Delo, 13.12.06 - Anže Čokl: Manaslu – na tragičnem koncu poti Nejca Zaplotnika
Delo, sreda, 13. decembra 2006
TRIP
Manaslu – na tragičnem koncu poti Nejca Zaplotnika
Pod mogočnimi osemtisočaki
osrednje nepalske Himalaje
V majhni, zatohli celici, v kateri prespimo trije višje raščeni Evropejci, preživim eno smešnejših noči Tukajšnji Nepalci pogosto živijo v krutih razmerah, a vendar so polni optimizma – Sveti ogenj, ki mi je ušel
V družbi Vikija Grošlja, najuspešnejšega slovenskega osvajalca himalajskih osemtisočakov, smo se člani snemalne ekipe Freeapproved oktobra letos odpravili v Nepal. Naš osrednji cilj je bila pot do oddaljenega baznega tabora pod južno steno Manasluja – osemtisočaka, ki je v tragični nesreči vzel življenje legendarnemu Nejcu Zaplotniku.
Katmandu, glavno mesto Nepala, me s svojim vrvežem, umazanijo in glasnimi šoferji po dolgih urah letenja popolnoma predrami. Nastanimo se v hotelčku Thorong Peak in utrujeni zaspimo. Na gričku nad mestom si zjutraj ogledamo slikovito svetišče ter druge znamenitosti. Podobo mesta pa ta dan kazijo kupi smeti, saj komunalci stavkajo.
Popoldan izkoristimo za pripravljanje opreme. Preden ugledamo pravo alpsko pokrajino ter mogočne himalajske vrhove, moramo prepotovati še ogromno razdaljo – z avtobusom! Drvimo čez fantastično pokrajino tropskega pasu. Tu se močno pozna vpliv toplega bengalskega toka in vlažnih gmot, ki jih južni vetrovi nosijo prek Nepala in se naposled v obliki snega in neurij znesejo nad osemtisočaki Himalaje.
Nočna gostija
Pot do baznega tabora pod sedmo najvišjo goro sveta, Manaslujem (8156 m), se začne v Besisaharju. Praktično v džungli smo, na 820 metrih nadmorske višine, sredi bujnega rastja in še bolj aktivnega živalskega sveta. Predvsem žuželke in druga gomazeča bitja me ne pustijo ravnodušnega.
V majhni, zatohli celici, v kateri prespimo trije višje raščeni Evropejci, preživim eno bolj smešnih noči. Rok in Jani, ki si z menoj delita pet kvadratnih metrov veliko sobico, spita skupaj v postelji, dolgi 160 in široki 90 cm. Že po nekaj minutah začneta nergati zaradi neudobja in zatohlega zraka. V sobi pač nismo sami. Za družbo nam je mnogo stenic, ščurek v velikosti mobilnega telefona, srhljive sorte pajkov ter geko – zidni plazilec. Vzamem uspavalno tableto in k sreči zaspim. »Zakonca« na sosednji postelji sta bolj malo spala: v njuni odeji je mrgolelo bolh, ki priložnosti za pojedino niso izpustile.
Okrog Anapurn do razreda št. 6
Pot skozi zeleno in razgibano dolino nas vodi proti osrčju višjih gora. Na obeh straneh smo obdani z velikimi strminami, na dnu pa derejo reke. Osončene strmine so povsod predelane v terase, na katerih so riževa polja. Otroci, mladi in stari, vsi marljivo delajo, žgočemu soncu in sopari navkljub. Smo na klasični poti okrog Anapurn, ogromne himalajske skupine v osrednji Himalaji. Najvišja je seveda Anapurna I, ki se kot kraljica bohoti s svojimi strmimi stenami, ostrimi grebeni in presega magično višino 8000 m.
Drugačnost, ljudje in njihova kultura, me vedno znova pritegne. Tako preprosti so tukajšnji ljudje. V slabih, pogosto krutih razmerah živijo, pa vendar so polni optimizma. Zelo so prijazni. Vse dneve od zore do mraka pridno delajo, nekateri na polju, drugi v hiši in gozdovih. Tretji prenašajo bremena: od teže se jim usločijo pleča, prek čela jih žuli trak, na katerega je obešeno breme na hrbtu, v bose podplate pa se jim neusmiljeno zadira kamenje s poti. A kljub vsem tegobam te prijazno pozdravijo in ti naklonijo celo nasmešek.
Po treh dneh slikovitega trekinga v tropskem pasu le zapustimo skromno civilizacijo ob poti okrog Anapurn. Na vrhu hude strmine leži s soncem obsijana vas Nantze. Žita šelestijo v hladnem gorskem vetriču. V vasi doživimo nenavadno lep sprejem. Sem le redko zaide kakšen turist, zato nas domačini radovedno spremljajo in pomagajo na vsakem koraku. Tu v turistu ne vidijo zgolj denarnice. Veseli smo takšnega sprejema in jim dobrosrčnost radodarno vračamo, predvsem z zdravniškimi nasveti in malenkostmi. Nastanijo nas v vaški šoli, kjer deževno noč prespim v razredu št. 6.
Nejčeva plošča
Hodimo že osem ur, od tega 1500 višinskih metrov strmo navkreber, po drseči in blatni podlagi. Le redki domačini in pastirji kdaj pa kdaj zaidejo v te višje predele. Pokrajina pa je neverjetna. Prepredena je s številnimi dolinami, grapami in soteskami, na dnu katerih bučijo ledeno mrzle reke. Po celodnevni hoji dosežemo kraj, kjer postavimo šotore. Vlažno in hladno je, vrh vsega še dežuje. Nekaj pojemo, in ko pade mrak, zaspimo.
Bližamo se spominski plošči Nejca Zaplotnika. Ob pogledu na Vikija Grošlja, Nejčevega soplezalca, mi je tesno. Kako boleča mora biti zanj izguba prijatelja in soplezalca! Plezalna partnerja, ki si v nevarnih raztežajih zaupata življenji in v kritičnih trenutkih skupaj krojita svoji usodi, sta prav posebno povezana ...
Osredotočim se na nalogo, ki nas čaka. Dobro uro stopicamo po bazi, snemamo ter slikamo. Nebo nad nami pa se vse bolj zapira. Čas je za vrnitev. Že po uri sestopa nas dohiti slabo vreme. Nekaj snežink in pozneje dežnih kapljic ohladi naše razgrete glave. Pozno popoldne dosežemo šotorišče. Nebo je posuto z zvezdami. Zrak je čist in suh, zunaj je hladno. Utrujen zaspim.
Ogenj pod jajci
Dnevi, ki sledijo, so si podobni: zjutraj vstanemo okrog šestih, pojemo zajtrk in pripravimo tovore za nosače. Prek dneva hodimo čez vsak dan lepšo pokrajino in se počasi, a vztrajno vzpenjamo v vse višja nadstropja Himalaje. Ko pridemo na cilj, pojemo krompir ali dva ter se po večerji odpravimo spat.
Dnevi hitro minevajo in že se približamo najvišjemu prelazu Thorong La, ki s svojimi 5416 metri kraljuje med sedli v okolici. Zaradi dobre aklimatizacije, ki smo jo opravili z vmesnim vzponom na lokacijo baznega tabora pod Manaslujem, dosežemo sedlo brez težav.
Dan je neizmerno dolg. Dehidriranemu in od višine ter naporov malce omotičnemu se mi Muktinakh, cilj dnevne etape, zdi neskončno daleč. O njem smo veliko slišali. Med drugim tudi to, da tam gori sveti ogenj! A menda ogenj ni bil posebno ganljiv. Sam težko razsojam. Namesto na oglede sem se sestradano vrgel na kuhana jajca, kruh in čaj ...
Anže Čokl