NeDelo - Dani Črnčec: ... dih jemajoč, divji in nepredvidljiv - Potepanje po čarobnem Kavkazu ali kaj je en Slovenec počel z enajstimi Rusi.
Deviško bel sneg in neokrnjena narava sta zaznamovala jutro in skupina si je počasi, a vztrajno utirala svežo gaz na nekaj več kot 3000 metrov visoki prelaz.
Sneg, ki se je na nekaterih mestih globoko udiral, je zadušil sopihanje vodilnega. V tišini in z varnostno razdaljo med seboj smo prispeli na prelaz, od koder se odpre pogled na vse štiri strani neba; sonce, sneg in okoliški vrhovi so pregnali iz glav še morebitne preostale misli. Ostalo je le tiho zadovoljstvo, mir in zavedanje edinstvenosti trenutka.
Kavkaz, gorski masiv, ki leži na meji med Evropo in Azijo, je bil v grški mitologiji eden od stebrov, ki podpirajo svet in na katerega je Zevs priklenil Prometeja. Zdaj je to geografsko, narodnostno in jezikovno izredno raznoliko in pisano območje, ki ga obdajata Črno morje na zahodu in Kaspijsko na vzhodu. Razprostira se na približno 440 tisoč kvadratnih kilometrih in poteka pretežno od vzhoda proti zahodu z najvišjim vrhom (Evrope) Elbrusom (5642 metrov). Na Kavkazu tradicionalno ločujejo med severnim Kavkazom, ki je ruski, in južnim, ki je razdeljen med Gruzijo, Azerbajdžanom in Armenijo.
Enajst Rusov in Slovenec
Še sam ne vem, kako me je zaneslo tja, a zagotovo je bilo to eno mojih bolj slikovitih in avanturističnih popotovanj nasploh.
Preden sem odšel za pol leta na študij v Sankt Peterburg, je eden od prijateljev malo v šali, malo zares pripomnil, naj najdem način, kako oditi na Altaj ali Kamčatko. Takrat sem nejeverno pomignil, nato pa sem v februarsko mrzli ruski severni prestolnici, kakor domačini ljubkovalno imenujejo Sankt Peterburg, vendarle začel brskati, in bolj ko sem raziskoval, bližje in sploh ne tako težko dosegljive so se zazdele tudi najbolj odmaknjene gorske destinacije veličastne Rusije – Kamčatka, Altaj in Kavkaz.
Hitro je padla odločitev, da razbijem občutek pomanjkanja gora in skočim na »bližnji« Kavkaz, natančneje, na ruski severni del, na slikovito in v začetku maja predvidoma še vedno zasneženo pot od Teberde do Arhiza, dolgo približno 120 kilometrov, ki poteka severno od glavnega kavkaškega hrbta na višini med 1500 in 3000 metri. Prielbrusje je bilo takrat zaradi terorističnih akcij namreč v celoti zaprto.
Zadnji dan aprila sem se tako polno otovorjen odpravil na sanktpeterburško železniško postajo, na vlak številka 49, ki je peljal skozi Moskvo na jug. V ruski prestolnici se mi je pridružila vodnica Nadja, simpatična nadobudna diplomirana športnica, in še nekaj drugih pohodnikov, z njimi pa je priromala tudi vsa hrana in preostala oprema za deset dni dolg pohod po kavkaških gorah. Na skoraj dva dni trajajoči vožnji smo pregledali načrtovano pot in razdelili hrano ter skupno opremo. Nahrbtniki, ki smo jih nosili fantje, so tako tehtali okroglih 25 kilogramov.
Skupina, ki je štela enajst Rusov in enega Slovenca, se je izkazala za izredno živopisno, občudovanja vreden pa je bil vsekakor njen starejši del. Andrej, na primer, ki je po hribih menda hodil že več kot dvajset let, je bil skoraj brez prave sodobne gorniške opreme. Njegovi čevlji so bili ponošeni vojaški, hlače in suknja prav tako, zame precej neobičajno drobno planinsko pojavo pa so zaokrožili ribiško-vojaški klobuček, delavske rokavice in ogromen nahrbtnik. Na drugi strani je bila Tamara prej podobna dobrodušni babici kot pohodnici. Ukvarjala se je z alternativno medicino in nabirala vse mogoče rožice ter zelišča (kar jih je bilo v začetku maja na Kavkazu seveda mogoče najti).
Visokogorski kamp
V Nevinomisku, kjer smo skočili z vlaka, smo se presedli v kombi in se odpeljali naprej na jug proti visokim kavkaškim goram, ki so se po nekaj urah vožnje končno zarisale na obzorju, vse do Teberde, zaselka, ki leži nekaj deset kilometrov severno od bolj znanega Dombaja, ruskega turističnega gorskega mesteca neposredno pod slikovitim osrednjim kavkaškim hrbtom. Pred vstopom v Teberdski narodni park smo uredili še zadnje formalnosti in po uvodnem privajanju na težke nahrbtnike ter glasnem sopihanju pred prvim prelazom na zeleni jasi ob majhnem potočku pozno popoldne postavili prvi kamp.
Naslednji dan nas je čakal prvi od treh prelazov. Sicer najnižji, a že na približno 2500 metrih smo bili deležni izjemnih pogledov na okoliške snežno bele vrhove. Ti so delno zakrivali še bolj spektakularne vršace osrednjega kavkaškega hrbta, ki so se bohotili južno od nas precej nad 4000 metrov visoko. Spust v dolino je skupaj s prvim dnem nakazal naš vsakdan. Iz ene doline prek snežnih prelazov z veličastnimi pogledi v drugo, tam pa med bistrimi potočki in zeleno prebujajočo se naravo novemu prelazu naproti.
Vreme je bilo lepo, zato smo se odločili prenočiti 2400 metrov visoko, tik pod drugim prelazom. V snegu smo odkrili manjšo zaplato trave, na njej postavili strnjen tabor in se stisnili v tri šotore. Ognjišča in drv ni bilo, so pa bili topel čaj in makaroni! Večerne barve so se prelivale na snežni belini vrhov okoli nas. V mrzli noči, v kateri je temperatura padla krepko pod ničlo, nas je rahlo zasnežilo in zjutraj smo se kljub stiskanju v šotorih kar malo trdi od mraza prebudili z nogami dobesedno v predprostoru šotora – proti naklonu hriba in zakonom fizike pač ne gre! Po toplem zajtrku smo utrli gaz na prelaz, kjer že več tednov ni bilo nikogar. Sonce, sneg in tisti neprecenljivi občutek edinstvenosti trenutka po napornem vzponu, ko se ozreš na vse štiri strani neba, so se neizbrisljivo vtisnili v spomin.
Pravo rusko savnanje
Pred nami je bil dan oddiha v slikoviti dolini. Tabor smo kot vedno postavili ob žuboreči vodi in šli iskat drva za ogenj. Ta dan naj bi pripomogel k regeneraciji in pripravi na vzpon na zadnji, najzahtevnejši prelaz. Izkoristili pa smo ga tudi za drzen projekt!
Prejšnji večer je padla ideja, da naredimo banjo – rusko savno in se po dneh umivanja v ledeno mrzlih potočkih vendarle dobro pregrejemo in okopamo. A kaj, ko poleg žepne žage in šotorskega krila nismo imeli s seboj ničesar, kar bi lahko uporabili ...
Prvi korak je bil sicer dogovor, kako se sploh lotiti postavitve takšne banje, in prav zabavno je bilo s strani opazovati, kako se med Rusi, starimi in mladimi, krešejo mnenja. Rezultat debate je bil en dolgi nos, ki ga je njegov lastnik odnesel proč in se užaljeno odpovedal sodelovanju, in odločitev, da na rečnem bregu naložimo okrogle, velike kamne, zakurimo velik ogenj, hkrati pa nažagamo in zvežemo ogrodje navidezne hiške ter ga prekrijemo s šotorskim platnom. Po nekaj urah je bil naš projekt videti zelo smelo: kup kamenja smo dobro pogreli, ogrodje banje je bilo zvezano in pokrito.
Pripraviti je bilo treba le še »venik« (venček iz brezovih vejic), ki ga Rusi v banji uporabljajo za blagodejno tepežkanje, očistiti kup vročega kamenja in čezenj povezniti platno. A ko smo hiško postavili, jo je veter nenadoma prevrnil na vroče kamenje in skozi napeto šotorsko platno je zazevala velika luknja.
Zazdelo se je, da je šel ves dan truda hipoma v nič. Po prvem šoku in nastali zmedi pa smo luknjo vendarle zakrpali in banja je bila nared! Čeprav je hiška puščala na vseh koncih in so vanjo lahko zlezli zgolj trije, je bila to prava »črna« banja, v kateri smo se dobro poparili tudi po dvakrat, trikrat in se vmes ohladili nekaj korakov stran, v deroči ledeno mrzli rečici. Zvečer smo v pričakovanju zadnjega vzpona čisti in polnih želodcev zadovoljno obsedeli ob ognju.
Narava kljubuje
Zbudili smo se v turobno jutro, ura je bila zgodnja, nad nami pa so viseli temni nizki oblaki. Po zajtrku smo hitro pospravili tabor in zagrizli navkreber. Pot nas je vodila v goste oblake in tudi vodnica je pozneje priznala, da je bila odločitev za nadaljevanje vzpona v takšnih razmerah napačna. Pred nami se je sicer na prelaz odpravila že skupina domačinov in smo se zanašali na to, da bomo zlahka sledili njihovi gazi. A kaj, ko smo jih prav na prehodu v oblake prehiteli, potem pa smo zavili še vsak v svojo smer. Ko smo dosegli višino prelaza, je postalo jasno, da smo zašli.
Odločitev je bila: spust, čaj, prigrizek! Hodili smo že osem ur in potrebovali počitek. Po prigrizku smo nameravali znova naprej, a nebo se je zaprlo in začelo je divje snežiti. Po kakšnih dobrih dveh urah hoje smo v megli in sneženju spet izgubili gaz. Po hitrem posvetu smo sklenili, da brez nje v takšnih razmerah in pozni uri ne bomo nadaljevali. Vrnili smo se do ene od pastirskih koč, kjer bi lahko prespali, upajoč na dobro vreme naslednje jutro in še en poskus. A negotovost je naredila svoje ... Odločili smo se za sestop proti Arhizu, naši končni točki v dolini.
Nižje je sneg prešel v dež in po dvanajstih urah hoje smo se vrnili na jutranje izhodišče. V nekakšnem avtomatičnem pogonu smo brez razmišljanja nadaljevali po dolini in po dobri uri prišli do domačinov, ki so spravljali les. Sprva so nas malce začudeno opazovali, a beseda je dala besedo in tako so na tovornjak, poln debel, najprej naložili nahrbtnike, nato pa razen treh deklet, ki so se stisnila v kabino, še vse nas. Sledila je surova vožnja, dolga in mučna. Ves čas je lilo, močno pihalo, padla je tema in ohladilo se je. Slaba cesta nas je vodila po dolini med strmimi skalami čez številne potočke. Po dobrih treh urah in pol smo vendarle prispeli do prvega zaselka. Trdi in podhlajeni smo se počasi skobacali s tovornjaka. Po dodatni slabi uri čakanja je prišla odrešitev – topel prevoz v Arhiz.
Prebudili smo se v sončno jutro v simpatičnem zaselku Arhiz, obdanem z visokimi belimi vršaci. Deroča rečica in zgolj ena asfaltirana cesta ter mreža makadamskih ali kar poljskih poti, ob katerih so stale stare ruske lesene kvadrataste hišice, so se zlivale z gorami v ozadju. Mestni praznik je na glavni trg privabil mamice in babice, ki so na stojnicah ponujale od spominkov in pletenih volnenih nogavic do medene marmelade iz mladih borovih storžkov. Spontane in pogosto hudomušne pogovore o hrani zadnjih nekaj dni pohoda smo zvečer po odlični banji nadgradili še z obilno večerjo z lokalnimi dobrotami, pivom in cenjenim kavkaškim konjakom.
Pot, ki me je vodila iz Sankt Peterburga in me v kratkem času intenzivno združila s tako različnimi ljudmi v tako slikovitem, a hkrati surovem okolju, je bila vse prej kot predvidljiva. Kavkaz je s svojimi gorami, ljudmi in prostranstvom nedvomno magnet in izziv za vse, ki jih privlačita neokrnjena narava in želja podati se v drug čas in prostor. Slikovit in dih jemljoč, še vedno divji in nepredvidljiv. Da, takšen je Kavkaz.
Dani Črncec