Kljub temu, da to očitno nekatere moti, mislim da ga uspešno nadaljujem - Glede na življenjske obveznosti v letošnjem letu, je mislim pravi zame: projekt 12 x 8a+
Erik Švab nadaljuje s projektom 12 x 8a+
Kljub temu, da to očitno nekatere moti, mislim da uspešno nadaljujem svoj projekt v športnem plezanju za letošnje leto. Zadal sem si namreč cilj, ki ga bom tudi poskušal doseči: preplezati v letu 2004 vsaj dvanajst smeri z oceno 8a+. Projekt, ker ga bom skušal speljati, vendar ni rečeno, da mi zagotovo tudi uspe.
Kot četrto smer od začetka leta sem uspel preplezati Sonce v očeh (8a+) v Mišji peči, ki jo sicer nekateri/nekatere plezajo na pogled in na fleš, meni pa ta smer nekako ne leži in mi je bila od vseh kar sem jih letos preplezal, najmanj všeč.
Glede na moj način plezanja in alpinizma in glede na druge življenjske obveznosti ter odločitve v letošnjem letu, je torej to zame pravi projekt, seveda pa nikogar ne skušam prepričati, da je to nadstandardni dosežek ali nekaj izjemnega. Meni je izziv in to je zame dovolj, če pa gre to komu v nos, pa to ni moj problem.
Danes imam 33 let, plezam od leta 1987 in od takrat sem se skušal prav v vseh zvrsteh plezanja in alpinizma: začel sem v plezališčih, nadaljeval v hribih v klasičnih in modernih smereh, začel s plezanjem v zaledenelih slapovih in zimskih smereh, se nato lotil »uvažanja« dry toolinga v Julijske Alpe in promocije lednega plezanja z organizacijo prvih tekmovanj za Svetovni pokal v lednem plezanju, prenesel sem to tehniko v zimske smeri Julijskih Alp, Dolomitov in Mont Blanca ter bil eden izmed prvih avtorjev modernih alpskih športnih smeri v naših hribih in v Dolomitih.
Zadnja leta pa sem se zaradi pomanjkanja časa in iz radovednosti začel ukvarjati z balvanskim plezanjem in večkrat sem se tudi udeležil tekem v balvanskem, športnem in lednem plezanju: tudi takrat, ko sem vedel, da se lahko »blamiram«. Mimogrede sem v začetku 90-ih let prevrtal nekatere klasične in navrtal približno 30 novih smeri v Mišji peči, prepričal Vouka v Ospu, da naredi kamp in pomagal pri opremljanju in vrtanju smeri v Babni in Osapski steni ter tako (upam) vsaj malo pripomogel k temu, da je danes Osp svetovno znano in cenjeno plezališče.
Pri vsaki aktivnosti v vertikali in onstran nje neizmerno uživam in vedno sem stoodstotno motiviran s svojimi dosežki, pa naj bo to dvometerski balvan ali tisočmetrska stena v hribih.
Vedno mi je bil najvažnejši cilj v alpinizmu prenos znanja, izkušenj in sposobnosti v visoke stene, zato sem vedno skušal v hribovske smeri (navrtane ali s klasičnim varovanjem), ki sem jih prvenstveno plezal ali ponavljal, prenesti čim višje težavnosti, take, ki jih ponavadi plezamo v plezališčih. To sem počel tudi v kombiniranih zimskih smereh in se v tem duhu udeležil tudi dveh odprav: na Madagaskar, kjer smo preplezali še neponovljeno smer na še deviški vrh Tsaranoro Atsimo; in v Pakistan v Zlati steber Spantika, kjer pa zaradi višinske bolezni nisem uspel slediti svojim soplezalcem, ki so na alpski način opravili prvo ponovitev Angleške smeri.
V letih od 1995 do 1999 sem prijavljal svoje vzpone Komisiji za alpinizem pri PZS in dobil trikrat državni in enkrat mednarodni razred, vendar sem s tem prenehal, ker se je pri izboru za najboljšega alpinista leta 1998 izkazalo, da kljub temu, da sem rojen v Kopru, kljub temu, da imam od vedno slovensko državljanstvo in kljub temu, da sem član Slovenskega planinskega društva Trst (kjer pripadnost ni samo planinska ampak predvsem narodnostna), nisem dovolj slovenski, da bi že izglasovani naslov slovenskega alpinista leta tudi dobil.
Od takrat sem se raje pobrigal, da bi si pridobil dovolj privatnih sponzorjev in ne bi bil odvisen od slovenskega državnega denarja za izpeljavo svojih alpinističnih načrtov in res mi je uspelo v nekaj letih zastaviti kar nekaj odličnih sodelovanj na področju alpinistične opreme in oblačil. Pri odnosu s sponzorji gre predvsem za to, da imam v uporabo opremo za svoje športno dejavnost in plačilo za reklamo, ki jo za to opremo naredim. Na drugi strani pa ima sponzor vidnost v medijih, na predavanjih, športnih sejmih in tekmovanjih pa tudi pri drugih športnikih.
Naj naravnost in jasno povem, da vsi moji sponzorji (ampak to velja tudi za druge) upoštevajo samo objave v mednarodnih alpinističnih revijah, na televiziji in zmage na mednarodnih tekmah in Svetovnem pokalu ter prvenstvu, zato v nobenem primeru objave na spletnih straneh ne štejejo in športniku ne prinesejo ne denarja ne opreme, čeprav nepoučeni (oziroma tisti, ki pravih sponzorjev očitno nimajo) mislijo obratno.
Danes imam družino: ženo, triletnega sina in kmalu bom dobil tudi drugega; od leta 2001 delam s polnim delovnim urnikom v pisarni, vodim Urad za Evropo slovenske manjšine v Italiji, ki skrbi za pridobivanje sredstev iz finančnih programov EU in čezmejno sodelovanje med Italijo in Slovenijo. Poleg tega redno pišem in objavljam članke in reportaže v alpinističnih revijah, sem avtor vodnikov in več knjig, prav pred kratkim pa sem uspel pripraviti tudi Zbornik plezanja in alpinizma v Evropi za leto 2003 v italijanščini in angleščini, kjer so predstavljeni tudi dosežki slovenskih alpinistov in plezalcev. V svojih člankih sem vedno skušal informirati in promovirati naše hribe - Julijce in slovenske stene ter plezališča, zraven pa še slovenske in druge slovanske alpiniste in plezalce.
Mogoče res nisem skromen, vendar si vseeno domišljam, da sem v teh letih branja in pisanja o alpinizmu in alpinističnih dosežkih nabral nekaj znanja in informacij in zato si včasih upam tudi dati kakšno oceno kateremu od svojih vzponov, za kar me morda nekateri kritizirajo, predvsem seveda tisti, ki zgodovine in dejanskega stanja v današnjem alpinizmu in plezanju ne poznajo.
Ob vsem tem imam torej danes precej manj časa za plezanje, skušam pa ga izkoristiti maksimalno in zato treniram, ko si ne morem vzeti vsaj dveh ur za v plezališče, če pa niti to ne, skočim vsaj iz pisarne v bližnjo telovadnico na tekaško preprogo namesto odmora za kosilo. Svoje vzpone v hribih pa tako kot večina amaterjev opravljam med vikendi in ko si vzamem dopust. Zato tudi o teh vzponih samo tu pa tam objavim kakšno novico in tako se je tudi v zadnjih časih zgodilo da npr. nisem uspel poročati o svojih zimskih vzponih, o izidu knjige…
Sem pa uspel tudi v zadnjih letih nadaljevati pot, ki sem si jo zadal in to je plezanje težkih skalnih smeri v hribih, po možnosti na pogled. Predvsem v lanski poletni sezoni sem tako uspel opraviti kar nekaj dobrih vzponov, med temi tudi tisti »najboljši vzpon na pogled v hribih« (in ne »najboljši slovenski prosto plezalni vzpon v gorah« kot so to razumeli nekateri, ki jim svetujem, da bolj pazljivo prebirajo objave, predvsem tiste, ki jih potem radi komentirajo ali ocenjujejo). Ne glede na ocene in komentarje pa je ponovitev smeri Il Ciclone z najvišjo oceno 7c+ v steni Bele peči nad Nevejskim sedlom, še vedno (pa naj se nekateri še tako jezijo) najboljši slovenski vzpon v tem stilu, kar so jih naši do danes opravili v hribih, saj še vedno čakamo, da mladi in sposobni … splezajo kakšno 8a na pogled v stenah domačih ali tujih hribov, kjer nekateri izmed teh dokazujejo svoje sposobnosti (tudi) s tem da klešejo oprimke v hribovskih smereh.
Odločil sem se, da v slovenskih medijih (tistih, kar jih je še ostalo…) objavljam svoje vzpone kljub temu, da od teh objav nimam nobene direktne koristi, samo zato, da dokažem, da še vedno plezam in da tu pa tam uspem opraviti še kakšen dober vzpon, čeprav si seveda ne domišljam, da bi se postavljal ob bok današnjim slovenskim vrhunskim plezalcem.
Naj še enkrat povem, da od teh objav nimam nobenega denarja, ker ga niti ne rabim (imam pač službo izven alpinizma in se mi ni treba sekirati tudi, če od sponzorjev ne bi dobil ničesar). Seznam sponzorjev objavim tudi zato, ker vem, kako so mi jih nekateri fouš (pač v najboljšem slovenskem stilu). Torej, namesto da se jezite na druge ali blatite njih dosežke, pa kakršni že so, raje s svojimi dokazujte kako ste dobri in - napolnjujte prostor na spletnih straneh in v revijah.
Lep pozdrav iz mesta v zalivu!
Erik Švab
AO SPDT
Sponzorji - tokrat vsi:
La Sportiva, Grivel, Montura, KONG, Sportler, REVO, Lizard