Lažni podvig Alpincev, da je šlo za vrh Triglava ...
Rezultat raziskav o "triglavskem topu"
Podvig Alpincev z razlago, da gre za vrh Triglava, preko katerega je med vojnama potekala meja med kraljevinama Italijo in Jugoslavijo, naj bi bil ovekovečen na fotografiji, ki se nahaja v arhivu Slovenskega planinskega muzeja. Na njeni zadnji strani se namreč nahaja napis v nemščini, 7.5 cm Feldgeschütz in naknadno dopisano am Triglaugipfel.
Lokacija na posnetku ni podobna vrhu Triglava, na fotografiji pa ni videti ne glavnega mejnika rapalske meje št. 10, ne Aljaževega stolpa, v medvojnem času nepogrešljivih kulis tega vrha.
Najdeni arhivski film, prikazuje podvig Alpincev, ki je datiran 9. avgusta 1939, leto dni po dokončanju Mangartske ceste (1938). Sedlo je bilo tudi izhodišče za prenos topa. Film prikazuje le del celote, saj prvi in zadnji del manjkata.
Top je sicer gorska havbica Škoda 7.5 cm, kar se vidi na 1.45 minuti posnetka, kjer prenašajo zaščitni del, ki daje topu značilen videz in je bil zaradi svojih dobrih lastnosti priljubljen tudi pri italijanski vojski.
Kot piše pri videoposnetku, je podvig propagandnega pomena opravila baterija gorskega topništva Conegliano (kraj južno od Vittoria Veneta, kjer so potekali zaključni boji italijanskega bojišča leta 1918), 3. polka Alpincev, ki je z letom 1935 postal sestavni del v Julijskih Alpah poznani diviziji Gulia.
Enote tega polka Alpincev so leta 1940 nadaljevale z gradbenimi deli na mulatjeri proti V koncu Špica iz Loške Koritnice, ter istega leta dokončale tudi mulatjero na Zadnjiški Ozebnik. Z letom 1941 so polk poslali v podporo svojim ekspedicijskim enotam v Albaniji.
Zaradi v preteklosti večkrat dvignjene temperature okoli Triglava v medvojnem obdobju že za manjše provokacije, to pravzaprav tudi ne bi bilo mogoče brez hudega mednarodnega incidenta, za katerega bi še danes dobro vedeli.
Objava fotografije "napačnega topa" v članku Očak nas je edini združeval (Nedeljski dnevnik, 3. oktobra 2018) je še dodatno vzpodbudil raziskovalce naše zgodovine.
In rezultat: Osnovna javno objavljena negacija je v Front 21 (XVII, 1. novembar 1961), podkrepitev pa v arhivu nedavno preminulega Srečka Tušarja.