Večer, Potovanja - Jože Jerman: Tudi svetniki ne morejo pomagati, če hoče narava toploto. Ne plazovi, ne debeleča se knjiga smrti in ne visoke kazni ne odvrnejo strastnih smučarjev, plezalcev in iskalcev zlata.
Narava tudi v Avstriji, kjer ne poznajo recesije, vsaj tako pravijo tamkajšnji turistični delavci, vozi po svoje. V dolini Heilingebluta nič stopinj, skoraj tri tisoč metrov visoko pa kakšnih pet, šest stopinj. Plusa! Če smo točni, je bilo na vrhu 2604 metrov visoke postaje Shareck, spodaj, od koder te proti vrhu odpelje podzemeljski vlak, pa kakšno stopinjo več. Pa se je vseeno pri spodnji postaji gondolske žičnice Rossbach zaparkiralo sedem slovenskih avtobusov. Od KK, CE do KR. Slovenci zadnje čase odkrivajo smučišča Heiligenbluta, ki se imenuje Grossglockner, pa čeprav je ta najvišji avstrijski vrh s 3798 metri na drugi strani doline. Dolgo pot so imele ali pa imajo čarovnice, ki so ali še letijo na Veliki Klek. "Morda pa so danes zamenjale metlo za kaj boljšega in hitrejšega," je dejal prijazni šef hotela Kartnerhof.
Slovenščina je zelo težka
Bolj kot spoznavaš Avstrijce, bolj ugotavljaš, da smo ne samo zgodovinsko, ampak tudi drugače močno povezani. Pa čeprav nas ločijo jezik, Karavanke in še kaj. Avstrijski štajerski, koroški še ne, turistični delavci so ugotovili, da smo Slovenci ne samo dobri, ampak naravnost odlični gostje. Ki ne samo smučajo, celo kosilo si privoščijo. In to dobro, pa pivo, dva, tri in še kaj. "Iz našega turističnega urada se jih kar deset uči slovensko," je dejala Margot Bachbauer iz Štajerskega turističnega urada. "Tudi jaz." No, simpatična Štajerka je pozabila povedati, da je po petih urah učenja odnehala, ker se ji zdi slovenščina zelo, zelo težka. Ampak bo nadaljevala. Na Koroškem, pravzaprav v Heiligenblutu, vasi, ki šteje nekaj več kot petsto prebivalcev, vendar ima kar 2000 turističnih postelj še niso tako daleč, pa bodo.
Za turistično smuko je poskrbljeno. 55 kilometrov prog se prepleta. Za turno smuko pa morate vzeti vodiča, kajti plazovi tod okoli so neusmiljeni. Vsake toliko čase slišiš grmenje od razstreljevanja, nakar se po strmini vsuje sneg, ki spominja na srednje močan slap. V vasi je še živ spomin na leto 1954, ko je plaz odnesel kar velik del vasi in nekaj redkih smučarjev. Štirideset ljudi je takrat umrlo. Nihče ni vodil statistike, koliko ljudi je vzela bela opojnost, znano je le, da imajo rekord. Ni še vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov, morda pa bo. Pod snegom je namreč neki, danes še neznani smučar preživel kar 14 dni. Ko so ga izkopali, niso mogli verjeti, da je kaj takega sploh mogoče. V tamkajšnji cerkvi sv. Vincenca imajo shranjeno relikvijo - nogo svetega Briciussa Friderika, ki si je v meča skril sveto Kristusovo kri. Tudi njega je pred stoletji zasul plaz, na kraju, kjer so ga našli, pa so postavili kapelico. Pred vaško cerkvijo, kjer leži Bricciusova noga, je zanimiva knjiga mrtvih. Točno v kotu, ki gleda proti Grossglocknerju, je železna, no ja, morda je aluminijasta knjiga, v kateri so napisani vsi, ki so iz te vasi odšli na Veliki Klek, nazaj pa niso več prišli. So jih prinesli. Nanj so se prvič povzpeli pred 210 leti, samo dan pozneje pa je na njegov vrh stopil tudi naš Valentin Stanič. Koliko planincev je izgubilo življenje na Grossglocknerju, ne ve nihče, v tej knjigi je zapisanih 300 alpinistov in pohodnikov. Med njimi je zadnja leta največ Poljakov, Slovenca ni nobenega, vsaj pri listanju težkih strani te knjige ga nismo našli. Na zadnji strani so trije mladi Poljaki, ki so lani novembra zmrznili, saj je temperatura čez noč padla na minus 25 stopinj celzija. Sicer dobri alpinisti so bili, tako kot večina poljskih planincev in alpinistov, a slabo oblečeni.
Kjer so nekoč kopali zlato
Vodič pa ni obvezen samo pozimi. Tudi poleti ture zahtevajo vodiča. Ker je v gorah prepovedano nabirati kamnine. Cela dolina je bila nekoč polna zlata. Bila je zlata in najbogatejša dolina v Evropi, pravijo, da so na vrhu našli celo smaragd. Dokler niso zlate žile izčrpali. Danes vas vodiči vodijo skozi rove, kjer so nekoč kopali zlato.
Zdaj je v ospredju drugi zaklad. Največji avstrijski nacionalni park, imenovan Hohe Tauern. Zaščiten je od leta 1981. Kot je za pet goldinarjev kupil vrh Triglava in Kredarico Jakob Aljaž, da ga ne bi imeli Nemci, in ga podaril slovenskemu planinskemu društvu, tako je tudi Grossglockner kupil bogat avstrijski industrijalec Alberth Wirth, denar je prislužil z gradnjo nebotičnikov v Ameriki. Najprej ga je hotel ograditi, da bi zase imel bogato lovišče, čezenj je hotel speljati gondolo, iz katere bi si turisti ogledovali lepo pokrajino. Toda ko je ugotovil, da vse to preveč stane, ga je podaril avstrijskemu planinskemu klubu. Ne vsega, kajti 70 odstotkov ga je še vedno v lasti tamkajšnjih kmetov.
"Ne, z razvojem žičnic nimamo nobenih problemov, pa čeprav so v sklopu naravnega parka," je dejal magister Gunter Mussnig, ki je bil še pred kratkim šef za razvoj parka, čez noč pa so ga postavili za šefa turističnih projektov, čeprav se s turizmom ni nikoli ukvarjal. "Tisto, kar je stalo v parku že prej, se lahko razvija, zato Heiligenblut nima problemov, prav tako lahko razvijamo žičniške sisteme, saj mrtev park nič ne pomeni." In povedal, da so lani slavili veliko zmago. Po 25 letih, kolikor že traja projekt preselitve brkatega sera v Avstrijo, je par imel mladiča.
Jože Jerman