RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 24.08.07, 43. oddaja
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 43.
Fantomska pot
Debeli vrh s svojim neatraktivnim imenom ne kaže svojega plemenitega porekla, ki mu pripada kot nespornemu vladarju fužinskih planin. To je področje severno od bohinjskega jezera, posejano s kraškimi jamami in starimi planinami, na katerih so pasli živino že od kamene dobe naprej. Na tej visokogorski kraški planoti, kjer so tla marsikje bogata z železovo rudo, se je nekoč na zelo primitiven način pridobivalo znano Noriško jeklo. V šestnajstem stoletju se je proizvodnja prenesla v dolino, kjer so zrasle fužine, ki so predstavljale bohinjsko ekonomsko osnovo. Leta 1777 jih je odkupil baron Žiga Zois, ki pa sta mu cenejša švedsko in angleško jeklo počasi a zanesljivo puščala kri pri zaslužku. Fužine so ugasnile, njihove planine pa so ostale. Kugy je zanje zapisal, da: »Kot izgubljene žde v širnih, čudovito tihih globačah, odmaknjene svetu in pogreznjene v otožnost«. Ljudje so odhajali, otožnost pa je še danes prisotna.
Najprimernejše izhodišče za obisk je Planina Blato. Morda bi moral reči le najudobnejše, saj nas na pol urejena makadamska cesta pripelje na nadmorsko višino 1100 metrov. Čeprav se bomo do tja vozili precej časa in bo pogled globoko v Bohinj impozanten, pa nam cesta ne prihrani kaj več kot 500 višinskih metrov, za katere se bomo morali pri inkasantu v Stari Fužini posloviti od desetih evrov. Če k temu prištejemo še iskanje prostora na prezasedenem parkirišču in vzvratno vožnjo kak kilometer nazaj proti dolini, kar nas lahko doleti na višku sezone, pa bo mnenje o primernosti morda res nekoliko pretirano. A če naš cilj ni le skodelica kislega mleka na Planini pri Jezeru ali v Lazu, bomo ob utrujenih nogah na povratku tudi to preboleli.
Od parkirišča do Planine v Lazu je približno dve uri hoje. Planina je ena najlepših pri nas. Spominja na veliko školjko, ki se je ugnezdila v kotanji, ki jo oklepajo sestrski Slatna in Kreda, plečati Debeli vrh in razpotegnjeni Ogradi. Planina je še živa, posejana z ličnimi stanovi, med katerimi je tudi sirarna, ne manjka pa niti dobre pitne vode. Debeli Vrh je 2390 metrov visoka trdnjava, ki tu zavzema celoten del severnega neba. Markirane poti se ga izogibajo, še najbližje gre tista, ki čez Lazovški preval prisopiha do Vodnikovega doma na Velem polju. Poti se tukajšnjih lepotcev k sreči na daleč izogibajo, zato je tu res raj za uživaška gorniška potepanja vseh tistih, ki jim je denimo divjina martuljških gora malce pretrd oreh. Poleg Debelega vrha je tu še niz biserov, ki ne smejo manjkati na zbirateljski ogrlici. Škednjovec, Mišelj vrh, Mišelj konec, Vršaki, Vogli in Ogradi so večji med njimi. In za vsakega se je potrebno bolj ali manj potruditi.
Najpogostejši obisk, ki pa spet ni tako pogost, da bi se morali bati večje gneče na vrhu, je iz omenjenega Lazovškega prevala, ki ga dosežemo skozi ozko dolino med Debelim vrhom in Ogradi. Tu se spomladi skale ob poti kar ovesijo s šopi čudovitega jegliča, kasneje pa je najti še mnogo drugega planinskega cvetja. Od tu se na gori dobro vidi jezik rdeče opečnate kamnine, proti kateremu se vije občasno vidna potka, ki so jo shodili obiskovalci, še več pa je gamsjih stečin, ki se spletajo v lepo, a za našo hojo neuporabno komunikacijsko omrežje. Tu poteka najlažji pristop na vršni hrbet, ki pa še ne pripelje na sam vrh. Pristop brani sitna škrbina, ki jo je potrebno preplezati, čeprav so travnate zelenice na vrhu že tako blizu, da bi jih lahko človek skoraj pobožal z dlanjo.
Spomnim se svojega prvega obiska Debelega vrha, oddaljen je že skoraj dve desetletji. Danes se z nasmeškom spominjam začudenja, ker nikakor nisem mogel najti označene poti, ki pelje iz Lazovškega prevala na vrh. Bolj ko sem buljil v zemljevid, manj mi je bilo jasno. Kasneje sem spoznal, da sem pač srečni lastnik zemljevida Triglava in okolice, ki ga je izdala Planinska založba leta 1978, ob dvestoti obletnici prvega pristopa na našega očaka. Še danes ne vem, ali so bili v tistem slavnostnem letu samo tako navdušeni, da so se mimogrede namenili porisati in okliniti še ljubkega »Debevčka«. Po tem ko se je navdušenje poleglo in ideja utonila v pozabo, pa je ostala le še vrisana fantomska pot na zemljevidu. Na srečo je v resnici ne najdemo niti devetindvajset let kasneje, kar je pravzaprav čudovito.
Za vzpon od Lazovškega prevala bi predlagal krožno turo, kar takoj pa naj povem, da gre tokrat za hojo po zelo zahtevnem brezpotju. Ne zavijemo takoj proti rdečemu žlebu, temveč se napotimo v dolino Za Debelim vrhom. Gre za predel, posejan z globokimi vrtačami in škrapljami, ki zahtevajo stalno pozornost in iskanje prehodov med njimi. Dolina se sicer konča na Hribaricah, mi pa moramo doseči markantno sedelce v severnem grebenu Debelega vrha. Nekaj utrujajočega praskanja po grušču privede na izpostavljen, a ne pretežak greben. Gre torej za popolno brezpotje, plezanje pa doseže I. stopnjo težavnosti. Greben se izteče na samem vrhu, ki je nenavadno prostoren in poraščen z mehko travo, ki nas kar sama poleže k počitku. Razgled je navdušujoč, razen Triglava in njegovih podanikov, ki so kot na dlani, lahko ob lepem vremenu v daljavi opazimo tudi iskrenje morja. Sestop opravimo v smeri proti omenjenemu rdečemu žlebu, čaka nas še škrbina, ki pokaže zobe, vendar ti niso tako ostri, kot se morda zazdi. Priporočljiva je vrv, tako za greben, kot za škrbino. Zavedati se je treba, da je tura resna in izvedljiva le v lepem vremenu. V megli lahko postanejo labirinti vrtač nepremagljiva past. Vzpon je nekoliko lažji, če se povzpnemo in sestopimo skozi rdeč žleb, vzpon iz Planine Blato in po severnem grebenu, pa traja pet do šest ur.