Išči

Tuje

Rubrika, s katero (neprekinjeno) nadaljujemo tradicijo časopisnih (Delo/Šport,  začetek leta 1967).
Niso še vse v našem arhivu, se pa trudimo, da bi pridobili še manjkajoče: če kdo ima kak manjkajoč izrezek, prosimo: javi nam!
 

Na spletu

Objavljalci

Authors

Arhiv

<I>Pakla</I>

Foto: Igor RadovičFriko - Peter Mikša: Prvi slovenski vzpon, preboj prostega plezanja, kampiranje v Aniča luki za 1. maj itd.

Prvomajski, novembrski prazniki in marsikateri podaljšan vikend od zgodnje pomladi do pozne jeseni v stene kanjona pri Starigradu privabijo mnogoštevilne slovenske plezalce. Prvi obisk Slovenca v tem danes izjemno priljubljenem plezalnem področju pa datira v leto 1957. Takrat je Boris Kambič (oče odlične alpinistke Monike Kambič) s soplezalcem Borisom Kulićem preplezal danes ultra klasiko Anića kuka in Paklenice – Mosoraško smer. To je bila druga smer tam.

Začetki plezanja v Paklenici segajo v leto 1938, ko se je prvi poskus vzpona v steni Anića kuka končal tragično. Pri vzponu se je ponesrečil Zagrebčan Dragutin Brahm. V liniji, kjer je poskusil Brahm, sta nato leta 1940 prvo smer preplezala Marijan Dragman in Slavo Brezovečki ter smer v njegov spomin poimenovala Brahmova smer.

Boris Kambič se je rodil v Splitu. Starša, oba doma iz slovenske Primorske, sta zaradi pritiska Italijanov, ki so po koncu 1. sv. vojne dobili ta del današje Slovenije, pribežala v Jugoslavijo. V iskanju službe sta se znašla v Splitu in tam se jima je leta 1939 rodil Boris. Pri petnajstih se je včlanil v Planinsko društvo Mosor kjer so že nekaj plezali, da pa ne bi ostali pri samouštvu, so naprosili Študentsko društvo Planinarsko društvo Sveučilišta Velebit iz Zagreba, da jim je poslalo alpinistične inštruktorje. Tako so dobili toliko znanja, da so začeli plezati v okoliških hribih Splita, v Mosorju, Kozjaku, Troglavu. Kmalu so že posegli po težavnosti V., pa tudi VI. stopnje. Po koncu mature, leta 1957, je Boris Kambič, star 18 let skupaj s kolegom Kulićem odšel v Paklenico. Tam so alpinisti iz ŠD PDS Velebit organizirali tabor.

Kambič in Kulić sta se iz Splita do Zadra odpravila z ladjo. Od tam ni bilo nobene avtobusne povezave do Starigrada. Še cest ni bilo. Današnja Jadranska magistrala je bila le v načrtih. Med vasmi so bili le kolovozi. Dobrih 30 kilometrov, ki ju je od Zadra ločilo od pakleniških sten, sta večinoma prepešačila. V kanjon sta prišla prehitro in ker kolegov iz Zagreba še ni bilo, stena Anića kuka pa je bila pred njima, sta se odločila, da jo poskusita preplezati. Vedela sta, da je v celi steni le ena smer, Brahmova. Dobro sta »premerila« steno in sklepala, da bi se v njuni željeni liniji dalo priti čeznjo. Plezala sta zelo tekoče, z malo opreme, s 40-metrsko najlonsko vrvjo, imenovano zelenka. Obutev je bila času primerna, Kambič je plezal v alpininih gojzarjih, Kulić pa v doma narejenih plezalkah, ki jih je sestavil iz usnja, platna in avtomobilske gume. O danes najtežjem mestu v steni, zlizanem kaminu, Boris pravi: »Saj je takrat bil enak. Vedela sva, da ne smeš pasti, varovanja ni bilo mogoče vstaviti. Pa je vseeno šlo.« Na vrhu sta izplezala malo drugje, kot se pleza danes.

Foto: Igor RadovičTa kanjon v preddverju Velebita je v naslednjih letih postajal vedno pomembnejši za slovenske plezalce, do svoje polne veljave pa je stopil konec sedemdesetih in v osemdesetih letih. Zaradi izjemno kvalitetne kamnine in veliko prostora za nove smeri v tamkajšnjih stenah ga je eksplozivna generacija s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let sistematično obdelovala, tako z vidika prostega ponavljanja tehničnih smeri kot s plezanjem prvenstvenih vzponov.

Težko je izpostaviti posameznike, ki so takrat vsako pomlad (in marsikatero jesen) vedno številčneje plezali tam doli, a naj bo: Iztok Tomazin je kot prinesitelj prostega plezanja iz ZDA "okužil" kanjon z novo filozofijo, neutrudni Franček Knez je plezal proste ponovitve, v še izdatnejši meri pa je neutrudljivo dodajal svoje, Silvo Karo, Janez Jeglič, Pavle Kozjek, Slavc Svetičič so itak bili najdejavnejši, kadarkoli so se pojavili v Paklenici, in tudi dekleta so odigrala pomembno vlogo. Pri njih je seveda treba omeniti Lidijo Painkiher in njene zgodnje proste ponovitve tamkajšnjih klasik (Klin itd.).

Na prav posebnem mestu pa je bil verjetno Janez Sabolek – Sabla, brez katerega si plezalske štimunge v Anića luki in stenah nad njo ni bilo za zamišljati. Poleg tega, da je bil zelo dober plezalec in je ponavljal (tudi sam) vse najtežje smeri in plezal še prvenstvene smeri, je lahko s svojimi zvočniki in izbrano rockovsko glasbo držal pokonci ves travnik pod steno Anića kuka. Takrat se je šotorilo na travniku v Anića luki, na pivo (ko ga je zmanjkalo v taboru, kar je bilo navadno zelo kmalu) pa klenim plezalcem ni bilo težko odpešačiti do Starigrada v slavno Rajno in se v zgodnjih jutranjih urah nekoliko negotovega koraka vrniti v svoje šotore. Takrat je večina akterjev spala bolj malo, vseeno pa dovolj, da so že naslednjega dne "padale" dobre ponovitve, nekatere celo legendarne. Največ seveda okoli prvega maja, ko se je v Paklenici zbrala vsa smetana slovenskega in sploh jugoslovanskega alpinizma.

Plezajoči v Paklenici takrat za pridobivanje informacij plezalnega portala Friko.si niti niso potrebovali, saj se je za vsak dober vzpon takoj razvedelo in je konkurenca že naslednji dan "vrnila udarec". Pozitivno tekmovalno vzdušje z obilo sproščenosti in zabave je tako rekoč vsako pomlad napolnilo pakleniške stene.
Za lažjo vizualizacijo plezalne Paklenice iz osemdesetih let pa prilagamo še nekaj fotografij iz arhiva friko.si (foto Igor Radovič).

Vir: arhiv friko.si in Zgodovina slovenskega alpinizma.

Friko, 27.04.2020 08.00
Kampiranje (in plezanje) v Paklenici za prvomajske praznike


Iz Slovenije pa smo Paklenico prvi obiskali člani Akademskega AO za prvomajske praznike leta 1965 in sledili so ...
Pa še nekaj zabeležk iz našega arhiva:
 
 
Bo pa potrebno zbrati še veliko podatkov, da bi primerno opredelili pomen in vlogo Paklenice (in drugih dalmatinskih območij) v naši (in širši) alpinistični zgodovini.

Friko/G-L, 30.04.2015Nekoč v Pakalenici
            V našem arhivu je ta, prva (po)objava, še dosegljiva

PD Grmada Celje, 01.05.2015

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 7717

TUJE