Več, 03.11.06 – Marjan Raztresen: Do konca leta bodo predvidoma odkrili že devettisočo kraško jamo

Več, petek, 3. novembra 2006
JAMSKI ČLOVEK

Reševalci (iz) podzemskih globin

Slovenski jamarji bodo do konca leta na našem ozemlju predvidoma odkrili že devettisočo kraško jamo. Država je preluknjana kot švicarski sir, a se v tem podzemlju zgodi razmeroma malo nesreč. Jamarji zadnje čase vse večkrat posredujejo v breznih, in to v zvezi s povojnimi poboji. Še največ pa je seveda navadnih smeti. No, ne navadnih. Pod zemljo se je razgledal MARJAN RAZTRESEN.

V Sloveniji je bilo minuli teden šest reševalcev iz Estonije, da bi jih naši usposobljeni in izkušeni reševalci iz jamskih globin naučili tudi takega reševanja. Čeprav nimajo v Estoniji niti ene podzemske jame in niti enega hriba, ki bi bil višji od 400 metrov, so se na državni ravni odločili, da bodo njihove reševalne ekipe usposobljene za vsakršna reševanja; kot nam je povedal direktor estonske šole za reševalce in vodja šestčlanske odprave Margus Möldri, so bili že povsod po svetu, pred nedavnim v Pakistanu, kjer so vadili reševanje na velikih nadmorskih višinah, nazadnje na Islandiji, kjer so se učili reševanja z ledenikov, v domovino matičnega krasa, v Slovenijo, pa so seveda prišli, da bi se usposobili tudi za takšna, za njihove razmere komajda verjetna reševanja.

Med vajami plezanja z vrvno tehniko ob Velikem naravnem mostu v Rakovem Škocjanu, na katerih so bili inštruktorji izkušeni jamski reševalci iz Društva za raziskovanje jam Simon Robič iz Domžal pod vodstvom vodje Jamarske reševalne službe Slovenije Aleša Stražarja, pa so morali Estonci v resnici posredovati. Med ogledom kraških znamenitosti Rakovega Škocjana si je neka angleška turistka zlomila gleženj, baltski in slovenski reševalci so bili takoj na kraju nesreče, prinesli Britanko k hotelu v Rakovem Škocjanu, jo oskrbeli in poslali v ljubljanski klinični center, ki je bil pred vrnitvijo domov zadnja postaja njenega bivanja v Sloveniji.

Pot v sredino Zemlje. V razvejenem slovenskem podzemlju pa se zgodi razmeroma malo nesreč. Nedvomno je bila celo v evropskih razmerah največja med njimi leta 1990 v takrat 1200 metrov globokem Črnelskem breznu v Kaninskem pogorju. Eden od italijanskih jamarjev, ki so brez potrebnih slovenskih dovoljenj, kar je značilno za tujce, ki prihajajo v naše jame, raziskovali to brezno, si je blizu dna zlomil roko in Italijani so takoj sprožili reševalno akcijo. Potem ko je zdravnik iz reševalne ekipe v jamski globini že tako dobro oskrbel ponesrečenca, da je lahko celo sam z roko v mavcu priplezal na zemeljsko površino, je enemu od reševalcev, zamejskemu Slovencu Maximilianu Puntarju, padel na glavo velik kamen, mu razbil čelado in mu tako hudo poškodoval glavo, da je omedlel. Takrat so iz jame poklicali na pomoč jamarske reševalce z obeh strani meje; iz Italije so menda prišli prav vsi, kolikor jih je v državi. Ker nezavestnega jamarja niso mogli in smeli reševati iz globine 1040 metrov, kjer se je zgodila nesreča, so naredili vse, kar je bilo mogoče, da bi prišel k zavesti. Štiri dni so se globoko pod zemljo, kjer je stalna temperatura šest stopinj, vlažnost zraka pa stoodstotna, bojevali zanj, vendar brez uspeha. Mladenič z zlomljenim lobanjskim dnom se ni več zbudil iz kome. Po štririh dneh je v jami umrl, potem pa je trajalo deset dni, da so truplo potegnili skozi jamske ožine več kot kilometer visoko na površje, kjer so za nenehno menjavanje izčrpanih jamarskih reševalcev skrbeli policijski helikopter iz Bovca in italijanski helikopterji.

Rešeni iz grobnice. Letos je bilo gotovo največje reševanje, ki so ga uspešno opravili slovenski jamarski reševalci, iz globoke Pološke jame nad planino Polog na Tolminskem. Potem ko je šla konec letošnjega prvega oktobrskega tedna h koncu mednarodna šola reševanja iz jam, ki so jo vodili slovenski jamarji na sežanskem krasu, na njej pa so sodelovali jamarji iz Hrvaške, Črne gore in Srbije, so dobili sporočilo, da treh ljubiteljev podzemlja, ki so se odpravili v dolgo in globoko Pološko jamo, še ni ven. S helikopterjem so dve reševalni skupini pripeljali pred jamski vhod in v enem od rovov so reševalci našli prezeblo trojico, ki se je na lastno pest odpravila v izredno razvejeno in orientacijsko zahtevno brezno ter se v njem izgubila. Vsi trije bi zaradi podhlajenosti zanesljivo umrli, če jih ne bi po več kot 30 urah tavanja po mrzlem in mokrem podzemlju rešili. Reševalci so najprej njim in potem s posredovanjem medijev vsem neprevidnim pustolovcem odsvetovali takšne nevarne podvige; raziskovalni užitki ne bi bili nič manjši, če bi se v jamske globine podali v spremstvu izkušenih poznavalcev kraškega podzemlja.

Kot se je na srečo srečno končalo to reševanje, se je tudi tisto na Golteh, kjer so prav tako pomagali jamarski reševalci. Letošnjega maja se je tam ustavila žičnica, polna ljudi (kot se je sicer pred leti tudi na Veliki planini), ki bi trpeli hud mraz in prestali še več strahu, če jih ne bi rešili, reševalci pa so bili tudi iz jamarskih vrst.

Zoološka smrt. Prav toliko dela kot z ljudmi imajo jamarski reševalci z živalmi. Sredi letošnjega julija so dobili obvestilo, da je v jamo Betalka pri Sežani, kamor se steka voda iz tamkajšnje čistilne naprave, padla srna. Dva jamarja sta se spustila v brezno, pri vhodu pa so bili njuni kolegi in lovci, da bi ubogo žival potegnili iz globine. Na dnu vhodnega brezna sta jamarja našla mrtvega srninega mladička, ga zavila v cerado in pritrdila na vrv, da so ga izvlekli iz jame. Ker so bile stene krvave, sta pregledala nadaljevanje jame in našla v manjši dvorani srnjaka, ki je še stal na nogah. Povila sta ga v cerado in ga odnesla na dno sedem metrov globokega vhodnega brezna, od koder so ga potegnili na površje, kjer pa so ugotovili, da je med transportom zaradi hudih poškodb ob padcu poginil.

Isti julijski teden so ljubljanski jamarski reševalci odšli po sledi klica na telefonsko številko 112, kamor je nekdo sporočil, da je iz brezna nedaleč od kamnoloma pri Ponikvah v Suhi krajini slišati pasje lajanje. Maks Merela, vodja reševalnega centra Jamarske reševalne službe Ljubljana, enega od sedmih takih centrov, ki so razen v Ljubljani še v Postojni, Sežani, Tolminu, Kranju, Novem mestu in Velenju, se je še z dvema reševalcema nemudoma odpravil na dobrepoljski kras, se spustil 12 metrov globoko v brezno, ki ga imajo okoličani, črnolovci in še kdo za smetišče, in na dnu z odpadki bogato založene jame našel prijaznega črnega kužka. Lastniki so se ga pred odhodom na počitnice najbrž hoteli znebiti in so ga vrgli v brezno, kjer pa je preživel, ker je padel na mehko in ker je bilo tam hrane več kot dovolj. Ko mu je postalo dolgčas, je z laježem opozoril nase. Mož, ki ga je prvi slišal iz jamske globine in obvestil reševalce, ga je takoj po rešitvi posvojil, pozneje pa je pripovedoval, da je njegov črni prijatelj kljub intenzivni domači negi še veliko dni smrdel po crkovini.

Vsaj še enega psa so jamarji letos rešili iz brezna Velika Vratnica pri Žužemberku, zaradi kar pogostih takih reševanj pa bodo jamarski reševalci, ki so v vseh sedmih slovenskih centrih enako opremljeni, imeli odslej tudi za reševanje živali prilagojeno opremo.

Zamolčane kosti. Jamarji so sicer po drugi svetovni vojni v globinah pogosto našli človeške kosti, vendar o tem dolgo ni bilo dovoljeno govoriti; izjema je bil Jelenov žleb, kjer so jamarji z blagoslovom države raziskali dno brezna z ogromnim vhodom tik pod gozdno cesto, kamor so partizani zvabili italijanske vojake, ki so po prvem streljanju poskakali pod cesto v grmovje in namesto na varnem končali na dnu brezna. O grozljivih najdbah v drugih breznih ni bilo zaznamkov niti v jamarskih zapisnikih – povsod so bila ušesa in oči, ki bi zapisano takoj nesli na »pristojno mesto«, najditelj in jamarska organizacija pa bi imela zaradi tega velikanske težave. Šele zadnja leta prosijo jamarje, predvsem reševalce, naj kot izurjeni in izkušeni poznavalci podzemskega sveta pomagajo pri odkrivanjih vojnih in povojnih žrtev. Pred kratkim so iz brezna Konfin 1 pri Grčaricah jamarji najprej po svoje, predvsem z vitlom, med štiridnevnim delom spravili 25 kubikov skal in tako očistili jamo, da so lahko v njej delali arheologi, ki so tam našli žalostne ostanke 88 po koncu vojne pobitih ljudi.

Najbolj strupene. Čeprav jamarji pogosto opozarjajo, kako usodne posledice bi lahko imeli odpadki, ki jih ljudje mečejo v brezna, saj bi lahko zastrupili vodo, ki teče po kraškem podzemlju in priteče daleč od tod na dan kot izvir na videz čiste pitne vode, je takih smetišč po Sloveniji še veliko. Jamarji občasno očistijo katero od takih pogosto do vrha polnih brezen, vsega pa ne zmorejo. »Tam, kjer imajo urejen odvoz kosovnih odpadkov, ljudje tega ne vozijo v bližnja brezna,« pravi Aleš Stražar, »sicer pa mečejo v jame najraje najbolj strupene stvari, ki jih res ne bi smeli, na primer zdravila, ostanke krivolova, karoserije ter pločevinke z ostanki olj in maziv. V deset metrov globoki Medvedovi jami ob poti pri Grosupljem je dala občina odkopati 50 kubikov odpadkov, preden je poklicala jamarje, ki so jih spravili iz jame novih 50 kubikov, težkih dobrih 15 ton in pol, kar je znano zato, ker so jih stehtali, okoli lanskega novega leta pa je nekdo v to jamo vrgel kar celega, verjetno poginulega konja, a niso storilca nikoli iskali.«

Kot nam je povedala Jasmina Rijavec, vodja Službe za varstvo jam pri Jamarski zvezi Slovenije, naj bi jamarji ob denarni pomoči ministrstva za okolje po možnosti še letos počistili pet brezen, kjer so taki posegi nujno potrebni. Kot ob stvarjenju sveta naj bi bile po tem posegu spet 26 metrov globoka jama Bestažovca pri Sežani, enako globoko Šemenčevo brezno v občini Ljubno, zdaj do vrha s smetmi zasuta 10-metrska Jama v Rebri pri Črnomlju, 21 metrov globoka Jama na Milah ob cesti Laze–Logatec in enako globoka Flisova rupa pri Velenju. »Elaborat smo jamarji izdelali, minister Janez Podobnik nam je obljubil poldrugi milijon tolarjev, menda pa se v vladnih sferah ne morejo dogovoriti, kdo bo financer,« pravi Jasmina Rijavec. »Jamarji bi lahko začeli delati že jutri.«

Kosovni napad.Na jamarski spletni strani se pogosto oglašajo jamarji in reševalci, ki so našli kaj v dobrem ali slabem nepričakovanega. Jože Tomšič je v začetku letošnjega leta poročal, da »smo člani Jamarskega kluba Novo mesto v sodelovanju z Lovsko družino Mirna Peč in pod pokroviteljstvom občine Mirna Peč očistili vdornico Mališnica in njeno okolico. Iz jame, globoke približno 15 metrov, smo izvlekli okoli 15 kubikov odpadkov, tudi nekaj štedilnikov, zamrzovalnih skrinj in pralnih strojev ter odpadno embalažo olj, barv in škropiv, napolnjene vreče z odpadki in drugo. Našli smo celo fička in del njegove standardne opreme.«

Sredi letošnjega aprila je Mojca Hribernik iz Koroško-šaleškega jamarskega kluba Speleos Siga iz Velenja zapisala, da »smo trije jamarji raziskovali dve še neregistrirani, približno 24 metrov globoki in nekaj čez 50 metrov dolgi brezni na območju Kuma, v tretjem, že registriranem breznu pa smo odkrili neraziskan rov. Veseli smo bili predvsem obeh novih brezen, razočarani pa nad odpadki v njih. V obeh, Uraničevem in Cmenkovem prepadu, je kup odpadkov, precej tudi kosti in nekaj mrhovine. Našli smo dele avta, kolesa, krave. Bili smo tudi pri vhodu četrtega brezna, Turkovega prepada, ki je registriran in z občinskim odlokom zavarovan kot naravna znamenitost. Že z vrha se je videlo, da je spodaj precej smeti – koliko, bomo še ugotovili. Domačinom smo prijazno razložili, kako nevarno za zdravje je lahko odmetavanje odpadkov v jame. Upam, da bo kaj pomagalo.«

Sistematični pregled.Glede na to, da je nekatere slovenske naravne znamenitosti, med katere spadajo tudi kraške jame, izbrisal z obličja Zemlje človek in jih tudi zaradi tega ni več mogoče najti, so dali jamarji pobudo, da bi vse slovenske kraške jame enotno označili s kovinskimi ploščicami, na katerih bi bilo ime, katastrska številka, dolžina in globina in z aparaturo izmerjen njen položaj (GPS). Jamar Jože Pristavec, ki se podpisuje kot Joc, meni, da bi potrebovali več ekip, ki bi delale po regijah, da bi našli vhode vseh registriranih jam. »Vseh vhodov pa ne bi našli, ker so nekateri zasuti z odpadki ali drugače in ker so nekateri tako zaraščeni, da nihče več ne ve, kje je vhod v jamo z določeno številko. Nekaj je jam, ki imajo dve ali mogoče še več številk, nekaj je registriranih, pa sploh ne obstajajo, ker so bili zapisniki spisani na podlagi pripovedovanj, nekaj pa je takih, ki imajo napačne številke.«

Znan jamarski zanesenjak Miran Nagode pravi: »Ko bi tako označili vse ali večino znanih in pogosteje obiskanih jam, bi lahko organizirali nekakšen lov na lisico oziroma nenajdene jame. To bi bilo poučno in zabavno in bi pripomoglo k odkritju novih jam, povečanju znanja iz orientacije ter poznavanju ožje in širše domovine.«

Ko nekateri sprašujejo, kdo bi vse to plačal, jamar Radivoj Šajn odgovarja, da »bi morala projekt plačati država, saj so jame njena last. Toda ko bi bilo to izredno veliko delo končano, bi bil na tem področju končno vzpostavljen red.«

Usmrajevalna naprava.Reda pa skoraj gotovo še precej časa ne bo na področju varovanja kraških jam, o čemer nenehno poročajo njihovi najboljši poznavalci, jamarji in jamarski reševalci. Konec maja letos so člani Jamarskega društva Divača splezali v znamenito Kačno jamo, globoko brezno, skozi katerega teče ista Reka, ki je izoblikovala znamenite Škocjanske jame, da so v reko montirali sondo za merjenje vodnega stanja. Pod Saturnom, kot imenujejo del jame, so pri reki zavohali nadvse ogaben smrad in upravičeno sklepali, da prihaja skozi jamski strop, saj so bili pod območjem čistilne naprave Divača, ki povzroča nejevoljo pri okoliških prebivalcih. Iz čistilne naprave se namreč stekajo odplake v jezero, to pa naj bi ponikalo v Kačno jamo, saj v jamskih rovih zelo smrdi. Divaški jamarji se sprašujejo, kakšno bo stanje, ko bodo na to čistilno napravo priključili celotno Divačo: »Ali bomo morali takrat poleg običajne jamarske opreme nositi s seboj še plinske maske?«

Donedavni vodja Jamarske reševalne službe Jaka Jakofčič pravi, da je stvar še toliko bolj žalostna, »ker ima Kačna jama status zaščitene naravne vrednote – v Zakonu o ohranjanju narave je Kačna jama zapisana kot 55. naravna znamenitost,« jamar, ki se na spletni strani podpisuje kot Cox, pa piše: »Ma ne ga biksat! Pa ja ne smatrate tiste koče ob vrtači za čistilno napravo! Če sem in tja ulovijo kakšen skret papir ali kondon na grablje, to še ne pomeni, da je to čistilna naprava. To je legalni izpust kanalizacije v okolje. V večini slovenskih krajev gre taka nesnaga direktno v bližnjo reko, pri vas pa morda na žalost še skozi jamo.«

Pri medvedu.Tudi s takimi rečmi se skupaj z jamarskimi kolegi ukvarjajo slovenski jamarski reševalci, 178 jamarjev z izpitom za reševalca, od katerih je 53 operativcev, aktivnih reševalcev, ki so letos podpisali letno pogodbo, da bodo sodelovali na sestankih, vajah in reševanjih, za to pa jim je družba dolžna sofinancirati jamarsko opremo ter kriti potne stroške in prehrano na vseh akcijah. Njihovi jamarski kolegi, ki se za zabavo in na svoje stroške ukvarjajo z raziskovanjem podzemskih jam, zadnjih krpic na novo odkritega slovenskega sveta, kljub raziskovalnim tveganjem ne dobijo niti tega. Tveganj pa je pod zemljo zelo veliko. Jamar Borivoj Ladišič je zato na jamarski spletni strani zelo resno vprašal: »Če je v jami medved, to že od vhoda takoj zaznaš: ali ga vohaš, ali slišiš, ali celo vidiš. V tem primeru jo seveda urno popihaš stran. Jamarjem, ki tavajo po območjih medveda in imajo morebiti več izkušenj z navadami teh mrcin, postavljam smrtno resno vprašanje: Greš v jamo, ki je potencialno bivališče medveda, kar ugotoviš po znakih, ki jih kosmatinec pusti v jami, a domačina trenutno ni doma. Pa se odločiš, da boš jamo na hitro pregledal, potem pa najdeš rov, ki se nadaljuje, in ga greš raziskat. Ali obstaja možnost, da pride medved za tabo v jamo? Ali bo že pri vhodu zavohal, da je bil tu človek, in se bo obrnil? Ali je treba pri vhodu pustiti kakšno znamenje, ki bi medveda odvrnilo od morebitnega vstopa? Ali obstaja kakšna prijaznejša metoda, kot da ostane pri vhodu jamar s puško v rokah?«

Andrej Gašperič mu je zelo resno odgovoril: »Preden greš noter, nastaviš vejice pred ali čez vhod, da ne more mimo njih, ne da bi jih potacal. Če vidiš, da so ob tvojem naslednjem prihodu čez nekaj dni ali tednov še na svojem mestu, to pomeni, da ga že dolgo ni doma, če so prevrnjene in pohojene, pa brž stran. Tak primer smo imeli pred leti v Rogu.«