Bojan Ambrožič: Tudi v tem tednu sem intenzivno treniral (PST, Krim). Predvsem pa sem se privajal na tek v poletni vročini.
Svetovno prvenstvo v gorskem teku bo na razmeroma visoki nadmorski višini pod Matterhornom.
Reprezentančni kolegi opravljajo višinske priprave v višinskih sobah v Planici. Sam pa sem se s kolegi iz Plezalnega društva Cempin odpravil na Groβglockner (Veliki Klek). Z višino 3798 metrov je vsekakor dovolj visok, da se efekt višine že kako pozna. Naš cilj je bil vzpon po grebenu Stüdlgrat (IV-/III).
Na pot smo se opravili že v petek zvečer. S turo pa smo začeli pri koči Locknerhasu v Kalsu okrog četrte ure zjutraj. Sprva je bila noč razmeroma temna, saj so skoraj polno Luno zakrivali oblaki. Vendar se je že zelo kmalu zdanilo in svet okoli nas se je zbudil v dan brez enega samega oblačka na nebu. Vendar je bilo zaradi vetra razmeroma hladno.
Nad kočo Locknerhütte (2241 m) se kmalu začnejo snežišča. Pot proti koči Studelhütte se jim sicer večinoma ogne. V povprečju je tu na isti nadmorski višini precej več snega kot v naših hribih. Težava je bila le v tem da so bili naši nahrbtniki opremljeni z vso alpinistično kramo in zato izredno težki. Ob tem sem presenečen in ne morem prehvaliti kondicije in vzdržljivosti kolegov iz PD Cepmin. Pri koči Studelhütte smo bili le v 1 h 45 min. Koča je zaprta. Zato so nekateri plezalci noč preživeli kar v šotorih.
Sledil je pristop na ledenik Teischnitzkees. Sam ledenik se zelo položno vzpenja in je še v celoti pod snegom. Zato ni videti manjših ledeniških razpok. Gaz je potekala ob grebenu Luiseingrat, ki deli ledenika Teischnitzkees in Ködnitzkees. Na zahodni strani se ledenik Teischnitzkees pada v dolino s poljem serakov. Na splošno je pokrajina prečudovita. Čez ledenik smo hodili še debelo uro do škrbine Luisenscharte (3175 m), kjer se greben Stüdlgrat začne.
Vsi smo bili veseli da smo lahko za trenutek odložili teke nahrbtnike in da se končno začne plezalni del ture. V greben se je kmalu operilo Sonce in je postalo prijetno toplo, skala pa razmeroma topla. Posledično je bil sneg na grebenu zelo južen in ni držal teže. Na obeh straneh grebena in pa v osrednji zgradbi Velikega Kleka, pa je cel dan bobnelo ko je sneg v obliki snežnih plazov letel čez steno.
Plezali smo v gojzarjih. Dereze pa zaradi odnosnosti ledu niso bile potrebne. Skala je ves čas odlične kvalitete. Sestavljajo jo metamorfni amfibolitni skrilavci, ki so v primerjavi z našim apnencem, zelo trda kamnina. Ker se skala lomi v obliki plošč, je zelo veliko dobrih oprimkov oz. t.i. “šalc”.
Razporedili smo se v dve navezi. Peter in Viktor sta plezala sama. Sam pa sem bil v navezi treh s Janezom in Francijem. Že prvi raztežaj je razmeroma težak in poteka prek izpostavljenih skalnih plošč (III). Potem pa kar nekaj časa (ca. 5 raztežajev) sledi lažje plezanje po bolj položnem in manj izpostavljenem delu grebena. Naveza Peter / Franci je bila hitrejša od nas treh in nam je pobegnila za kak raztežaj naprej. Varovali smo se vse raztežaje. gneče na grebenu skorajda ni bilo. Cel dan smo plezali skupaj le z neko Avstrijsko navezo.
Sam greben se zelo vleče. Skupno je bilo toliko, raztežajev da ni bilo mogoče prešteti. Po kakšnih osmih raztežajih smo prišli do Frühstückplatza, kjer greben postane strm in bolj zahteven. Že takoj sledi strmi kamin, ki se zaključi tik pod vrhom skalnega stolpa. Sidrišča so v večjem delu smeri že narejena. Vmesnih varovanj, klinov, ipd. pa ni.
Sledi je del po poličkah pod markantnimi skalnimi stolpi. Težave tu niso velike. Vseeno sem jaz imel težave, ker je hudo izpostavljeno. Do vrha od tu sledi še kakšnih 10 raztežajev. Torej je res še zelo daleč. Na vsakem izmed raztežajev pa je kakšen zahteven del. Marsikje se težavam da izogniti, če najdeš lažjo rešitev. Če pa nimaš pregleda, pa se hitro poveča zahtevnost. Na najtežjih delih je napeljana vrv po kateri se lahko potegnemo čez gladke strme plošče. Na nekaterih delih je greben tako ozek, da smo ga morali premagati z jezdenjem. Težave je povzročal tudi južen sneg, ki ni nudil zadostne opore.
Meni je za tem začelo zmanjkovati moči. Posledično smo bili zaradi tega počasni. Vreme pa se je hitro slabšalo. V daljavi je že divjala nevihta. Ne glede na utrujenost in tudi očitne posledice višine, je bilo potrebno prestaviti v višjo prestavo. Poskusil sem plezati tako hitro kot sem le lahko, med tem ko sta me Franci in Janez varovala. Njima gre res velika zahvala da sta me varno spravila čez steno. Peter in Viktor sta bila medtem že na vrhu. Dva raztežaja pod vrhom je k nam priletel reševalni helikopter. Odmahnili smo da ne potrebujemo pomoči. Pomoč sta potrebovala avstrijska plezalca, ki sta plezala cel dan tik za nami. Tik pod vrhom je sledilo še nekaj prečenja po strmih južnih snežiščih.
Na vrhu Grossglocknerja ni bilo časa za veselje ob premagani smeri. Prej obratno. Zaradi pripravljajoče se nevihte, je bilo potrebno sestopiti takoj! Zaradi elektrike v zraku je križ na vrhu kar brnel. Niti slikali se nismo na vrhu. Samo nataknili smo dereze in takoj začeli s sestopom po klasični poti na Grossglockner. Pot sem dobro poznal, saj sva tu s Petrom priplezala na Grossglockner dve leti nazaj. Edini zahteven del je prav sestop z vrha v škrbino Glocknerscharte. Vendar v resnici nič posebnega.
Potem je bilo treba zaradi ožine prejezditi škrbino in že smo bili v lažjem svetu. Sam sestop je bil lažji, kot pred dvema letoma, ker je povsod na grebenu še sneg. Zato ni nobenega plezanja po skalnih ploščah. Dejansko gre le za razmeroma strm spust po snežiščih na ledeniku Kleineglocknerkees. Na koncu sestopa s Kelineglocknerja, se mi je oddahnilo da nevihte še vedno ni. Me je pa na poti čez ledenik Hoffmankees do koče Erherzog-Johann Hütte zajela megla. Na srečo sem uspešno sledil gazi, ki me je pripeljala do koče. GPS-a pa tokrat nisem tovoril s seboj. Pa vidim da bi ga moral nositi na vsaki taki turi, saj nikoli ne veš kdaj te lahko zajame megla.
S koče Erherzog-Johann Hütte je sledil sestop po ferati na ledenik Ködnitzkees. Franci in Janez sta sestopila po ferati do koče Locknerhutte. Sam pa sem se odločil za daljši, a enostavnejši sestop čez celoten Ködnitzkees. Malo pred ledenikom me je dobila nevihta s sodro, ki pa na srečo ni trajala dolgo. Še vedno pa je bilo slišati naelektrenost v zraku, kar je pomenilo da se glavna nevihta še pripravlja. Ledenik je bil prekrit s snegom, ki se hitro tali. Zaradi taljenja so na površju ledenika nastala cela jezera.
Ledeniku sem sledil do roba doline Ködniztal. Ker so bila pobočja doline še skorajda v celoti prekrita s snegom, sem jih izkoristil za zelo hiter sestop v dolino. Po drugi strani pa je bilo to tudi nevarno. Pod snegom tečejo potoki, ki od spodaj glodajo snežišča. Ko se mi je enkrat nepričakovano vdrlo, ni dosti manjkalo, da si bi zlomil nogo.
Pri koči Locknerhutte sem ujel Janeza in Francija. Ko smo bili končno vsi pri avtu, se je razbesnela huda nevihta. Torej smo imeli res izredno srečo da smo bili v dolini ravno še v pravem času.
Hvala vsem za to izredno lepo turo in lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič