Janez Pikon: Ledinsko ime za Rodico in brezskrbno potepanje po planinskih poteh, ter gorskih travnikih tako občudovati lepote narave, ki se ti kot film odkrivajo. 
Na Gradico (Rodico) sem polezel prvikrat v letu 1891, meseca junija, takrat še sodni pristav v Tolminu. Imel sem še uradnega opravila v vasi Koritnica v Baški dolini. Dogovoril sem se bil s strankami, naj bi se narok - šlo se je za določitev neke meje - vršil ob 4 zjutraj. Tako bi strankama ostal skoro ves dan za poljsko delo, jaz pa, ker je bila naslednji dan nedelja, bi si privoščil turo v Bohinj in čez Škrbino nazaj. Še pred peto zjutraj sem opravil ter jo mahnil ob strugi Koritnice na Nemški Rut in brez odlastka in steze po strmem pobočju na Gradico (Rodico). Tako se imenuje vrh 1965 m od goriške strani. Za vrhova 1942 m Spitzkogel in 1937 m Hochkogel sta veljali v Nemškem Rutu še nemški imeni. Ob sklonu XIX. stoletja je bilo še nekaj starih v Nemškem Rutu, ki so govorili svoje bavarsko - tirolsko narečje, posebno ženice. Z vrha Gradiče sem odstopil po Suhi k Svetemu Janezu, kjer sem v takrat nemškem Hotelu Sankt Johann ostal čez noč, ter krenil drugo jutro ob jezeru v (Ukanec) Ukanc in čez Škrbino v Tolmin nazaj.
Sledečo zimo sem napravil svojo prvo zimsko turo iz Tolmina na planino Lom, na selo Ravno, čez Pločo 1269 m in po robu na vrh Rodice ter po Suhi k jezeru. Bil je krasen januarski dan, po snegu se je hodilo zlahka, spoznal sem takrat krasoto zimske prirode.
Šele čez dolgih 33 let sem spoznal zopet Rodico (Gradico).
Dne 9. avgusta 1925 sem v mračni jutranji megli odšel iz sedaj slovenskega Hotela pri Svetem Janezu ob 3,15 zjutraj na Kamnje po domačina, lovca in vodnika Franca Cerkovnika, (po domače Pr' Jurjo). Odrinila sva iz Kamenj ob 4,10 uri po pašnikih nad vasjo čez potok Strpenico na selo Žlan. Bohinjsko selo Žlan je moralo biti ena prvih nemških kolonij v Bohinjski dolini.
Po košeninah nad Žlanom med gozdom Čelo 752 m zahodno in lepo gozdnato glavo Čevdrovec (iz kveder) z razgledom po Bohinjski Bukovski dolini. V gozd nad izvirom Bistrice »Na Kalu.« »Nad Malin« je razkrižje poti pod Liscem na Orožnovo kočo in planino »Za Liscem« na vzhodno ter na planino Osredki na zahodno. Počivalo ob 4,50, potem strmejše po gozdu Ojstro Brdo, čez grapo Potoka izpod Luknje pod Čétrtjo 1850 m. Robovi zahodno pod Luknjo so Pastirjev Plaz. Konec gozda so Kuščarjeva Kopišča, kjer so pred leti kuhali oglje, od tod na Vrtače, pričetek planine Osredkov. Gozdnato rebro iznad Bistrice »Pereče Brdo« preide višje gori v skalnate robove do Nosu, ki je lepo viden špik iz Bohinjske doline pod Konjskim Vrhom 1882 m. Pod robovi zahodno v kotu so: Prižnica, Blaževa Glava in Bele Meline, zad nad temi Nos. Med gozdnatim rebrom Perečega Brda in zahodnim vzporednim Pezdenico od 1247 m do 1588 m je grapa Šumejevec. Obe grapi Potok in Šuméjevec imata vode le ob deževju. Nad planino je strmo pobočje Lisca 1649 m in Kozjega Brda do grebena od Črne Prsti na zahod. Konec Kozjega Brda je raztrgan greben, v katerem štrlita dva izrazita roglja, prostor pod njima »Pod Moda,« tako da sta gačasta roglja pač očitno »Moda« po obliki. Vodnik se ni zavedel pomena, dokaz, da mora biti beseda prastara, sedaj pozabljena in nerazumljena.
K stanovom planine Osredka 1398 m sva stopila ob 6,10. Pomudila sva se le malo. Ime planine je od okroglih jam po planini. Planino so začasno opustili, radi pomanjkanja vode. Po širokem žlebu gorenjega dola sva v pičli uri stopila na Vrata, rob in prehod od Osredkov na južno pobočje nad Stržiščem. Steza od Vrat na zahod vede ves čas po travnatem slemenu, le strmejše vrhove obideš zdaj vzhodno, zdaj zahodno, na italijanska in jugoslovenska tla. Na Čétrt 1850 m sva stopila ob 7,40 do 8,15 ter odtod pregledala ves svet. Na Lechnerjevem zemljevidu 1:50.000 je ime napačno prenešeno na koto 1882 m, dočim starejša specijalka rabi ime Črt in za njim tudi Planinsko Društvo. Črt je pač skrajšano Čétrt, jako značilno ime. Po obliki pomeni razsohe na štiri strani, s tem daje temeljni pojem števila štiri, t. j. križ, črte na štiri strani.
Kota 1882 m je Konjski Vrh. Pod Čétrtjo in Konjskim Vrhom je globoka krnica Žálostnica, zasnežena pozno v leto. Ime od tega, ker se večkrat v njej ponesreči živina, ki je na paši zašla previsoko na vrh. Pod Žálostnico je druga manjša krnica z dobro pašo, od tod ime Jédenica. Pod Konjskim Vrhom je Nos, iz doline viden kot pravi nos, dočim od vrha dol le neznaten skalni rob. Pod njim skala Prižnica in dolgi gozdnati hrbet Pereče Brdo do nad izvir Bistrice. Od slemena zahodno pod Čétrtjo gre na jug proti Stržišču dolgo rebro, preko 1407 m, gori pašnik, doli travnik; imena moj vodnik ni vedel, dasi je rebro jako karakteristično.
Med bohinjskimi in goriškimi vasmi, dasi enega jezika, ni kakor sploh med alpskimi vasmi, deljenih po gorah, skoro nobenega stika. Radi tega ima tudi vsaka občina in planina svoja samostojna imena, za katera vedó le domači pastirji. Od tod dvojna in često negotova imena vrhov in livad.
Imena na goriški strani Baške doline, ki so bila pod vplivom nemške kolonizacije, so revnejša nego ona na bohinjski strani, od Kneže naprej pa nasprotno postaja tolminska toponomastika bogata. Tam so se vsled nemške kolonizacije pogubila stara slovenska imena; ko je nemški živelj odmiral, so ginila tudi nemška.
Od vrha Čétrti do Konjskega Vrha je komaj četrt ure hoda, vedno po lepi planinski nepopašeni travi; komaj deset minut od Konjskega Vrha je Poljanski (Poljanarski) Vrh 1904 m.
Ime Bukovska planina na vojaškem zemljevidu za Poljanco 1462 m izhaja od tod, da se imenujejo prebivalci vasi Savica, Kamnje, Polja in Laški Rovt: Bukovci. Pod Konjskim in Poljanskim Vrhom je krnica Konjska Raván, pod njo Dolga Planja je severno pod koto 1798 m, ki se imenuje Tretji ali Visoki Orlov Rob. Od Konjskega Vrha gre ena razsoha čez Nos na Prižnico in Pereče Brdo, druga pa proti koti 1588 m, Vrh Pezdenice, t. j. Rob, ki zaklepa krnico Konjsko Ravan in Planjo. Izpod Roba se gubi grapa Šumejevec. Od Poljanskega Vrha se gorsko sleme, vedno travnato, obrne na jugozahod na Matajurski Vrh 1937 m. Nanj sva stopila ob 9,10; ime je od dveh krnic pod vrhom: Zgornji in Spodnji Matajurec, pač laška tujka. Kakor je Žlan in Nemški Rovt bavarsko-tirolska kolonija, tako je moral biti Laški Rovt laška, oziroma furlanska.
Matajur nad Kobaridom je furlanski Monte Maggiore, bi torej odgovarjal nemškemu Hochkogel. Laška kolonija je starejša pred nemško, kakor to velja za Trbiž in Malborghetto na Koroškem. Furlanski pastirji so silili na zahod, ko so se jeli naseljevati po friulskih nemški grajščaki. Furlanske kolonije pa so morale biti zgolj pastirske nomadske, kar kažejo laška imena po slovenskih Alpah, na planini Razór nad Tolminom »Pri Laških Medrjah« Fonda na Lepi Komni, vrh Montura nad Dolniki in Gracija. Menda zadnje furlansko ime na zahod je bohinjski Matajurec. Davna slovenska naselbina v Bohinju je Srednja vas, Bukovske vasi so poznejše, pač že za Laškim Rovtom in pozneje Žlanom in Nemškim Rovtom. Po starih urbarjih bi se stvar dala bolje ugotoviti.
Preko sedla in prehoda iz planine Poljanca na Nemški Rut ob 1885 m, imenovan Biželj, zavije sleme na najvišji vrh. Goriško- Bohinjskega pogorja: Veliki ali Debeli Raškovec.
Na Véliki Raškovec sva stopila ob 10ih. Na južno-zahodnem pobočju malo pod vrhom je pičel studenec »V Kredi,« t. j. ilovnata poščetina. Pod Raškovcem je svet kontast, največji dve konti sta Snežena Konta in Prazna Konta. Kota 1948 m je Mali ali po starem Drobni Raškovec. Velika krnica zahodno od obeh Raškovcev se imenuje Pod Raškovcem ter prehaja v kamenite Doli pod stenami Rodice.
Na vrhu Raškovca se nisva dolgo mudila, ker sva imela enak razgled po slemenu ves čas od četrti naprej in sva mimogrede vse pregledala. Pot od Raškovca dalje od 1942 m postaja skalnata, nad travnatimi strmimi lovti (steiler Abhang) na jug po razorih. Ime Spitzkogel za koto 1942 m je nemško-rutarsko in nepoznano v Bohinju, ves greben od 1942 m do 1965 m je bohinjski le Rodica.
Lahko tudi opustimo tuje ime; postalo je nepotrebno, kakor Hochkogel. Rodico in sicer koto 1965 m imenujejo Podmelčani in Ravniharji (iz sela Ravni) Gradico. Po obliki odgovarja strmemu gradu in je morda pristno ime, če ni izkaljeno iz imena Rodica. To ime razlagam iz rod, t. j. trd, tog, po pomenu, ki odgovarja docela za severne strme plati.
Klin pod Rodico na jug do 1727 m so Peči, V Hrtéh in zeleno sleme do Ploče 1269 m. Kota 1902 m severozahodno je Mala Rodica, pod njo Špik brez kote. V planini Suhe 1428 m sva le toliko postala, da sva se napila dobre snežnice. Planina je precej zanemarjena, stanovi nizki in temni. Tudi ta planina je Bukovska, največ iz vasi Polja.
Pot vede po dolini grape Suhe v stopnjah, prva V Javorju, druga pod Klancem v Suho. Izpod Kratkih Plazov 1789 m, (Kratki Plazi so dejanski plazi pod koto 1739 m in ne ime za vrh) pada grapa Male Suhe. Po združitvi se krene ali vzhodno po gozdu pod Velikim in Malim Gradom k Hotelu Svetega Janeza ali zahodno na Visoke Laze s studencem Modrasovcem na cesto proti Laškemu Rovtu. Na zahodnem bregu dol grede od planine naprej slede Vosrank, Požgana Glava, Mesnovec in Bendeževa Frata pod Kratkimi Plazi 1446 m pa Suharski Rob.
Vrh Rodice sva dobila ob 11:10h veselo družbo kmečkih fantov in deklet iz Ravni, ki so naju kot Slovenca iz Kraljevine prav srčno pozdravljali, izpraševali, kako je kaj pri nas, ter se bridko pritoževali nad kruto italijansko pestjo. Privedlo jih je na vrh vidno hrepenenje po svobodi, a vendarle i želja po alpski krasoti. Saj je tudi priprosto kmečko ljudstvo jelo razumevati turistiko. - Odšli smo skupaj ob pol poldne, Ravniharji po travnatem rebru proti Ravném, midva zahodno proti Suhi.
Vir: besedilo: dr. Henrik Tuma
Janez Pikon