Gašper Pintar:
V Julijcih…
Je na svoj račun v sezoni dobrih razmer prišel Nejc Marčič. V headwallu leve vršne glave vzhodne stene Stenarja je nastala nova smer Delavc brez talenta. Nejc poroča: "Razmere v tej liniji sem opazil med plezanjem Centralne smeri (29.1). Tega sem se razveselil, ker je bila že vsaj 10 let v planu. Plezali smo 3. februarja. Do zgornje skalne bariere smo dostopili po Centralni. Smer je bila v odličnih razmerah, to velja tudi za previsen kamin, saj je bil povsem suh in je nudil dobro varovanje. Atraktiven je bil izstop iz njega saj se je na koncu naredila viseča sveča, po kateri je bilo potrebno izplezati. Na varovališčih je ostal po en klin."
Plezali: Matic Primožič, Jurij Hladnik, Nejc Marčič Ocena: WI5,VI, AI5 250m (skupaj 1000 m) 6h
Izmenjava z angleškimi plezalci je že bila omenjena. Najbolj ustrezno jo opiše kvartopirski izraz, da je s polno ritjo lahko srat. Včasih gredo stvari kot po maslu in gostje so nas obiskali v času odličnih razmer. Ko je tako, dobri vzponi in lepe izkušnje težko izostanejo. “Uradno” poročilo sledi na strani KA.
Irski kolega Naoise, ki je bil član angleške izmenjave, se je pri nas zadržal še par dni. Mladi aspirant za gorskega vodnika se je pri nas verjetno dodobra naučil plezanja po škripavcu in strmih travah. Takoj ga je vpregel Sebastjan Domenih in tako sta plezala v SZ steni Prestreljenika. 1. februarja sta opravila prvo znano zimsko ponovitev smeri Solero-Muser (V/IV, 330 m). V zimskih razmerah sta jo ocenila z AI5-. Naoise mi je posredoval nekaj lepih fotk.
Navezala sta se še z Mihailom Fominom - Misho in 3. 2. splezala Sneguljčico v Oltarjih, v Loški steni.
Sebastjan Domenih je pred tem preplezal kombinacijo Sneguljčice v Drežniško smer. Plezali so v dveh navezah s člani “angleške izmenjave”, Anjo Petek, Michaelom Chanom in Sinead Thin.
Tinetu Cudru pa je skupaj z Alešem Česnom uspel vzpon v Malem koritniškem medvedu. Smer nosi oceno V/6, M6+, 900 m in ima vse od prvega vzpona l. 1994 renome velike smeri ter ostaja zaželjen cilj.
14. januarja sta Gašper Čopi in Sandro Krajnik preplezala Grapa med Oblico in Vrhom rup.
Loška stena je tako letos že videla nadpovprečno število preplezanih smeri. Poskušali so tudi v king linu Cesar-Comici, vendar se je v plaznici spodaj nabralo premalo snega, ki bi povezal strme odstavke. Vprašanje je, kako bo izgledalo po novih pošiljkah snega.
Tako kot češka alpinista pred 40 leti s prvim vzponom so nam jo Čehi zopet zagodli v triglavski steni. Na youtubu boste našli posnetek “climb and fly” iz letošnjega Sanjskega ozebnika. Mislim, da je bilo kršeno kakšno pravilo TNP, in žal tudi sidrišče na tri vijake v navpičnem škripavcu ni ravno zgledno... Poza vzhodnoevropskih plezalcev (se opravičujem za posploševanje!) je res od nekdaj bila, in je po malem še vedno, pač bolj “na nož” od kogarkoli. V posnetku žaga metal, omenja se Valhalla… To ni po mojem okusu, priznam pa, da je izvedena tura zavidanja vredna. Pravzaprav je verjetno najbolj kul način splezati zimski Triglav!
Zabeležili smo tudi vzpone v Stenarju: Kavkin slap, Severni slap, Led s severa, Tomazinova smer… V dobrih razmerah so plezali v severni steni Prisojnika: Desni slap s Škotskim podaljškom in zaključek po varianti smeri Bela griva/Beli zajec. Preplezana je bila Travnikova grapa.
V KSA …je nastalo nekaj novih smeri.
Z Andrejem Ježem sva plezala v severni steni Kupa v Makekovi Kočni. Linijo je opazil Andrej kakšen teden prej, ko pa sva stala pod njo, sva ugotavljala, da se je ledeni trak od takrat kritično stanjšal. To je poskrbelo za zabavna prva dva raztežaja. Višje gori sva plezala po mešanem terenu, verjetno malo levo od Imanove smeri. Nastala je Frulica upanja (AI4, M5, 500 m, 7 ur).
Janko Oprešnik - Zumba in Tomaž Berglez sta nad Okrešljem 31. januarja požela redke, dobre razmere za novo smer Pozna trgatev (AI 4-5 60-85° 240 m 4,5 ure). Skoraj ganljive se mi zdijo njegove besede “Ko sva v soboto z Bogdanom pri dostopu skozi Grlo opazovala sončni vzhod nad Rinkami, opazim od sonca obsijan lesketajoč beli trak snega in ledu, ki se vleče čez celotno steno. Skoraj nisem mogel verjeti svojim očem, pa toliko let sem čakal “ Vsak, ki je kdaj lovil razmere v naših hribih, bo razumel. Cel zapis tu.
Žiga Rojs poroča še o prvenstvenem vzponu v grapi v Krnički gori. Tehnično malo manj zahtevna smer se sliši kot avanturistična poslastica: “Je ena od najdaljših grap v Savinjskih alpah. Smer se konča le par metrov levo od vrha gore. Sestop je dolg in sorazmerno zapleten. Z vrha se je potrebno najprej dvakrat spustiti po vrvi (2 x 60 m!). Na obeh sidriščih za spust je po en ročno zavrtan svedrovec. Grapa, po kateri poteka večina smeri, je zaradi velike krušljivosti okoliških sten močno izpostavljena padajočemu kamenju, tako da jo je priporočljivo plezati v bolj mrzlih dneh. V dobrih razmerah je odlična kondicijska tura.” Poimenovala sta jo Šepet divjine (WI3, 75°/30-60° M 1200m, 4-5 ur).
Prišlo je tudi do nekaj ponovitev težjih smeri.
Nad Jezerskim: Krištof Frelih in jaz sva 3. 2. plezala Zimsko zajedo Jubilejne smeri. Čudovitemu začetnemu štrajfnu sva se v interesu možnosti varovanja izognila po levi varianti.
Matej Zorko in Marko Levičnik poročata o vzponu v Kemperle - Murovec dne 1. 2. Razmere so bile večinoma dobre.
Sicer pa je bilo preplezanih mnogo smeri nad Logarsko in Jezerskim: še več vzponov v Direktni, Celjska, Igličeva, Vzhodna, Tschadova… Ter Trojka, Dolga Nemška, Grapa med Veliko Babo in Ledinskim Vrhom…
Slapovi
Nova izdaja Zimskih vzponov bi lahko imela podnaslov global warming edition. Pogoji za plezanje slapov letos so bili zaenkrat res ubogi. Razen klasičnih lokacij pod Prisojnikom, v Tamarju in v Logarski, kjer so se naredile posamezne ziherce, sem opazil še vzpon v Matkovem slapu (WI5+) izpod prstov Marka Volka in Žige Rojsa. Marko je kasneje isti slap še soliral. Takemu lednemu plezanju sigurno ne moremo reči zimska frikarija.
Sicer so mnogi plezalci iskali led čez mejo. Poleg Sappade in Dolomitov so obiskali tudi Anlauftal v Visokih Turah, kjer je na voljo več lepih slapov dolžine 200-300 metrov in težavnosti med 3 in 6.
Konec
Rad bi še pristavil lonček Tomaževemu uvodniku prejšnjih Alpinističnih novic. Mislim, da je polemika neizogibna, to me je v začetku skoraj odvrnilo od pisanja. Vesel bom konstruktivne kritike, če se nam oglasite na naš mail. To dokazuje, da nam je plezanje najbolj pomembna postranska stvar v življenju. Obenem nas polemika izziva, da ohranimo nekaj zdrave distance - vzemite najino pisanje s ščepcem soli. Ali je najboljši tisti, ki pleza 9c ali tisti, ki se najbolj zabava, bo vsak razčistil sam pri sebi.
Za opomnik, tudi sebi: Alpinistične novice želijo, zavoljo gojenja stila, izpostavljati dobre vzpone. Na srečo dobri vzponi niso (nujno) tisti iz največje in najbolj strme stene. Dober vzpon je definiran v vodilih komisije Zlatih cepinov: ima stil, drznost in kreativnost. Morda v slovenskem plezanju ne premikamo mej vsak dan, imamo pa stalno visoko raven dobrih vzponov. Čestitke za vse opravljene vzpone in srečno z razmerami še naprej!
P.S. Hvala Urbanu Bolti, ki je opozoril na napako v prejšnjih AN. Slovensko-angleška ekipa (Domen, Andrej in Sinead) v Široki Peči je plezala Centralno smer, ne Direktne.