Jelena Justin: ... Včasih je lepo z nižjega vrha ...
Jerebikovec (1593 m) – Včasih je lepo z nižjega vrha pogledati vse tiste »ta visoke«, ki so v zimskih razmerah tehnično zahtevnejši. Eden takih razglednikov je najvišji vrh Mežakle.
V zimskem času ozreti se v najvišje vrhove Slovenije je čudovito in vsaj za trenutek potolažiti visokogorja lačno dušo. Danes se bomo povzpeli na strm razglednik na robu Julijcev in videli triglavsko kraljestvo z vsemi dolinami: Krmo, Kot in Vrata. Obiskali bomo svet, kjer nas lepota narave nagovarja z našim začudenjem nad njo.
Zapeljemo se do Mojstrane in zavijemo proti dolini Krme. Po dobrem kilometru poti bomo na levi strani zagledali tablo, ki označuje Triglavski narodni park. Nadaljujemo še dva ovinka, ko na desni strani vidimo priročno, manjše parkirišče, na levi strani pa smerokaz, edini na poti, ki označuje začetek sicer nemarkirane poti.
Celotna pot je nezahtevna, vendar strma, zelo strma. Steza se požene skozi gozd naravnost navzgor in zavije rahlo v levo. Pogrešali bomo okljuke, ki bi ublažili naklon poti. Grizenje kolen bo na tem vzponu nekaj običajnega. Na razglednem grebenčku, ki se odpre proti karavanški lepotici Kepi, se steza rahlo položi, a le za trenutek. Na tem mestu je tudi razgledna klop, kjer se lahko vsaj malo nadihamo. Pot zavije desno in se strmo, tokrat v okljukih, dviguje naprej proti Mežakli. Strmina praktično ne popusti, vse dokler ne dosežemo gozdnatega sedla.
Pred nami je opuščena Mežakla, na višini 1350 metrov. Na planini je tudi spomenik padlim partizanom jeseniško-bohinjskega odreda. Pot se po ravnem usmeri desno, se priključi gozdni cesti, ki nas pripelje na sedlo, tik pod vznožje vrha Jerebikovca. Nahajamo se v Tilčevem rovtu, kamor tudi pripelje cesta z vzhoda, preko celotne Mežakle. Ideja za kolesarski izlet. Vzpon, ponovno, nadaljujemo strmo navzgor po gozdu. Del poti gre tudi po gozdnatem grebenu in med krošnjami dreves se kažejo delčki tistega, kar se vidi s plešastega vrha Jerebikovca.
Goli vrh Jerebikovca nam postreže s čudovitim razgledom, ki se začne na Pokljuki pri Debeli peči. Kot na dlani so nam vrhovi, ki na levi strani ustvarjajo dolino Krme: Lipanski vrh, Mali in Veliki Draški vrh, Tošč. Na desni strani Krmo zapirajo Veliki Pršivec, Luknja peč, Dimniki, Macesnovec. Na drugi strani je dolina Kot, nad katero se bohotijo Rjavina, Vrbanove špice in Cmir. Na desni strani je dolina Vrata. Nad vsem dominira očak Triglav, družbo pa mu dela njegova družica Škrlatica. Z Jerebikovca vidimo tudi Pihavec, Bovški Gamsovec, Stenar, Dolkovo špico, Rokave, Oltar in na koncu tudi Kukovo špico, Vrtaško sleme. Na severu bomo kot na dlani imeli južna pobočja Karavank, če bo lepo in jasno vreme, pa na vzhodu Kamniško-Savinjske Alpe. Veličasten pogled, ki neprecenljivo poplača zadihanost in visok pulz na strmi poti. Pot sestopa poteka po poti vzpona.
Odvisno od snežnih razmer priporočam, da imamo s seboj vsaj »verigice«, saj bo spust z njimi bistveno varnejši, pa tudi po strmini se bomo lažje vzpenjali.
Nadmorska višina: 1593 m
Višinska razlika: 948 m
Trajanje: 4 h
Zahtevnost: 3 / 5