Tine Cuder: V zadnjem času naj bi po informacijah s spleta bile v severni steni Grossglocknerja (Velikega Kleka) dobre razmere za plezanje.
Zato sva se s Tino odločila, da to preveriva s prve roke v smeri Mayerlrampe.
V sredo dopoldne se nama je pridružil še Igor Zlodej, ki je imel plan pristopiti na sosednji Johanisberg, in odpeljali smo se do Heiligenbluta, ki je začetna točka panoramske ceste Großglockner Hochalpenstraße. Cesta se konča nad ledenikom Pasterca pri turističnem objektu Franz-Josefs-Höhe. Pod severno steno Kleka, na višini 3205 m.n.v., je tudi bivak, vendar sva se s Tino odločila, da prespiva v garaži na vrhu ceste in drugi dan pristopiva pod steno nekoliko lažja.
Noč na hodniku garaže je bila dolga s trdo podlago, vendar topla. V četrtek ob petih smo se spustili 300 višinskih metrov na ledenik. Baje se ledenik vsako leto, zaradi segrevanja, zniža za 8 do 10 metrov. Nekaj časa so na ledeniku še markacije potem pa si prepuščen lastni orientaciji. Igor je kmalu zavil v desno in dostopil do opuščene Hofmanove koče, kjer je nadaljeval svojo pot, midva pa sva šla še naprej po ledeniku poiskat prehod v levo proti steni. Dvakrat sva zgrešila, kar nama je vzelo skoraj uro, potem pa jo ubrala po svoje po skalnem rebru. Više sva prišla do možicev in kasneje na sneg, v katerem je bila narejena gaz.
Po dobrih štirih urah sva dospela do bivaka. Kar malo žal nama je bilo, da že prejšnji dan nisva prišla sem gor, saj je bivak opremljen celo s spalnimi vrečami, odejami, posodami in hrano.
V desetih minutah sva bila pod smerjo. Smer poteka po levo usmerjeni snežno-ledni rampi vse do sedla, od tam naprej pa po skalnem grebenu. Do vrha rampe z naklonom do 70 stopinj sva plezala nenavezana. Na sedlu (Grögerschneid) sva se navezala in varovala tri raztežaje po skalnem grebenu ocena do III+ (odlična plezarija), in po treh urah in pol izplezala točno na vrh Kleka. Za Tino je bil to višinski rekord.
Na vrhu lepo toplo vreme z rahlim vetrcem in čudovitimo razgledi. Po okrepčilu sva začela sestop po normalki proti koči Erzherzog-Johann. Pri koči sva zavila levo pod kočo in navzdol proti ledeniku. Sestop se je vlekel kot ponedljek, najhujši pa je bil vzpon nazaj k avtu, kamor sva prisopihala po slabih štirih urah od vrha.
Na parkirišču naju je že čakal Igor z okrepčilom v zeleni pločevinki. Za celotno turo od avta do avta sva potrebovala 14 ur.