Septembra sva z “Mr. Kengurujem” odpotovala
... na “dopust” v Avstralijo. Če bo kdo kdaj iskal bolj oddaljene plezalske cilje z dodatnim bonusom zanimive narave, bo morda spodnje v pomoč.
Vesna Meden
AO Železničar - 15.10.2023
Adelaide sicer ni plezalska destinacija, ampak vseeno se v okolici najde za celo knjigo plezališč. Vsekakor preveč, da bi lahko med vsemi ostalimi obveznostmi naredila dobro vzorčenje, zato bom več povedala le o tistem, ki sva ga obiskala večkrat. Kaj hočemo, je pač od nekoga najljubše plezališče.
Norton Summit je majhno plezališče na obrobju Adelaide, ki pa je gotovo vredno obiska. Ali dveh. Ali treh … Ker se plezališče nahaja na širšem območju kamnoloma, je nekaj težav z dostopom: parkiran avto mora imeti nalepko “Climbing club of South Australia”, na območju plezališča se ne smeš zadrževati po sončnem zahodu ipd. Ker je na kocki popolna prepoved plezanja, se tega tudi vsi držijo in tako prosijo tudi morebitne prišleke. Smeri potekajo čez bolj ali manj strm previs. Gostota svedrov je po mojem mnenju precej skopa in čeprav lokalci to zanikajo, hkrati izjavljajo “yes, you shouldn’t fall there, but mostly it’s ok”.
Ogreješ se lahko v kratki, a napeti, smeri z oceno 21 (cca 6b+), ki je hkrati tudi najlažja smer v plezališču (ki je vredna obiska). In v kateri padec, ko se bližaš drugemu kompletu, ni opcija. Skratka, idealno plezališče za Vesne. Hec na stran, vsaj na top rope plezališče ponuja veliko zabave tudi za tiste bolj švoh, hkrati pa ne vzame preveč časa, ker si itak hitro našutan. Smeri so lepe in te silijo v zanimivo plezanje. Pod steno je udobno, vzdušje, ki ga ustvarijo lokalci pa je neverjetno prijetno. Prideš v plezališče, se spoznaš s pol ljudmi, ki so tam, kadarkoli lahko zaprosiš za “beto”, top rope ali varovanje. Neverjetno!
Pravi plezalski raj pa najdemo v Viktoriji in o njem ste zvesti bralci AoŽ spletne strani že brali: Arapiles! Gre za skupek skalnih tvorb iz peščenjaka, ki se dvigajo iz ravnine in so luč sveta ugledale, ko se je od tam umaknilo morje. Skala po obliki včasih res spominja na čeri, včasih tudi na šalčaste Dolomite, v kakšni plati na granit, večinoma pa na … nekaj novega. Čudovito skratka! Mount Arapiles se nahaja približno na polovici poti med Adelaide in Melbournom, od najine “baze” torej slabih 5h vožnje stran. Za lokalce tipičen “weekend trip”. Res se kamp pod stenami za vikend precej bolj napolni, gneče pa kljub čudovitemu vremenu nisva doživela.
Kamp ponuja le osnove (wc, ne-pitna voda, korito za pomivanje posode) in nadstandard (wallabies = “majhni kenguruji”, oposumi, zanimivi kuščarji in ptice, super razgled in neverjetno vzdušje), za vse vmes se moraš znajti sam. V Arapiles prevladujejo trad smeri vseh težavnosti, športne smeri pa najdemo šele pri težjih ocenah. V zadnjih letih so zaradi odkrite kulturne dediščine sicer za plezanje zaprli kar precej sektorjev (Declaration Crag, Bard Buttress, Tiger Wall …), smeri pa še vedno ne zmanjka.
Priporočljiva oprema je podobna kot za vsako trad plezališče, pri čemer svetujejo čim več jebic (skala neverjetno rada sprejema jebice, od najmanjših do velikih) in dodatnih zank (za varovanje na roglje vseh mogočih velikosti, po njihovo kokošji vratovi). Uporaba klinov ni dovoljena. Smeri so dolge od 10 do cca. 140 metrov. S cca. 60m vrvi nisva imela težav, bi bilo pa bolj udobno imeti 70m. Če nisi omejen s težo prtljage na letalu, gotovo pride prav tudi dvojna vrv. Ker lahko kampiraš tik pod stenami, so dostopi zelo kratki. Vodniček je super, vrisi in opisi povsem zadostujejo za orientacijo, čeprav so včasih (morda v želji po komičnem vložku) malenkost nejasni. Lepše smeri so ocenjene z eno do tremi zvezdicami, kar tudi pomaga pri izbiri.
Vzdušje med plezalci je zelo prijetno, vsi radi poklepetajo in pomagajo z nasveti (če je potrebno). Najbolj presenetljiva pa je njihova potrpežljivost. Če si npr. prvi pod steno, ti ne bo nihče dihal za ovratnik, raje bodo malo poklepetali in se pohecali.
Zame je bilo precejšnje presenečenje, da varovanje skale tu jemljejo še bistveno bolj resno kot na primer v Kanadi. Niti slučajno ni za pričakovati, da te bo na vrhu vsake enoraztežajne smeri pričakalo sidrišče ali pa vsaj dva svedrovca. Povprečna smer je dolga en ali dva raztežaja, zaključi se na vrhu stene, stolpiča ali na neki polici, in se pleza kot večraztežajka. Sestop je včasih peš ali poplezavanje, včasih pa poiščeš navrtano sidrišče za spust. Vsekakor posledično vsaka smer traja kar nekaj časa, kak “scramble” na sestopu pa se včasih zdi težji od splezane smeri.
Za vplezavanje in vajo plezanja v vodstvu (tudi za tiste, ki moramo nameščati varovanja nerealno na gosto, ampak imamo le končno število kompletov), priporočam krajše smeri v Bushranger bluffs. Za občudovanje še posebej zanimive skale sektor Atridae. Ljubitelji poči se bodo kar precej sprehajali, ker tovrstne smeri niso nabrane na kupu, nama je bila pa npr. Megalomaniac zelo všeč. Za kratko, a epsko avanturo svetujeva Agamemnon. Ljubitelji kratkih dostopov, glasbe in lepega plezanja najdejo obilo zabave v sektorju Organ Pipes, ki ponuja vse, od mola do dura, od pikola do roga, in vse vmes (vključno s kakšnim “humdinger” detajlom, karkoli to že pač je). Najina najljubša smer je bila Escimo Nell, ki v vsakem raztežaju ponuja drugačno, a ves čas čudovito plezanje in nekaj še posebej zabavnih vložkov. Brez opisa v vodničku bi se zagotovo izgubila, tako sva se pa lahko le smejala izrazom, ki jih je avtor uporabil. Idej, kaj bi tam še želela splezati, pa se je nabralo veliko več kot splezanih smeri.
Možnosti za rest-day je v okolici več kot dovolj. Definitivno priporočam vožnjo v cca. 1h oddaljene Grampians, še posebej občudovanje živali (namig: septembra imajo kenguruji mlade) in obisk Hollow Mountain (ki je dejansko votla, z nekaj lokalnega znanja pa se jo da podaljšati v čudovito grebensko prečenje). Možnosti za hojo je tam ogromno, za plezanje pa po nedavnih zaprtjih nekaterih sektorjev v lažjih ocenah malo manj. Ta močne pa vabi osupljivi Taipan wall.