MO PD Radovljica: Letošnji tabor smo imeli v prekrasnem gorskem ambientu, v Dolini pod Poncami kot imenujemo pogosto Planico.
Udeležilo se ga je prek sto malčkov.
Nastanili smo se v CŠOD Planica in ker nas je bilo tako veliko smo se razdelili na dva termina.
Celotna objava (z več slikami) je na sinica.wordpress.com >>>
Dom se nahaja skoraj tisoč metrov nad morjem. Že leta 1938 so tu zgradili Dom za potrebe in nastanitev športnikov, ki so trenirali na planiških skakalnicah. Leta 2004 pa so Dom renovirali, dogradili še hotel in telovadnico in danes s sodobnim Olimpijskim športnim centrom upravlja in usmerja njegovo delovanje CŠOD.
Planica je ena najlepših alpskih dolin. Dolga je dobrih šest kilometrov, z leve jo obkrožajo Ciprnik in mogočne stene Mojstrovk in Travnika, z desne pa Ponce, zapira jo prekrasni Jalovec. Tik pod stenami se nahaja planina Tamar s planinskim domom na mestu, kjer je nekoč stala pastirska koča, sirarna in tamar (staja) za drobnico. Pozimi je dolina prepredena s tekaškimi progami, poleti pa je čudovito izhodišče za vzpone na bližnje vrhove. Da je bil tu nekoč ledenik nam dokazujejo poleg seveda tipične kotanjaste oblike doline še drugi zanimivi pojavi, kot različna melišča in morene.
Ob vstopu v dolino Planica se nahajajo Rateče in so najstarejši poseljeni del Zgornjesavske doline z bogato kulturno in etnološko dediščino. Te kraje je zaradi ostre klime Josip Lavtižar imenoval kar Kranjska Sibirija. Rateče pa niso znane samo kot ena redkih vasic z dvema cerkvicama, v eni (Sv. Tomažu) naj bi v drugi polovici 14 stoletja nastal tudi znameniti rateški rokopis – zbirka molitvenih obrazcev je en najstarejših pisanih dokumentov v slovenščini in po Kajžnikovi hiši s sončno uro na fasadi, ampak kot izhodišče za priljubljeni pohod na Tromejo. Goro Slovenci imenujemo Peč (1510 m), Italijani Monte Forno in Avstrijci Ofen. Prevoda nista ustrezna, namreč Slovenci smo jo poimenovali po pečini in ne po peči. Tromeja je stičišče treh dežel in treh kultur – slovanske, romanske in germanske. In oba taborna petka smo začeli z vzponom na Tromejo.
Pod Ratečami na vstopu v dolino Planica se nahaja presihajoče jezero Ledine. To se napolni le ob velikem deževju (spomladi in jeseni) in mnogokrat pozimi zamrzne. Jezerska voda naj bi bila v povezavi s Savo Dolinko in Nadižo. Namreč na italijanski strani je podobno močvirje imenovano Blata, iz katerega pa voda odteka v Nadižo. Zato je med Ledinami in Blati razvodnica med savskim in dravskim porečjem.
Ko govorimo o vodah na tem področju pa vsekakor ne moremo mimo izvira Save Dolinke. Njen prvi izvir je na koncu doline Planice v Tamarju. V steni Ponce privrejo na dan vode in oblikujejo prekrasen slap Nadiža. Po nekaj sto metrih voda ponikne in na dan pride ponovno v Zelencih. Zelenci so bili leta 1992 razglašeni za naravni rezervat in danes z njim upravlja TNP. Ležijo v močvirju Drni, ki je ostanek nekdanjega večjega jezera (Korenskega jezera). V zahodnem delu močvirja se nahaja zeleno jezero. Zelenci so pomembni zaradi svoje pričevalnosti o dogajanjih v geološki preteklosti, ter kot življenjski prostor številnih živali in kot rastišče redkih in ogroženih rastlin. Pozimi jezerce ne zamrzne, njegova temperatura je vse leto okrog 6 °C, največja globina jezerca je tri metre. Slap Nadiža in mokrišče Zelenci predstavljata enega od izvirov naše najdaljše reke Save.
Vendar se na taboru nismo seznanili le s kulturnimi in naravnimi značilnostmi teh krajev. Največ časa smo posvetili gorniški vsebini. Petkov dan smo zaključili s planinsko šolo. S temami o opremi, o prvi pomoči, o orientaciji, o prehrani in še čem smo se potem srečevali še naslednja dva dneva. Ker je bilo vreme prvega termina prekrasno, smo se odpravili v soboto zjutraj peš proti Tamarju. Najbolj korajžni otroci so se tam preizkusili v plezanju na naravni steni. Ostali pa so se sprehodili do slapu Nadiža in do koče v Tamarju. Otroci so si lahko v živo ogledali tudi treniranje gorskih reševalcev, ki so imeli ravno ta dan vajo v Tamarju. Podrobneje pa jim je po plezanju delovanje Gorske reševalne službe predstavil načelnik Rateške postaje. Ko govorimo o ustanovitvi GRS namreč ne moremo mimo teh krajev. Dne 16. junija 1912 je bila v hotelu Razor v Kranjski gori ustanovljena prva Rešilna postaja na Slovenskem ozemlju. Ustanovitelja sta bila dr. Josip Tičar in Jernej Demšar.
Po povratku iz Tamarja in kosilu smo se razdelili na več skupin. Tisti, ki so se že preizkusili v plezanju so se zunaj na dvorišču seznanili z vrvno tehniko in izdelavo vozlov, ki jih uporabljamo pri plezanju in varovanju, ostali pa so se seznanili s plezanjem v telovadnici na umetni steni, tisti najbolj utrujeni pa so v roke vzeli barvice in delovni zvezek.
Po večerji pa smo se odpravili še na pohod z lučkami po škratkovi deželi. Najprej smo si ogledali skakalnice, potem pa se seznanili še z našim edinim narodnim parkom imenovanim po najvišji gori Slovenije. Spregovorili smo o pravilih, ki se nanašajo na varovanje okolja in o osnovnih značilnostih in znamenitostih parka, kot so njegova najvišja in najnižja točka, pa o zaščitenih živalih in rastlinah, o tem da je tu na bližnjem Slemenu najvišja gozdna meja v Sloveniji in da se malo naprej proti dolini Male Pišnice nahajajo ostanki pragozda in najstarejši macesen v Srednji Evropi. Orjak naj bi bil star okoli 1040 let in njegov premer naj bi segal čez 420 centimetrov. Ker nas je na poti nazaj ujela tema in da nas škratki nebi presenetili s kakšno nastavljeno vejo ali jamo, smo si prižgali lučke in se razigrani vrnili v dom. Prijetno utrujeni smo kmalu popadali po posteljah in utonili v spanec.
Nedeljski dan pa smo namenili treniranju orientacijskih sposobnosti. V bližini doma so nam štirje škratki nastavili oznake in nam na štirih kontrolnih točkah zastavili vprašanja na teme, ki smo jih obdelali v preteklih dneh. Zadnji škratek nam je malo zagodel. Njegova znamenja so bila zelena in so se v krošnjah dreves spretno skrivala, vendar smo se vsi uspešno vrnili v dom, pojedli kosilo in se potem odpravili iskat še zaklad. Ta je bil skrit v veliki vreči na drevesu v bližini doma. Čast delitve zaklada pa je pripadala tistemu, ki je čez cel tabor najbolj pridno delal in vedel največ odgovorov na različna zastavljena vprašanja.
Potem smo se oblekli v pridobljene majčke, naredili še nekaj skupinskih fotografij, se zadovoljni nad doživetim poslovili in se z avtobusom odpeljali proti domu.
Drugi termin smo zastavili enako. Nekoliko nam je zagodlo le vreme, tako da smo se v soboto učili plezanja in vrvne tehnike le na umetni steni v telovadnici CŠOD-ja. GRS pa se nam je predstavila kar v učilnici doma. Ostalo smo izvedli kot en teden nazaj.
Zaključili smo enako zadovoljni in polni novih znanj. In se že veselimo vseh izletov in tabora v prihodnjem šolskem letu.
Mentorica Suzana