Planinski vestnik - Sandi Blažina: ... Na današnji dan, pred pol stoletja, smo odpluli z Reke - 1. Jugoslovanska alpinistična odprava v Ande
Pričelo se je zimskega večera leta 1961, v skromni sobici sedeža Akademskega planinskega društva.
Že dalj časa sem se bavil z mislijo na organizacijo lahke alpinistične ekspedicije v Južno Ameriko, vendar sem si upal priti s svojim načrtom na dan šele ta večer. Tovariši so se mi najprej malo nasmihali, ko pa sem dalje razvijal svojo zamisel in nakazal možnost izvedbe take zadeve z minimalnimi sredstvi, smo si bili kmalu vsi edini.
Upravni odbor APD je sprejel predlog in sklenil organizirati alpinistično odpravo v Ande v lastni režiji.
Najprej smo pričeli zbirati literaturo in druge podatke o tujih odpravah v to gorovje. V kratkem času smo tudi uspeli razviti sistem zbiranja prispevkov pri gospodarskih organizacijah s tem, da smo nudili kot protiuslugo reklamo njihovih proizvodov. Rešili smo bili tudi vprašanje deviznih sredstev. Vse je potekalo v najlepšem redu. Kazalo je, da bi lahko odšli na pot že konec 1962. leta, pa se je le zataknilo.
Novi finančni predpisi o prometu z deviznimi sredstvi, ki so stopili v veljavo sredi poletja, so postavili na glavo vse naše načrte.
Kljub trenutno za nas nepremagljivim zaprekam nismo povsem zavrgli zamisli, delali smo dalje in temeljito proučili celotni načrt. V začetku leta 1964 je Komisija za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije sprejela v svoj program za leto 1964, upoštevajoč naše dvoletne priprave, organizacijo odprave v Ande ter poverila alpinističnemu odseku APD, kot iniciatorju te zamisli, podrobni program.
Program je bil izdelan v rekordnem času in je predvideval vzpone v Cordilleri Real, ki leži skoraj v sredini andske verige na bolivijskem teritoriju. Odločili smo se za ta predel, ker je slovel po svoji lepoti in ni bil še povsem raziskan, tako da se nam je nudila možnost za več prvenstvenih vzponov. Do Južne Amerike in nazaj bi potovali z ladjami Splošne plovbe iz Pirana, ki nam je odobrila izredno ugodne cene prevoza, seveda v domači valuti, tako da smo dosegli že pri tem velik prihranek deviz.
Pri izdelavi podrobnega programa naše poti in pri izbiri alpinističnih ciljev nas je vodilo osnovno načelo, biti skromen v trošenju sredstev in pri tem dosegati najvišje alpinistične rezultate. Sedaj lahko trdimo, da smo tudi v tem popolnoma uspeli.
Proračun je znašal skupno 2.800.000 din, v tem znesku je bila zajeta tudi nabava potrebnih deviznih sredstev in sicer v višini 1600 US dolarjev. Marsikdo je zmajeval z glavo ob tako nizkih postavkah, končni obračun pa je pokazal, da so bili naši računi povsem realni, saj smo protrošili za celotno organizacijo in štiri in pol mesece trajajočo pot za šest mož skupaj 2.732.840 din, to je še 67.160 din manj.
Sklenjeno je bilo, naj bi odprava štela šest članov in je bilo zato takoj izbranih osem kandidatov, izmed katerih so se kasneje izbrali udeleženci. Vsak kandidat je sprejel posebno nalogo v skupnih pripravah. V času dvomesečnega intenzivnega dela smo zbrali vse potrebno. Preko 40 gospodarskih in drugih organizacij in ustanov nam je dalo na razpolago brezplačno ali po znižani ceni večji del osebne opreme, hrano, fotografski material, zdravniško opremo in zdravila. Za stroške specialne osebne opreme so člani sklenili pogodbe za dopisovanje z desetimi uredništvi jugoslovanskih časopisov, ki so za to tudi ponudili ugodna plačila. Šotori in druga višinska oprema so bili last Planinske zveze Slovenije delno še iz opreme jugoslovanske himalajske odprave iz leta 1960. Osebno alpinistično opremo pa so dali na razpolago člani odprave sami. Finančna sredstva je dala na razpolago Planinska zveza Slovenije delno iz lastnih sredstev, delno pa iz posebne dotacije Izvršnega sveta SR Slovenije.
Konec maja 1964. so bile priprave zaključene. Odprava je razpolagala z odlično opremo in izvrstno hrano, ki bi zadostovala za dva meseca.
Od začetka meseca marca 1964 dalje so se vršili vsako nedeljo in drugih prostih dneh skupni treningi vseh kandidatov. Ti treningi so služili utrjevanju kondicije, preizkušanju opreme in še posebno boljšemu vzajemnemu spoznavanju udeležencev.
Med pripravami so bili vsi kandidati zdravniško pregledani in testirani. Po izvršenih zdravniških pregledih smo šele dokončno izbrali moštvo.
Za vodjo odprave je bil določen Sandi Blažina, gradbeni tehnik, star 38 let, iz Izole, član AO APD Ljubljane. Za člane pa so bili izbrani: Lojze Golob, elektrotehnik, star 25 let, iz Celja, član AO PD Celje; Martin Mihelič, študent glasbene akademije, star 23 let, iz Bohinja, član AO PD Jesenice; Lojze Šteblaj, strojni tehnik, star 29 let, iz Ljubljane, član AO PD Litostroj; Franci Savenc, kemijski tehnik-strokovni učitelj, star 29 let, iz Ljubljane in član AO APD Ljubljana, ter dr. Ivo Valič, zdravnik odprave, star 36 let, iz Kranja, član AO APD Ljubljana.
Odpluli smo z Reke 9. junija 1964 zvečer z novo motorno poltovorno ladjo »Ljubljana«, last Splošne plovbe iz Pirana, ki je odhajala na svojo krstno vožnjo. Plovba do Buenos Airesa je trajala z vmesnimi pristanki skupno 30 dni. Čas potovanja smo izkoristili za učenje španskega jezika in naslednje proučevanje alpinistične literature in drugih podatkov o Cordilleri Real. Da pa ne bi izgubili doma nabrane kondicije, smo vsak dan redno telovadili na odprti palubi. Vsakodnevna telesna vadba se je pokazala za zelo koristno in učinkovito, saj so ob ponovitvi Hawarovega step testa za ugotavljanje kondicije, ki smo ga izvedli po 20 dneh potovanja, skoraj vsi člani dosegli še boljše rezultate kakor pred odhodom.
Ob našem prihodu v Buenos Aires 10. julija smo bili najprisrčneje sprejeti pri jugoslovanskih diplomatskih predstavnikih v tej deželi. Tukaj pa smo se srečali tudi s prvimi težavami, ker so argentinske oblasti zavlačevale z izdajo tranzitnih viz. Po štirih dneh mučnega čakanja in negotovosti se je končno le vse uredilo in smo lahko odpotovali dalje k našim ciljem. Z vlakom smo potovali 92 ur do La Paza 2800 km proti severu v osrčje Cordillere Real, kamor smo prispeli 18. julija pozno popoldne, utrujeni od dolgega in neudobnega potovanja, vendar zadovoljni, da smo končno na cilju.
Ob našem prihodu v La Paz nas je pričakal jugoslovanski ambasador v Boliviji ter drugi uslužbenci diplomatskega zastopništva naše države. Na kolodvoru so nas slovesno pričakali tudi zastopniki jugoslovanskih izseljencev in pa predstavniki bolivijskega Cluba andina. Ti so nam nudili v naslednjih dneh vso možno pomoč z nasveti in zadnjimi informacijami o alpinističnih dejavnostih v Cordilleri Real.
Da je za nami prišla vsa naša prtljaga, je minil en cel teden. To smo izkoristili za prvo aklimatizacijo in sicer v samem mestu, ki leži v nadmorski višini ca. 3800 m in pa v njegovi neposredni okolici na višini 4100 m.
Končno smo (26. julija zapustili mesto s tovornim avtomobilom, ki nam ga je dala brezplačno na razpolago bolivijska vojska po posredovanju našega ambasadorja.
Za izpopolnitev naše aklimatizacije smo se namenili najprej v področje Huayne Potosi, kjer je nekaj že dobro znanih lažjih vrhov nad 5000 m in pa vrh Huayne Potosi (6094 m).
Iz baznega tabora, katerega smo postavili na sedlu Zongo v višini 4700 m, smo opravili v naslednjih petih dneh vzpone na sedem vrhov: na severni in južni vrh Ayllaico visoka 5285 m in 5300 m, Cuticuchu — 5000 m, Pico Fraternidad — 5050 m. Cunatincota — 5350 m, Mamancota — 5200 m in pa na glavni vrh Huayne Potosi — 6094 m.
Na vrh Huayne Potosi so se povzpeli vsi člani odprave v dvodnevnem vzponu z vmesnim bivakom v višini 5300 m. Na ostale vrhove te skupine so bili vzponi izvršeni v enem samem dnevu in v ločenih navezah. Vse vzpone smo izvršili v sorazmerno kratkem času, brez posebnih težav, ki bi izvirale iz pomanjkanja kisika in izredno suhega zraka v teh višinah. To je pričali o izredni kondiciji in dokaj dobri aklimatizaciji vseh članov.
Dne 1. avgusta popoldne smo se odpeljali dalje v področje Condoriri, ki leži še kakih 30 km severneje. Zadnji del poti smo opravili peš, pri prenosu prtljage pa smo se poslužili indijanskih konj, do baznega tabora na obali ledeniškega jezerca v višini 4550 m.
Jezero objema v treh straneh neprekinjena veriga visokih vrhov, okovanih v večni led, in je v obliki podkve odprta proti jugu. Iz vrhov se spuščajo številni ledeniki, ki pa se združijo nižje v dva glavna ledena veletoka. Po ureditvi baznega tabora smo se takoj podali na ture na vrhove iznad zapadnega glavnega ledenika. Najprej smo si postavili in opremili pomožni višinski tabor na robu velikega ledeniškega platoja v višini 5150 m, od tu pa smo se povzpeli v posameznih navezah na skoraj vse vrhove tega dela skupine in sicer: Belvedere — 5225 m, prvenstveni vzpon (jug. poimenovanje); Dolgi hrbet — 5175 m. prvenstveni vzpon (jug. poimenovanje); Kota 5280 m. ponovitev; Ala Norte — 5532 m, prva ponovitev; Condoriri — 5656 m, ponovitev; Ala Sur — 5500 m, prvenstveni vzpon; Kota 5380 m, ponovitev; Kota 5395 m, ponovitev; Pico Medio — 5355 m, prvenstveni vzpon (jug. poimenovanje); Pico Eslovenia — 5380 m, prvenstveni vzpon (jug poimenovanje); Pico Reya — 5495 m, prvenstveni vzpon (jug. poimenovanje); Pico Yugoslavia — 5505 m, prvenstveni vzpon (jug. poimenovanje).
Za hitrejši in udobnejši dostop do vrhov, ki obkrožajo vzhodni glavni ledenik, smo si zopet opremili še eno pomožno višinsko taborišče in sicer na koncu ledeniške morene pod vzhodnim grebenom Wyominga v višini 4900 m. Tudi v tem delu skupine so člani odprave izvršili vzpone v ločenih navezah in preplezali naslednje vrhove: Wyoming — 5465 m, prvenstveni vzpon; Tarija — 5240 m, ponovitev; Pegueno Alpamayo — 5330 m, ponovitev; Innominado — 5320 m, prvenstveni vzpon; El Diente — 5200 m, prvenstveni vzpon (jug. poimenovanje); Piramida Blanca — 5230 m, prvenstveni vzpon jug. poimenovanje); Pico Illusion — 5330 m, ponovitev; Aguja Negra — 5290 m, ponovitev.
V predelu Condoriri smo se zadržali 15 dni. Vzponi so se vrstili, dan za dnem, skoraj brez počitka. Na prvih vzponih smo še čutili nekaj težav z dihanjem, z vsakim naslednjim vzponom pa so se težave manjšale in ob koncu so vsi člani dosegli že popolno aklimatizacijo in smo vzpone opravljali v izredno kratkem času.
Po treh tednih nepretrganega bivanja v gorah smo se vrnili dne 17. avgusta v La Paz, da se nekoliko odpočijemo in se pripravimo še na naš zadnji pohod v Cordillero, v območje Illampuja, na njenem skrajnem severu.
23. avgusta smo ponovno zapustili La Paz. Po široki cesti smo se peljali do 150 km oddaljenega mesteca Sorata, od tu naprej nas je vodila slaba in strma cesta proti sedlu Chuchu (4600 m), vendar nam je pod sedlom zaprl pot snežni metež in zameti na cesti. Ta večer smo se utaborili pod sedlom na višini 4200 m. Tukaj smo prenočili.
Naslednji dan sta odšla naprej peš dva člana odprave z mladim Bolivijcem. Ta nas je spremljal na tej zadnji turi. V vasi Ancoma so najeli konje, ki so nam naslednji dan pomagali pretovoriti prtljago preko sedla do Ancome, do kamor smo hodili skoraj šest ur.
Ancoma je revna vasica ob ledeniškem hudourniku na višini ca. 3800 m v soteski, ki loči pogorje Illampuja od Cordillere Chuchu. V Ancomi smo prenočili in naslednji dan nadaljevali pot do baznega taborišča Quevas Calientes. Leži na višini 4250 m in je oddaljena od Ancome približno štiri ure počasne hoje. Naša predhodnica, ki je prispela v kraj že en dan prej, je poiskala nadaljnjo pot do ledenika, ki se spušča izpod Illampuja. Naslednji dan smo postavili bazni tabor in odšli na pot proti ledeniku, kjer smo postavili II. tabor na zadnjih morenah pod Pico Schultze v višini 5150 m. Ta tabor smo opremili kar najbolj udobno, ker ga nismo nameravali zapustiti do konca vzponov.
Illampu sicer ni bil v naših prejšnjih načrtih, odločili pa smo se za ta vzpon, ko smo ugotovili, da je za ta vrh veliko zanimanje v andinskih krogih. Vrh je bil prvič obiskan že leta 1929, vzpon je še ponovil le H. Ertl leta 1952, od takrat pa nihče ni več uspel, čeprav je poizkusilo veliko število odprav. Pred nami so samo v letu 1964 brez uspeha obrnile odprave z Japonske, Severne Amerike, Južne Afrike in Nove Zelandije.
Morali smo pohiteti, ker se je tu bližala pomlad in z njo tudi doba padavin, že takrat je vsako popoldne snežilo. Mudilo se nam je, zato smo takoj odšli v dveh navezah iz II. tabora, da pregledamo in opremimo nadaljnjo pot. Povzpeli smo se preko strmega in razpokanega ledenika do velike ledene globeli v višini 5400 m, iznad katere se dviga ledena stena povprečne strmine 55°, proti sedlu izpod jugozahodnega grebena Illampuja v višini 5800 m.
Pri svojem vzponu iz leta 1952 je H. Ertl porabil za to steno cele štiri dni. Odločili smo se, da ena naveza poizkusi vzpon preko stene, druga pa pregleda možnost vzpona do sedla po strmem in razčlenjenem skalnatem grebenu, ki se je dvigal desno od ledene stene.
V steni smo naleteli na dober led. Naveza jo je preplezala in opremila s fiksnimi vrvmi v 5 urah. Druga naveza pa je preplezala greben in dosegla sedlo 2 uri kasneje. Izkazalo se je, da je greben težaven in zamuden. Pri vzponu preko grebena je naveza dosegla tudi njegovo najvišjo točko 5830 m, ki smo jo kasneje imenovali Srednji vrh. S sedla smo se vračali v snežnem metežu, pri prehodu ledenika smo v temi izgubili sled, ker je zapadel nov sneg. Morali smo več ur iskati prehode med seraki in razpokami, da smo prispeli v naš II. tabor.
Po enodnevnem počitku sta 30. avgusta ponovno odšli na pot dve navezi. Ta dan sta postavili III. tabor v ledeni globeli in tam prenočili. 31. avgusta se je pričel končni naskok. Najprej je zapustila III. tabor jurišna naveza, ki je bila namenjena na sam vrh. Napredovala je hitro in ob 8. uri je bila že dosegla sedlo in se pričela vzpenjati po jugozahodnem grebenu proti vrhu. Druga naveza je razdrla tabor in pričela z vzponom preko stene, natovorjena z vso taborno opremo in šotorom, do sedla, da bi od tam lahko ob potrebi nudila pomoč prvi navezi.
Kljub globokemu snegu je prva naveza naglo napredovala po grebenu in že ob 11. uri je dosegla vrh (6362 m). Vreme se je bilo ta čas zopet pokvarilo in pričelo je snežiti. Navezi sta se srečali na sedlu ob 14. uri in skupno sestopili preko stene in ledenika do II. tabora. Najvišji cilj naše odprave je bil dosežen.
Preostalo nam je še tri dni do odhoda v La Paz, zato se je tretja naveza odločila izvršiti 1. septembra še vzpon na Pico Schultze v spremstvu našega bolivijskega spremljevalca. Vrh visok 5930 m so dosegli že zgodaj popoldne in se še isti večer vrnili v II. tabor.
Še eno skrito željo nam je uspelo uresničiti, 1. septembra so trije člani odprave priplezali na vrh Pico del Norte, visok 6030 m.
II. tabor smo razdrli 3. septembra in sestopili do baznega tabora. Naslednji dan smo pospravili tudi bazno taborišče in sestopili do Ancome. Tu je prišel po nas naročeni kamion, zvečer smo bili že v Sorati, kjer smo prespali in nadaljevali pot naslednji dan v La Paz.
— — —
V petih tednih čistega bivanja v gorah Cordillere Real je naša odprava opravila vzpone na 32 različnih vrhov, od katerih je bilo 29 vrhov visokih nad 5000 m in trije višji od 6000 m. Med temi vrhovi je bilo 11 takih, na katerih pred nami ni bil še nihče. Po navezah je bilo opravljenih skupno 46 vzponov, neupoštevajoč pri tem skupne napore in delne vzpone vseh navez, da se je omogočil eni sami navezi vzpon na Illampu. Istočasno smo opravili še topografske meritve na področjih Huayne Potosi in Condoriri, ki so omogočile izdelati točnejše in preglednejše grebenske skice teh skupin.
Vsi ti izredni uspehi so bili doseženi zaradi nesebičnih naporov in požrtvovalnosti vseh udeležencev, ki so se prizadevali, da bi dostojno zastopali našo domovino in opravičili zaupanje, katerega so bili deležni.
Vsa alpinistična oprema, s katero je razpolagala odprava, se je izkazala za prvovrstno in je povsem ustrezala tako klimatskim kakor tudi drugim pogojem za vzpone v Andih. Tudi prehrana, razen nepomembnih izjem, je ustrezala zahtevam. Bila je prvovrstna, pestra ter zadostna, tako da nam je ni bilo nikoli treba dopolniti z nabavami na mestu.
V imenu vseh udeležencev odprave se zahvaljujem požrtvovalnim funkcionarjem in uslužbencem Planinske zveze Slovenije in tudi vsem družbenim organom, ustanovam in delovnim organizacijam, ki so z velikim razumevanjem in nesebičnostjo pripomogli kakorkoli k uspešnim pripravam in finansiranju naše odprave.
Posebno zahvalo pa želim izraziti osebju jugoslovanskih diplomatskih zastopstev v Buenos Airesu in v La Pazu, še posebej pa obema ambasadorjema tov. Bojcu in tov. Čašuli za pomoč in gostoljubnost.
Sandi Blažina