsakoletni pustni karneval Pust v Cerknici. Novo leto je mimo, največji premakljivi butalski praznik pa pred vrati in v nedeljo, 3. marca je bil točno okoli 12:32 na ulice Butal prilezlo in prišlo vse kar leze gre. Nedelja, 03. marec 2019, točno okoli 12:32. Letošnji karneval nosi naslov Butalska družina. Če ste med tistimi, ki jih zanima, zakaj, preberite naslednji sestavek. Če niste, pa prevrtite malce navzdol. V vsakem primeru pa je udeležba na karnevalu obvezna. Butalci smo v letu 2019 prišli do točke, ko se začenjamo spraševati, kaj je to družina. Zadeva naj bi bila sama po sebi precej enostavna, a če se ji bolj (nemara celo preveč) posvetimo, neha biti enostavna.
Pri vsem tem razmišljanju niti ni čudno, da so naše glave tik pred tem, da jih raznese. Ko je sosedov Danilo pripomnil, da je Družina tudi revija, je šlo pa res že skoraj čez rob. Še dobro, da se ni kdo spomnil še na biologijo, kjer je družina nekaj med redom in rodom. »Ampak, če imamo klasične, razširjene, mavrične, enostarševske, lovske, ribiške in na papir tiskane družine in Družine, kje se je izgubila butalska družina? »Mora obstajati, smo razmišljali.«
»Butalska družina je isto kot navadna družina, samo da je oče Butalec, mama Butalka, otroci pa Butalčki,« je bila prva opredelitev, ki nam je prišla na pamet. Pa nismo bili zadovoljni, saj je pri tej opredelitvi velikokrat pretežko ločiti butalsko družino od navadne.
»Družina, ki živi v Butalah,« je bil drugi predlog. Ma v Butalah imamo tudi priseljenske družine (iz nam še neznanih razlogov se namreč ljudje priseljujejo v Butale). Te takoj na začetku še ne morejo biti butalske, pa bi morali razmišljati o tem, kdaj jim priznamo pravico do butalskosti. Razmišljanje prinaša stres, stres pa ubija, to ne bo šlo.
»Družina, ki se ravna po butalskih vrednotah,« je bila tretja misel, ki se je sprehodila skozi naše velike glave. Torej bi bilo treba določiti butalske vrednote. Tista, ki nam je vsem skupna, je pristna, neškodljiva, plemenita neumnost. To bi šlo, ampak še vedno je neumnosti na tem svetu postalo toliko, da je težko ločiti originalno butalsko neumnost od ponaredkov. Pa bi morali spet razmišljati o tem, katera neumnost je prava in katera ni. In tako smo se pregovarjali in modrovali. Nekateri so bili za prvi predlog, drugi za drugega in tretji za tretjega. Ure so minevale, mi smo postajali vse pametnejši, a nič bližje odgovoru.
Kar naenkrat pa je Vincent, za katerega smo vsi mislili, da že celo »sejo« spi, vstal, pokazal proti oknu in vzkliknil: »Evo. To je Butalska družina!« Ozrli smo se. Nato smo se ozrli še enkrat, tokrat v pravo smer. Ker je bila zunaj že zdavnaj tema, ni bilo skozi okno videti nič, le naš odsev. »Vincent, saj vendar vidimo samo sebe,« smo mu rekli. »Saj to,« je navdušeno vzkliknil. »Mi smo butalska družina!«
In res smo bili. Mi, ki smo se par ur prepirali o na videz čisto nepomembnih stvareh. In ki bomo na koncu izpeljali na videz čisto nepomembno stvar, kot je na primer pustovanje. Zraven pa boste del butalske družine še vsi vi, ki se boste na videz čisto brez pomena veselili z nami. Letos, drugo leto in še mnogo let zatem. Zakaj? Zatu.
Pridružite se jim v pustni Cerknici oziroma Butalah. Naj bo veselo!
Vir: spletna stran, Pust v Cerknici
Janez Pikon