- svetovnega pokala v lednem plezanju v Hemsedalu na Norveškem
Zadnja tekma IWC v Hemsedalu na Norveškem
Čeprav po prav vsaki tekmi v lednem plezanju Andrej izjavi, da je bila to pa res zadnja tekma, na kateri je delal, se očitno prehranjujeva z zarečenim kruhom in kar prehitro sva se znašla na letalu proti Oslu. Prvi pogled na glavno mesto Norveške iz zraka, vsaj zame ni bil ravno vspodbuden. Zdelo se mi je, da je morje zmrznjeno. No, po pristanku in vožnji proti mestu, sem se lahko prepričala, da ni zmrznjeno samo morje. Ob cesti sem lahko občudovala slapove, slapiče in sveče vseh dolžin, nekaj ledu pa se vedno najde tudi na cestah, saj zimska služba za naše pojme porazno slabo skrbi za pločnike in ceste. Prvi šok naju je čakal že pri plačilu avtobusnega prevoza od letališča do mesta in čeprav sva se priseljena Gorenjca že doma psihično pripravljala na cenovne udarce, je prvi ogled mesta minil v vzdihovanju nad astronomskimi cenami. Kaj naj napišem, ko stane hamburger približno 1500
sitnih, se malo vznemiriš, malo zasekiraš in zamisliš kam si prišel.
Vožnja z vlakom do Hemsedala, znanega in mondenega smučarskega centra je bila kar zanimiva, vlak pa hiter in udoben, le vagonu z restavracijo sva se izogibala. Med potjo sva že začela spoznavati, zakaj je ta dežela raj za ledne plezalce. ledeni trakovi vseh oblik in dolžin so se kazali na vsakem hribčku ali gori.
Hemsedal naju je razočaral že na prvi pogled, pričakovala sva Zermatt ali vsaj Kranjsko goro, zagledala pa razpotegnjeno naselje nekakšnih, ne posebno lepih, zgradb.
Kar takoj sva si šla pogledat prizorišče tekme za svetovni pokal in doživela še en šok. A tole naj bi bila konstrukcija za tekmo na najvišji ravni, na katero so se že prijavile vse zvezde tekmovalnega lednega plezanja in tudi tekmovalci iz Japonske in Koreje?!!!! Oba organizatorja tekmovanja Christian in Bjorn (tretji, Andreas še ni prispel) sta naju vprašujoče in z upanjem v očeh gledala…Andrej si je s čudnim izrazom na obrazu ogledoval nekaj v nebo štrlečih kolov in vodoravno pritrjenih plošč brez kepe ledu in ni rekel nič. Jaz sem za spremembo tudi kar molčala. "No ja ", je končno izdahnil Andrej, "a imate še kaj drugega?" Organizatorja sta malce zaskrbljeno odkimala in se pozanimala, če obstoječa konstrukcija ni v redu. »Tudi slabše sem že videl«, je bil Andrejev diplomatski odgovor, »kje pa naj bi potekalo tekmovanje v hitrosti?« Glede na obilico slapov, se nama je zdelo normalno, da bo hitrostna preizkušnja na pravem slapu. »Sponzorji bi radi celo prireditev na konstrukciji: kvalifikacije, finale in tudi hitrost«, se je glasil odgovor. Andrej si je spet vzel čas za premislek, potem pa izjavil: »To ne bo šlo, nikakor! Moramo najti rešitev!« In našli so/smo jo, v prekrasni zaledeneli soteski pol ure vožnje od Hemsedala, kjer sta se dva veličastna ledena stebra dvigovala v precejšnji naklonini vsaj 25 metrov visoko- hitrostna tekma je bila rešena! Andrejeve oči so raziskovale sotesko in prav kmalu si je izbral del, kjer še ni potekala nobena »zmešana« smer. Izkazalo se je, da kraj premore lokalnega heroja Markusa, ki obvlada vrtanje novih smeri, je tudi odličen plezalec in kar je najvažneje, pripravljen je bil žrtvovati prost dan za nadelavo in opremo nove finalne smeri za moške. Zvečer smo sestankovali in sestavljali spremenjen program tekmovanja, ki naj bi vsaj delno zadovoljil tekmovalce in sponzorje (ah, nemogoča naloga!), počasi oblikovali organizacijsko shemo tekmovanja ipd.. Debata je nanesla tudi na črne misli, hudo pomanjkanje časa, člansko podhranjenost in neizkušenost organizatorjev in pomanjkanje denarja. Naslednji dnevi so potekali v znamenju vse nižjih temperatur, kar naju je na začetku res razveselilo, saj se je led na konstrukciji s pomočjo snežnega topa in nekaj parov pridnih rok vidno debelil. Kljub delu smo našli čas za novačenje vseh plezalcev za pomoč, če so se le prikazali na prizorišču tekmovanja. Kdo pravi, da smo Slovenci in plezalci na splošno sebični? Klemen Premrl in Aljaž Anderle sta žrtvovala dan svojega dopusta in nam pomagala. Na pomoč so priskočili tudi drugi plezalci in počasi smo začeli upati, da nam bo vendarle uspelo …
Temperature so se kar nižale, vroče pa je postalo, ko so se v Hemsedalu pojavili prvi tekmovalci…nezaupljivo so opazovali konstrukcijo, na kateri naj bi plezali, zmajevali z glavami, spraševali in se tudi jezili, le ekipi iz Daljnega vzhoda ni zmanjkalo dobre volje. Ves čas so se nasmihali, se občasno zasmejali , prosili za dodatna pojasnila glede pravil in veliko fotografirali. Tudi visoke cen, ki so presenetile še Švicarje, jim niso prišle do živega.
V soboto zjutraj se je začelo zares; v mrazu minus 15 stopinj in po stari navadi so imela spet prednost dekleta. Izolacija je bila seveda prehladna za dobro ogrevanje in iznajdljivke so našle edino toplo točko na prizorišču- damski WC. Dekletom se je zanohtalo že po prvih gibih, pa so vseeno grizle dalje in se lepo razvrščale po oprimkih, prestopov skoraj ni bilo, vrh pa je dosegla samo Ines Papert. Takoj za dekleti so začeli s plezanjem fantje, dekleta pa so se z mano odpeljala v sotesko na hitrostno preizkušnjo. Tam je bila temperatura seveda še nižja in komaj sem prepričala peterico deklet, da so zapustile ogrevan šotorček in se s cepini zagrizle v led. Najhitrejša je bila Julija Olejnikova , ki je za 25 navpičnih metrov porabila samo 26 sekund, takoj za njo pa Natalija Kulikova z manj kot sekundo zaostanka. Julija je postala tudi zmagovalka svetovnega pokala v sezoni 2005/2006.
Medtem so fantje že zaključevali s kvalifikacijami in se mi pridružili v soteski. Štartna lista je bila hitro pripravljena, nabrušeni plezalci pa so izjavili, da bi radi plezali že v kvalifikacijah obe smeri in bi jim za uvrstitev štel seštevek obeh časov. Varovalce sem opozorila, da bo šlo zdaj zares in začeli smo. Mladi Čehi so ogreli ozračje z navijanjem, Rusi so pokazali, da so carji v tej disciplini, ekipa iz daljnega vzhoda pa je pokazala borbenost in veselje do športa. Najhitrejši je bil Maxim Vlasov s časom 31 sekund za dva krat po 25 metrov navpičnega ledu! V finalnih bojih sta bila dva para in presenetljivi zmagovalec vseh dvobojev je bil Urs Odermatt iz Švice! Morda se motim, a zdi se, da se je prvič v zgodovini hitrostnih tekem zgodilo, da je kdo premagal Ruse. Mraz mi je že zlezel v kosti in z veseljem sem zapustila sotesko.
Medtem so dekleta zaključila s finalno smerjo in Andrej se je na toplem (brez piva) lotil preračunavanja in skupnih rezultatov za celoten pokal. Trener španske reprezentance je prispeval pokale in tako smo prvič izvedli podelitev pokalov zmagovalcem pokala, v soboto zvečer le v treh disciplinah (ženske:hitrost in težavnost, moški pa samo hitrost, saj je fante v nedeljo čakal še finale v soteski). Žal so nas nekateri tekmovalci zaradi obveznosti in prevozov zapustili že ponoči.
Nedelja zjutraj: temperatura ob 9. uri zjutraj v soteski minus 28°C, ozračje napeto pred finalnim tekom, gledalcev pa nepričakovano veliko. Smer, ki jo je pripravil Markus (s pomočjo Aljaža, Adriena, Andreja in še koga) je bila lepa in zanimiva. Do vrha je splezal samo Hari Berger, za njim se je uvrstil Evgenij Krivošejcev, tretji pa je bil Markus Bendler. Sledil je še izračun in podelitvi,najprej za tekmo v Hemsedalu in takoj za tem še za skupne zmagovalce v težavnosti.
Počasi smo si oddahnili, tekma je bila za nami. Tekmovalci so po začetni nejevolji nad slabo organizacijo in neugledno strukturo ugotovili, da vsaj smeri niso bile tako slabe, da so se organizatorji trudili po najboljših močeh in da je bil hitrostni del tekmovanja na visoki ravni, predvsem po zaslugi odličnega ledenega stebra v soteski, ki je omogočal res dobro hitrostno plezanje.
Precej zdelana in premražena sva v ponedeljek ugotovila, da se sploh nisva sposobna lotiti katerega od ledenih lepotcev, ki jih v okolici Hemsedala ne manjka. Poiskala sva si prijazen slap s kratkim dostopom . Mraz je malo popustil in nizko nad obzorjem se je celo pokazalo sonce, bogovi so nama naklonili lep dan.
Zvečer sva bila že v Oslu, kjer naju je sprejela mama enega od organizatorjev in nama dokazala, da so tudi severnjaki topli in gostoljubni ljudje. Z veseljem in velikim tekom sva se lotila predjedi z lososom, losovega golaža in podobnih specialitet. Naslednji dan sva bila kulturna in si ogledala, kar se je dalo v enem dnevu, potem pa sva odletela proti jugu in domu.
Jasna Pečjak