V četrtek, 20. maja, sva Aleš Kovač in Branko Ivanek (oba AAO Kozjak Maribor) preplezala čudovito linijo v severozahodni steni Ojstrice. Izkazalo se je, da sta preplezala Smer Debelakove.
Topel sredin večer ni obetal nič kaj dobrega, vendar kar je treba, je treba. Budilka nastavljena na 1.45 seveda ni »zapela«, toda šesti čut je opravil svoje in ob 2.30 zjutraj sem že divjal proti Logarski dolini...
Pred dnevi mi je Aleš poslal fotografijo zahodne stene Ojstrice in v njej se je v zgornjem delu lesketala čudovita in tanka bela linija. »To bo pa treba it pogledat!«, si mislim. Nič zato, če je že druga polovica maja in temperatura nad 20°C! Cepinov in derez itak nikoli ne pospravim.
Sončni vzhod naju je pozdravil že na poti proti Klemenči jami in ura je kar tekla. Še dobro, da je koča samevala brez Martina, ki se je verjetno grel v dolini. Tako sva pridobila dragocen čas, ki bi ga porabila za »jamski borovničevec«.
Še pred Zgornjo jamo, naju je pričel spremljati sneg, ki ga je bilo z vsakim metrom višine več in več. Vstop v Nemško grapo je bil precej dobro zalit, le kakšna dva metra skale je bolščalo v naju. Sneg je bil kar »pravšenj«, tako da so se čevlji kar hitro močili. Drugi skok v grapi je bil popolnoma zalit s precej trdim snegom in napredovala sva dokaj hitro in kaj kmalu sva bila na »križišču smeri« na širokem snežišču.
Ubrala sva jo levo navzgor proti najinemu belemu traku. Orientirala sva se s pomočjo digitalnega fotoaparata, saj je v Aleševem Canonu tičala slika stene. Kratko snežišče sva zaključila s kratko prečnico v desno (60°) in nato preko dolgega snežišča (do 45°) do stene.
Realnost je bila precej drugačna od slike v fotoaparatu izpred nekaj dni. Nekako je kar primanjkovalo »beline« v liniji, ki sva si jo zamislila. »Eh, bo že!«, si rečeva, se naveževa in Aleš se spopade s kopno skalo. Od spodaj je izgledalo precej lažje, vendar mi je bilo takoj jasno, da ni tako. Aleš je napredoval prcej bolj počasi in metulji so hitro pričeli primanjkovati... »Hja, pa je kar strmo«, slišim Aleša od zgoraj. Te besede sem občutil tudi sam, ko sem plezal za njim. Moker, pokončen sneg, tanek, skoraj »tekoč« led in krušljiva skala sta začinila prvi resni raztežaj v smeri.
Naslednji raztežaj, se je pričel spet s krušljivim skalnim odstavkom, kjer sem se dolgo »motovilil« nad Aleševo glavo, ki bi ob mojem morebitnem padcu, bila bogatejša za nekaj lukenj narejenih z mojimi derezami... pa se je le nekako izšlo, čeprav se je tudi odrešilna krpica mokrega snega na desni nekoliko odpeljala z menoj navzdol, vendar se je vseeno še prej zagozdila v zajedi.
Nadaljevanje je bilo še vedno precej strmo, vendar je snega bilo nekoliko več in orodji sta zadovoljivo držali mojo težo. Pred stojiščem me je čakala še zanimiva in krušljiva kratka prečnica. Dvema metuljema v skali je delal družbo še »Krpan« za silo zabit v krš. »Aleš, varujeeem!«, zakličem in na stojišču se mi hitro pridruži še prijatelj, ki na koncu nekoliko »izravna« mojo linijo.
Čakal naju je le še en strmejši raztežaj in nato še položno snežišče do vrha. Aleš hitro napreduje, ko ga vprašam, če lahko pustim klin v skali kot dokaz najine »pristotnosti«.
»Ja, seveda, lahko! Sam še ta previs zlezem pa sem ven...«, mi zakliče. Kakšen previs, saj bi se strmina morala že unesti, si mislim. Zagotovo se šali, ker je že iz strmega dela. Toda vrv se kar nekaj časa ni premaknila. Mogoče pa išče primerno mesto za stojišče, kdo ve? Čez nekaj časa se je vrv spet pričela premikati in tokrat precej hitreje, kot zadnjo uro in pol.
Izgleda, da mi je »savinjski« konec že zlezel pod kožo, saj brez razmišljanja izbijem klin, ki sem ga sprva mislil pustiti kot »dokazni material«. Ko nato pridem do »previsa«, mi je jasno zakaj ni šlo prej Alešu hitreje... Krpica ledu, pod njim pa dva metra gladke mokre skale, pa še metulj v tekoči vodi... Nekoliko »delikatesno« bo, če led ne bo vzdržale mojih »zimskih« kilogramov, si mislim ter upam, da se mi ne bo treba ukvarjati z nepričakovanimi težavami. Voda teče za rokav, ko osvobajam metulja iz skalnega oprijema in kot po jajcih se potegnem čez nerodno mesto. »Uf, za dekagram je šlo«, si mislim, ko sem čez in vidim nasmeh na Aleševem obrazu. »A ti je kaj teklo za rokave?«, se smeji...
Nadaljujeva po snežišču proti levi in kmalu opaziva kamin z zagozdenim kamnom skozi katerega se splaziva ter čez nekaj metrov že stojiva točno na vrhu Ojstrice. Sonce pa se nama smeji na vse grlo...
Sestopiva čez Škarje, proživa plazove, poslušava helikopter in sonce neusmiljeno pripeka na najini nori glavi. »Te je fajn, ko je najbolj fajn!«
Še ocena zimske ponovitve nekoliko »prirejene« razmeram Smeri Debelakove: 90°/IV, 45°-70°, 510 m
Branko Ivanek & Aleš Kovač