Darko Mohar: Za veliki del slovenskih in tudi hrvaških planincev je Like 'terra incognita', neznana zemlja. Zahvaljojoč svojim ličkim članom smo se planinci PS Bazovica zato prvič podali na dvodnevni izlet v te kraje.
Sicer so kakšen enodnevni izlet v to hrvaškop okrajino že opravili, prenočevali pa še niso nikoli. Zato so se odločili za izlet v Perušić, mesto na poti med Otočcem in Gospićem, ki ima določene, čeprav ne prav planinske, nočitvene zmogljivosti.
V planinskem delu naj bi obhodili učno pot Grabovača z obiskom špilje Samograd, ter osvojili še Zir, 850 metrov visokega osamelca sredi Ličkega polja.
Potekalo je nekako takole:
Javno ustanovo Pećinski park Grabovača vodi mlada direktorca Katarina Milković, ki je s svojimi tudi mladimi sodelavci krenila na zanimivo pot razvijanja turistične ponudbe in ohranjanja naravnih znamenitosti tega prelepega kraja. Vsi delavci v ustanovi so zelo gostoljubni, z veliko idej in odlično realizacijo začrtanega.
Špilja Samograd je ena najstarejših za turistični obisk pripravljenih hrvaških špilj, saj so jo prvič opisali že na koncu devetnajstega stoletja. Od nje naprej je speljana dobro označena učna pot, ki obiskovalce v dveh urah popelje do več speleoloških in kraških objektov vrednih ogleda. Razgledna točka na Grabovači pa omogoča enkraten razgled proti Ličkemu polju, reki Liki in dolgemu Velebitskemu gorovju.
Osamelec Zir, tik nad avtocesto Dalmatino, ima kar nekaj arizonskega vzdušja. Njegovi navpični (južna in jugozahodna) steni štrlita kvišku iz ravnega Ličkega polja. Ostenje zanimivo tudi za plezalce, ki pa jih tod ni veliko.
Začetno točko za vzpon ni lahko najti, saj na stari cesti med Gospičem in Gračacem ni nobene oznake. Potrebno je kar nekaj pazljivosti in smisla za orijentacijo, da se najde makadamski odcep. (Mogoče je nekoliko boljši pristop od Gornje Ploče, no tega ne morem potrditi.) Skozi izredno pusti kraj pod hrib pripelje kar dobra makadamska cesta, a avto je najboljše pustiti na mestu, kjer se proti vasici Trkulje odcepi slabši kolovoz.
Žal so sledovi pretekle vojne razvidni vsepovsod v tem koncu Like. Pot na vrh Zira naj bi bila kar sigurna. V Trkuljah sta naseljeni dve hiši, pravega veselja nad obiskom planincev pa ni čutiti. Posledice vojne bodo v glavah prebivalstva žal trajale še desetletja.
Iza vasice dobro označena pot popelje mimo manjše špilje na zahodni greben, do samega vrha pa je proti koncu treba malo poplezati. Je pa nagrada za vzpon zato izredna: vrh je razgleden na vse strani; predvsem je impresiven pogled proti Velebitu, ki zastira celo območje od jugovzhoda do severozahoda.
Tudi vožnja po kanjonu reke Like je lepo presenečenje. Ladjar Stjepan Dasović popelje radovedneže iz vasice Kaluđerovac z 'katamaranom' in pet konjev močnim motorčkom po mirni reki skoraj do jezu, ki je iz reke naredil jezero Kruščica. Reka je dolga 78 kilometrov, izvira pod Vaganskim vrhom na Velebitu, ponikne pa v Doljem Kosinju.
Pomladanske barve, galebi, kormorani, voda globoka tudi do 80 metrov, bele skale. V planu je graditev še enega jezu, ki bo potopil večji del kosinjske doline z številnimi vasicami. Zato bo treba pohiteti v te kraje, čez leto ali dve bodo izgledali popolnoma drugače. A je pridobivena energija res vredna uničenja taka lepote?
V Kosinjski dolini si razen naravnih lepot lahko popotnik privošči tudi odhod v preteklost in obišče antični pisani kamen, baročne cerkve, mesto prve tiskarnice v jugovzhodni Evropi, glagolske napise v cerkvi svetega Vida, … Posebno je vreden obiska kosinjski most čez reko Liko.
Na poti proti morju se lahko ogleda še medvede v zaklonišču v Kuterevu. Žal teh medvedov ni več mogoče spustiti na prosto, preveč so se navadili na človeka. Prostor na katerem bivajo je premajhen, a upravljalci zavetišča upajo, da bodo kmalu pridobili dovolj denarja za nakup dodatnega zemljišča v okolici.
Čez Krasno in Oltare na meji med Velebitom in Senjskim bilom se cesta spusti proti Svetemu Jurju pri Senju. Popotnik tu doživi veliko spremembo. Namesto zelenih ličkih travnikov in velebitskih gozdov bo zagledal modro morje, sivi, od bruje izprani velebitski kamen in bele otoke: Rab, Grgur, Prvić in Krk.
Fotografiral in zapisal Darko Mohar