Krožna pot na priljubljeno goro.
V Dovjah zavijeva na gozdno cesto in peljeva mimo hidrocentrale na potoku Mlinca po razgibanem in načetem makadamu do križišča, kjer parkirava in se pripraviva na hojo.
Stopiva desno preko mostu suhe struge potoka Presušnik in hodiva po cesti, ki se vije med Javorji in Velikim vrhom proti Plavškemu rovtu in ko se prične preveč spuščati, jo zapustiva, se povzpneva mimo zapornice na narejeno ravnico, kjer stopiva v gozd in kmalu doseževa bajti na planjavi ob potoku Dobršnik. Pri eni od bajt povprašava domačina za pot na Hruško planino. Po napotkih greva po kolovozu, stezici in nato na strmo ozko cesto, ki naju popelje vse do vrat Hruške planine. Prestopiva na drugo stran in odpre se pogled na pašna pobočja. Na planini se pase velika čreda govedi, oslov in konj, mimo katerih previdno stopiva in prideva do pastirske bajte ob močvirskem zagrajenem jezercu. Nikjer ni žive duše in v tišini poiščeva stezico, po kateri prečiva planino in pričneva vzpon po pobočju polnem stezic, ki jih je naredila živina. Počasi pridobivava na višini in tik pod sedlom srečava in prijatelj se zapleteva v razgovor s planincem, medtem ko sam naredim še nekaj korakov do manjše Mokotove bajte pod sedlom, kjer se mi malce kasneje pridruži.
Za mizo na klopci počijeva in se okrepčava z dobrotami iz nahrbtnikov ob pogledih na Karavanke v meglicah in bolje vidne Julijce, nato pa stopiva nekaj deset metrov višje na sedlo Rožca med Hruškim vrhom in Klekom, pod katerim je na avstrijski strani istoimenska planina.
Obrneva se levo in se po mejnem grebenu povzpneva na 1776 m visoki razgledni Hruški vrh s klopco in manjšo kapelico. Narediva krajši odmor, da si v miru ogledava na vzhodu Klek z Golico v ozadju, pa verigo vrhov od Struške do Stola, na jugu preko Savske doline se pne Mežaklja s številnimi vrhovi Julijcev v ozadju, na zahodu je Dovška Baba in na severu je manjši Koprivnjak s planino Rožca. Z vrha se nekoliko spustiva in prestopiva na avstrijsko stran ter visoko prečiva planino, kjer se pase govedo ob številnih naravnih jezercih. Doseževa greben nad dolino Rdečico in po in pod njim stopiva proti vrhu 1754 m visokega Koprivnjaka, ki nudi lep pogled na Kurjeke, Gumno in Rezmanico, za katerimi je viden vrh Kepe, da o prepadni strmini pobočja Dovške Babe in drugih sosednjih vrhovih ne izgubljava besed.
Prijetne minute gredo svojo pot, midva pa se odpraviva nazaj na mejni greben. Tokrat greva za spoznanje višje in tako naju pot ponese mimo manjše in večje mlake, prestopiva nekaj kamna, se izogneva ruševju in kravjakom, občudujeva odcvetele volnatoglave osate poleg nekaj cvetov ostalega rastlinja in že pričneva vzpon po grebenu s pogledom na golo prepadno pobočje sicer travnatega vrha Koprivnjaka. Korak sledi koraku, pridobivava na višini, vidiva pohodnike in končno doseževa 1891 m visoki vrh Dovške Babe, kjer je veliko obiskovalcev.
Ne mudiva se dolgo na vrhu, stopiva okoli kotla nekoliko nižje na greben, od koder je vrh gore z odrezanim prepadnim severozahodnim pobočjem prav mogočen. Narediva odmor in spremljava pohodnike, ki se vzpenjajo in spuščajo. Vidiva kolesarja, ki potiska kolo proti vrhu, midva pa stopiva po pobočju navzdol in srečava naslednjega kolesarja. Nižje so številna rebra, ki jih je izdolbla voda in je erozija odnesla zemljino. Spustiva se na planino Dovška Rožca, kjer stoji planšarska bajta in kamor ponese večino obiskovalcev gore.
S planine greva kot še nekateri kar po gozdni cesti in šele nižje, ko greva mimo klopce ob cesti z lepim pogledom na Julijce, se podava v gozd in pašnike, ki naju popeljejo ponovno na cesto, po kateri se vrneva na izhodišče poti, kjer se najino krožna pot na priljubljeno goro zaključi. Pospraviva pohodno opremo in se odpeljeva na prestice in brezalkoholno pivo. Kam, pa uganite.