Delo, 11.08.05 – Maja Roš, Maja Hitij: Gora je Humarja izpustila - Humar ne bi smel vplesti še drugih
prva stran
Rešen po sedmih dneh
Gola gora je Humarja izpustila
Pakistanski vojaški reševalci so izvedli eno najtežjih reševalnih akcij v Himalaji doslej
Bazni tabor pod južno steno Nange Parbata – »Ne morem verjeti. Bojim se, da sanjam,« je na ravnih tleh – po desetih dneh – dejal slovenski alpinist Tomaž Humar. Gola gora ga je iz ledene »truge«, kot je imenoval svoj kvadratni meter veliki bivak, spustila sedmi dan – iz navpične pasti so ga rešili pakistanski vojaški reševalci in izvedli eno najtežjih akcij v Himalaji nasploh. Član reševalne posadke stotnik Atique Rehman je dejal, da so Humarja reševali na višin 6347 metrov, torej 300 metrov više, kakor je ocenil sam.
Od naše posebne poročevalke
»Moj bog, naj se zgodi, kar se mora,« je opolnoči, ko se je oglasil po postaji, zadnjo noč v steni z besedami končal Humar. Jutro je bilo jasno, in čeprav so zgornji del stene prekrivale rahle meglice, sta obe pakistanski lami o pol šestih zjutraj poleteli proti steni. Čeprav je Humar vedel za zgodnjo uro reševanja, se ni oglašal. In ko se je končno javil, je povedal, da je buden zmrzoval vso noč, potem pa zaspal. »Ko se je nebo zjasnilo, se je večdnevna vlaga usedla name in zmrzovala. Spalno vrečo sem imel popolnoma premočeno, vse je pokalo in zmrzovalo. Odklopil sem se, da bi zdržal,« je v bazi dejal Humar.
Zbudil ga je šele hrup helikopterja. Čakal je, s tankim prusikom vpet v dva ledna vijaka, da ne bi med lovljenjem uteži na vrvi omahnil. Večkrat se mu je vrv približala, celo dotaknil se jo je s cepinom ... Po več poskusih – petnajst minut je helikopter lebdel nad njim – je s cepinom le zataknil vrv. Pilot je hladnokrvno vztrajal. Ko je vrv ujel in potegnil utež proti sebi, se je na slepo vpel in dvignil palec – a se v istem trenutku zavedel, da je še vedno vpet na prusik, na dva ledna vijaka v svoji luknji. »Skoraj bi se zgodil Okrešelj, če se prusik ne bi utrgal!« Dobesedno katapultiralo ga je iz stene, tako da ga je odneslo skoraj do sani helikopterja, posledica pa je le velika modrica na roki. Komaj je zdržal desetminutni let do baznega tabora, s prezeblimi rokami in pomrznjenimi nogami, dehidriran in izčrpan je padel na tla, jih poljubil, klečal, jokal. Pilota sta ga pobrala, zdravnica dr. Anda Perdan je takoj začela ukrepati – predvsem levo stopalo je oteklo in pomodrelo, a hujših posledic ne bo.
V Islamabad se bodo štirje člani odprave vrnili jutri. V Sloveniji pa bodo predvidoma v ponedeljek sredi dneva.
Maja Roš
»Humar ne bi smel vplesti še drugih«
Ljubljana – Vsi naši sogovorniki so bili enotni – reševalna akcija je bila dobro opravljena. Tudi Reinhold Messner, ki pa žal ni bil dostopen za daljšo izjavo.
»Bal sem se, da bo helikopter sprožil gmoto snega. Vseeno je bilo nekaj napak,« pravi vrhunski alpinist in ekstremni smučar Davo Karničar. »Pred odhodom se je Tomaž preveč medijsko izpostavljal. Poročanje je bilo negativno za njegove bližnje, češ, da ima samo 30 odstotkov možnosti za preživetje, da danes ne bo delal samomora,« je kritičen. Vpletel ni le sebe, naložil je breme drugim – še najbolj svojim otrokom: »Moral bi se prej vrniti domov. Ni v taki stiski, da bi moral sponzorjem prinesti rezultat. Uporabiti medije, da dvigaš srhljivost celotnemu dogajanju, je všeč pokroviteljem. Šov je bil v tem primeru potreben. Odvrnil pa se je od osnovne ideje alpinizma.«
Za »neprecenljivo« pomoč pakistanske vlade in drugih institucij se je zunanji minister Dimitrij Rupel takoj zjutraj v pismu zahvalil kolegu Kuršidu M. Kasuriju. Pridružil se mu je tudi urad predsednika Janeza Drnovška in se zahvalil pakistanskemu predsedniku Pervezu Mušarafu.
Maja Hitij