Seniorji.info - Mira Kofler: Na obzorju so temno izrisani vrhovi Storžiča, Kočne in Grintovca, na nebu sivo rožnati prepleti avionskih sledi. Počasi se dani in mi se peljemo proti Trbižu. Nebo svetli, avionske sledi rdečijo, sonce potuje najprej po vrhovih in nato se spušča v doline.
Bolj kot se dani, jasnejša je podoba jeseni. Tam v Ratečah je slana pobelila travnike in skupaj s hladnimi nočmi začela z barvanjem listja.
Kmalu je za nami Trbiž in po Kanalski dolini se peljemo do Pontebbe, kjer zavijemo v dolino Dunje (Dogna). Pravijo, da je to ena najbolj skrivnostnih dolin v Julijcih. Dolina z ozko cesto, ki se vijuga nad strminami in nad katero se dvigajo mogočni skalnati velikani. Osemnajst kilometrov vijuganja, občudovanja vrhov, in misel na tiste može in fante, ki so v prvi svetovni vojni to cesto gradili.
Ob devetih smo na izhodišču, na sedlu Rudni vrh (Sella di Sompdogna). Zagledamo se v mogočno steno Monaža, ki je že dobil sneženi poprh, spodaj pod steno pa zlatijo macesni. Na drugi strani je pred nami današnji cilj - Poldašnja špica (Jof di Miezegnot). Na kratki razdalji moramo doseči višino 2.087 m in zato se pot strmo dviga. Hodimo pod zlatimi krošnjami macesnov in bredemo po suhem listju bukev, ki so se že osule. Pogled pa se neprestano vrača nazaj k Montažu in s pomočjo tehnike lovimo spomine.
Po dobri uri hoje smo pri bivaku Battaglione Alpini Gemona. Ostanki nekdanjih vojašnic pripovedujejo svojo zgodbo. Kako je bilo možem in fantom takrat v tistih vojnih dneh? Je vsaj lepota gora omilila njih stiske in hrepenenje po domu? Kdo ve?
Po kratkem počitku zagrizemo proti vrhu, ki ga imamo pred očmi. Tam daleč na vzhodu vidimo kepasto gmoto Mangarta in v njegovem sosedstvu kristalno podobo Jalovca. Odpira se razgled za razgledom. Samo še malo previdnosti na poti k vrhu in potem nagrada, velika nagrada.
Na vrhu je kot na ladji sredi skalnatega ocena. Kamniti valovi valovijo tja daleč in zasneženi vrhovi se kot bela pena dotaknejo obzorja. Ocean gora. Vse valovi ; kamniti valovi Dobrača, Dolkove špice in Škrlatice na eni in val Mangarta in Jalovca na drugi strani. Visoko je pljusknil val Viša , Velikega in Malega Nabojsa, in kot cunamijski val je stena Montaža. Neskončno valovanje gora. Spodaj globoko pa je Kanalska dolina z reko Belo, ki hiti na srečanje z reko Tilment, in na drugi strani je dolina Zajzere. Pol ure je premalo, da bi vpil vse lepote, a dovolj, da si jih zapomniš. Za vedno.
Spuščamo se nazaj po isti, toda znova drugačni poti. Pogledi najdejo nove vrhove, nove krošnje in cvetje ob poti: črni teloh, ki je že pred zimo začel sanjati pomlad, svišče in sviščevce ki še pocvitajo, jesenski podlesek, ki krasi obrobje travnika ...
Le še do koče Grego se namenimo, od tam pogledamo na Višarje in h Kamnitemu lovcu, potem pa domov.
Odpeljemo se v sončen jesenski dan. Za nami izginjajo zlati macesni in valovanje mogočnih vrhov, v nas ostaja bogastvo doživetij - prave podobe iz sanj.
Zapis in fotografije: Mira Kofler