Bojan Ambrožič: V letošnjem letu precej več časa posvečam tudi vzdržljivostnemu treningu, ne zanemarjam pa tudi treninga moči v klanec in hitrosti na ravnini. Zato ...
... sem se odločil da se prvič v življenju preizkusim v gorskem ultramaratonu.
Skupaj z Marjanom Zupančičem in Mitjem Volčanškom smo se to soboto odpravil na Encian Krk Ultratrail.
Gre za 50 kilometrov dolg ultramaraton z 2000 metri vzponov in spustov. Ne glede na to, da sem potreboval regeneracijo po gorskemu polmaratonu v Polhograjcih in sem vedel da me že v soboto čaka ultramaraton, sem treniral popolnoma normalno, kot da ultramaratona ne bom tekel, saj nočem zaradi treninga daljših razdalj izgubiti na moči in hitrosti.
Po skorajda štiriurni vožnji smo prispeli v Baško na štart. Noge so bile od vožnje kar nekoliko zabite. Ne glede na vse, smo bili na štartu, še pred organizatorji. Tu smo se srečali tudi še s Tonijem Vencljem, ki ga najbolje poznamo po njegovih nastopi na 251 km dolgem transaharskem teku Maraton des Sables, na katerem je že večkrat zelo uspešno nastopil. Ženske barve Slovenije pa je na ultramaratonu zastopala Katja Kegl, ki je v zadnjem času kar po vrsti nanizala nekaj dobrih rezultatih na gorskih ultramaratonih. Sam pa sem bil v tej ultramaratonski druščini popoln novinec.
Štart teka je bil na plaži idiličnega zaliva Baške. Kljub temu da je bil tek dolg in da smo se dogovorili da gremo vsaj prvi 30 km kar se da počasi, je bil štart silovit. Takoj je potegnil nek Hrvat, Marjan Zupančič pa se ni mogel kaj da ne bi za njim. Meni se je kljub vsemu, vseeno zdelo da tečemo počasi. Začetek proge je potekal po peščeni plaži, kjer nam je pri vsakem koraku zakopalo, kot na spolzkem snegu. Ne glede na tehniko teka ni šlo nikamor. Takrat pa si nikakor nisem mislil da je to še najlažji del proge.
Tempo teka je bil sedaj že tako navit da smo pozabili gledati oznake na progi in smo skrenili s poti. Pri tem smo zgubili kakšnih 5 minut časa, kar če pogledam nazaj ni veliko. Takrat pa se nam je zdelo vsem ogromno. Zato je v nas kar zavrelo in s pospešenim tempom smo Marjan, jaz in Mitja spet lovili vodstvo. To pa nikakor ni bilo lahko, saj je bilo na ozki progi zelo težko prehitevati. Kmalu za tem je proga zavila v kanjon Vrženica. Gre za kakšne 2 km dolgo sotesko, ki se vije pod hribom Lubinin. Kanjon na kakšnih treh mestih prekinjajo manjši skalnati skoki, kjer bilo potrebno kar malo poplezati. Res gre za lep kra j- prav škoda da sem moral tu teči precej hitro, ker sem lovil priključek do najboljših. To mi je tudi precej dobro uspevalo.
Na izteku soteske sem ujel Marjan in Venclja, ki sta me celo nekoliko počakala. Sledil je spust do znanih zalivov Mala in Vela Luka, ki pa na srečo ni bil tehnično zahteven. Sam sem v spustih slab, Marjan in Toni pa me nista hotela prehiteti. Izkušena mačka sta prekleto dobro vedela kako daleč – daleč je 50 km. Pri tem sta nas dohitela Hrvat in pa Italijan. Sledil je vzpon po melišču hrib Drviška (471 m). Vzponi so moje najmočnejše orožje in spet sem brez napora nam trem iz nič priboril tri minute prednosti pred Hrvatom in Italijanom.
Potem pa se je začel neprijeten del trase. Tekli smo navzdol po zelo zoprnih škrapljah. Poti pa tu zaradi krasa skorajda ni bilo. Ker na škraplje ne moreš normalno stopiti je noga v čevlju precej plesala. Posledično sem bil že po manj kot uri dirke ožuljen po obeh podplatih. Zato sem še težje sledil v spustu. Vendar tu je bilo med škrapljami še nekaj trave, zaradi česar se je nekako še dalo preživeti. Vencelj je na spustu močno potegnil in prvi pridrvel do prve okrepčevalnice na 14 km. Ta pa ni bila založena, kot smo vajeni iz domačih dirk. Bila je le voda, ki si si jo moral celo sam natočiti.
Na srečo je bil na tekmi obvezen nahrbtnik s camelbakom ali bidoni. Sam sem imel camelbak, katerega je izredno zamudno spraviti iz nahrbtnika in potem vanj natočiti vodo. Zato camelbaka nisem polnil, ampak sem celotno traso pretekel z dobrim litrom tekočine, ki sem jo natočil že pred začetkom. Poleg vode je bila v nahrbtniku obvezna tudi prva pomoč in mobitel. S to odločitvijo organizatorja se popolnoma strinjam, saj smo tekli po tehnično izredno zahtevnem terenu – po čist divjini, daleč od ustaljenih poti in cest. Pravzaprav je bilo za varnost zelo slabo poskrbljeno in sam ne vem kaj bi naredil, če bi si zvil gleženj, saj ne bi znal reševalcem povedati kje sem. Ves čas sem tekel sam (za na srečo kar gostimi) označbami proge in upal da pridem na cilj. Lahko pa bi tekel tudi po Luni, pa tega ne bi vedel.
Za okrepčevalnico je sledilo veliko olajšanje – makadamska cesta. Po prebijanju čez škraplje se mi je zdelo da sem zagledal avtocesto. Po makadamu je letelo s tempom krepko pod 4 min/km. Tempo je močno navil Hrvat. Marjan mu je slepo sledil in kasneje zato plačal davek. Sam pa sem raje tekel kakšno sekundo na kilometer počasneje. V petih kilometrih sta ušla le za dobrih 100 m. Potem pa sta zaradi zavajajočih oznak zalutala in vsa prednost je šla v nič, saj sva ju z Vencljem ujela. Po drugi strani pa 100 m prednosti na tako dolgi tekmi res ni nič.
Že sem začel spet uživati na progi, ko smo spet zavili v “gozd” zelo ostrih našpičenih škrapelj. Po takem terenu, pa čeprav je bila ravnina, enostavno nisem mogel teči. Pri belem dnevu so me mučile more kako si bom zvil gleženj. Izgubil sem priključek z glavnino. Na srečo pa je Vencelj šel na WC in to je bilo dovolj da sem ga lahko prijel in sledil do naslednjega makadama. Na makadamu sem bil spet v premoči in Vencelj je zaostal, uspel pa sem celo ujeti tiste, ki so mi pobegnili. Potem pa sem si na tehnično nezahtevnem delu proge zvil gleženj. Odstopiti itak nisem mogel, saj sem bil sredi ničesar in sem tekel naprej kot da se ni zgodilo nič.
Sedaj smo prišli v gozdnati del proge. Sence nismo potrebovali, saj so bili zaradi hladnega in oblačnega vremena pogoji za tek skorajda idealni. Tisto kar smo potrebovali je bila pot in tu so bili edini kilometri, kjer sem lahko normalno tekel, dokler si še drugič nisem zvil gleženj. Za nekaj časa sem spet popustil in spustil Hrvata, Venclja in ostale naprej. Potem pa je prišel vzpon, kjer so moje noge šle kar same od sebe. Za osvežitev sem za nalašč stopil v nekaj blatnih luž.
Za tem dohitim Marjana, ki se sključen in skremžen drži za trebuh. Želim teči za njim, pa mi pravi da naj grem naprej, saj namerava odstopiti, ker mu gre na bruhanje. Naslednje kilometre tečem s Hrvatom, Marjana pa res ni več nikjer. Po slabih treh urah teka pridemo na glavno cesto in hkrati na polovico tekme. Počutim se odlično, tudi žulje in zvit gleženj sem nekako uspel zanemariti. Na okrepčevalnici na 27 km spet ne vedo kako se streže in mi poberejo dve minute časa – pa še žejen sem ostal. Sledi kar 6 km dolg vzpon na 568 m visok hrib Obzova. V prvih kilometrih vzpona gre proga po cesti in po kolovozu. Tak vzpon mi zelo paše, zato hitro zmanjšujem zaostanek za najboljšimi. Uspem prehiteti tako Italijana, kot tudi Hrvata. Pol minute pred mano je le še Toni Vencelj, ki se je očitno odločil za samostojni napad. Pa bi tudi njega ujel, če se ne bi začela nova kalvarija. Uganili ste za kakšna kalvarija: “Škraplje.”
No, pa mi je do vrha Obzove lepo šlo in na vrh pridem skupaj s Hrvatom in Italijanom. Na drugi strani, pa je sledil spust – spet po škrapljah. Nisem imel možnosti da bi tekmecem po tehnično tako zahtevnem terenu lahko sledil. Zato sem nadaljeval v svojem tempu in počasi zaostajal. Pravzaprav sem začel zaostajati kar prehitro. Če bi takrat vedel da me do cilja čakajo samo še škraplje in nobene poti, bi me verjetno infarkt. Imel pa sem zvit gleženj, močno ožuljena stopala, zaradi katerih nisem mogel normalno stopati. Samo čakal sem kdaj se bom poškodoval ali razbil na teh ostrih škrapljah. V resnici sem jo še dobro odnesel, saj skorajda ni bilo tekmovalca, ki se ne bi urezal na ostrih apnenčastih skalah.
Sedaj sem pred sabo zagledal zaliv Baške. V mislih sem še videl kako bom v pol ure v cilju. Kakšna napaka – šele tu se je začelo zares. Namreč na jugozahodni strani zaliva se vleče kakšnih 5 kilometrov dolga gora Ugan. Mi pa nismo zavili dol v zaliv, ampak smo tekli po grebenu do konca gore – ves čas po ostrih sitno štrlečih škrapljah! Zaradi teh pošasti od kamnov sem trpel z vsakim korakom in ker sem moral zaradi njih ves čas gledati pod noge – tudi ni bilo časa da bi mislil na kaj drugega. Postal sem počasen – zato me kmalu ujame nek Italijan, nato še neka Italijanska gorsko-tekaška ultrašampionka. Ne trudim se več da bi jima sledil, želim priti le živ čez škraplje.
Po kakšni uri in pol tekanja po grebenu se je proga končno spustila do obale. Tu mi je nasproti prišel Marjan Zupančič, ki je odstopil na polovici proge. V zadnjih štirih kilometrih se je proga končno rešila škrapelj in postala udobna, mehka. Zakaj šele sedaj po skorajda 50 km v nogah? Z Marjanovo pomočjo sem v cilj prispel kot peti absolutno s časom 5 h 7 min. Zmaga pa je zanesljivo šla v roke Toniju Venclju. Med ženskami je bila Katja Kegl druga. Obema čestitke!
Skratka zelo zanimiva in poučna je bila ta moja prva ultratekaška preizkušnja. Predvsem sedaj vem da lahko brez težav tečem na dolge proge. Želim pa si da me bodo v prihodnjih nočeh morah škraplje čim manj preganjale. Marjanu in Mitji pa hvala za prevoz in organizacijo.
Bojan Ambrožič
Opomba: Na slovenskih tekih se poznamo praktično vsi tekmovalci, le tu in tam kdo preseneti. Na tej tekmi pa nisem nikogar poznal – zato sem tekmovalce preprosto poimenoval Hrvat – Lesjak Goran in pa Italijan – Ferrario Marco. Za imena omenjenih tekmovalcev sem izvedel šele iz rezultatov.