Nedeljski dnevnik, 30.11.05 - Pia Pustovrh: Sodeloval je v alpinističnih odpravah na vseh celinah
Akademija ekstremnih šampionov:
Stane Klemenc (8)
Ko tudi znanci obmolknejo ...
Če se alpinist Stane Klemenc leta 1979 zaradi skrajno slabega vremena nekaj sto metrov pod vrhom Everesta ne bi obrnil, bi bil eden redkih Zemljanov, ki je stal na najvišjih vrhovih vseh celin. Led mu je pisan na kožo. Na Grenlandiji je osvojil enaindvajset vrhov in skušal prečkati Arktiko, pa mu zaradi slabe opreme ni uspelo. Zato pa je bil prvi Slovenec na severnem tečaju, in to kar trikrat. Sodeloval je v alpinističnih odpravah na vseh celinah. Prva je bila leta 1974, ko je tedanja jugoslovanska odprava osvojila Elbrus. Prihodnjo pomlad načrtuje vrnitev na ledeno Grenlandijo, kjer načrtuje še nekaj izjemno drznih alpinističnih podvigov.
Odprave na vse celine
V gore je začel hoditi pri dvajsetih letih in plezati leto dni kasneje. Leta 1974 se je udeležil prve resne odprave, in to na Elbrus, do leta 2002 pa še dvajsetih odprav, zadnjih nekaj let polarnih.
- Kaj vas privlači, v čem je čar, da se odpravljate na odprave?
»Je več različnih in neverjetnih trenutkov. Eden od razlogov, da sem se odpravil v polarne kraje, je ta, da jih Slovenci še nismo poznali.«
- Na začetku ste osvajali predvsem najvišje vrhove sveta.
»Tako je. Po naši odpravi v Himalajo leta 1979, ko smo osvojili Everest, a ga meni žal ni uspelo, sem spoznal, da to ni to, kar sem iskal v hribih.«
- Kako so vaše odprave po svetu spremenile vaše življenje?
»Z alpinizmom se ukvarjam od leta 1972 in od tedaj sem dvigoval svojo mejo. Hribi so enaki in bodo ostali taki, kot so, človek pa lahko dviga svojo mejo s treningom, izkušnjami in z leti. Tega, kar počnem, ni-mam za ekstremizem, temveč kot neko normalo za človeka, ki se ukvarja s tem, medtem ko so okoliščine, v katerih počnem to, ekstremne.«
- Pravite, da je to, kar počnete, za vas normalno. Kako pa gledajo na to vaši bližnji in prijatelji?
»Ljudem, ki se ne ukvarjajo z alpinizmom ali pa se ukvarjajo z njim samo za rekreacijo, je to, kar počnem, zelo ekstremno. Včasih so znanci še rekli kaj, danes pa nič več.«
- Kako ste začeli z alpinizmom oziroma kaj vas je prepričalo, da ste se udeležili prve odprave?
»Z alpinizmom sem se začel ukvarjati pri dvajsetih letih. Zelo hitro sem dosegel vse predpisane stopnje in bil sprejet med alpiniste. Imel sem tudi dobre soplezalce in mentorje, zato sem hitro napredoval. Vsega sem se lotil zelo resno in načrtno, tako daje prišlo kmalu že do prve odprave.«
- Mnogi alpinisti pravijo, da ni takšen problem priti gor, kot se cel vrniti.
»Res je. Čeprav moram reči, da osebno še nisem bil v položaju, da bi se vrnil z zadnjimi atomi močmi. Do sedaj sem imel dovoljšne rezerve, pa čeprav sem se včasih kar obrnil, ker se ne zaganjam v hrib za vsako ceno.«
- Katera misel vam pomaga v najtežjih, ekstremnih okoliščinah?
»Največkrat so to kar izkuš-nje. Ko je resnično težko, zaradi dolgoletnih izkušenj, ki jih imam, vzamem marsikatero situacijo za normalno in jo premagam brez večjih težav. Pred dvema letoma je bil med odpravo po Grenlandiji močan vihar, in ker nismo pričeli postavljati šotora dovolj zgodaj, bi se brez mojih izkušenj slabo končalo.«
- Kaj vas poleg alpinizma še veseli?
»Zelo rad veslam na mirnih vodah. Veslanje mi pomaga vzdrževati telesno pripravljenost. Je zelo pozitiven šport, ki ga lahko gojiš še dolga leta, kot hojo na primer.«
Včasih je bila pomoč, zdaj je čestitka
-
Koliko vam je naša država pomagala pri odpravah?
»Če se spomnim prvih odprav, so bile državne, jugoslovanske, in tedaj smo veliko lažje zbrali sredstva kot sedaj. V zadnjih letih sem največ odprav financiral sam. Od naše države sem dobil čestitko. Še posebej pozoren je bil naš bivši predsednik.«
- Načrtujete v bližnji prihodnosti še kakšno odpravo?
»Naslednje leto aprila načrtujem z Anžetom Kristanom odpravo na Grenlandijo. Prehoditi nameravava 350 kilometrov do najvišjega vrha na nadmorski višini 2200 metrov. Odprava bo trajala tri do štiri tedne v vsemogočih razmerah.«
- Kateri Slovenec je po vašem mnenju ekstremni šampion?
»Kar se tiče alpinizma, so to Silvo Karo, Pavle Kozjek, Marko Prezelj. Ti trije imajo krasne vzpone. So pa še drugi iz različnih športov, od kolesarjenja dan in noč do drugih ekstremnih naporov.«
- Kaj bi svetovali mladim, ki gredo po vaših stopinjah?
»S počasnimi koraki naprej, spoznati različne načine teh dejavnosti, ker alpinizem ne teče samo po enem tiru, ampak je veliko različnih dejavnosti, ter naučiti se obvladovati te potrebne stvari. Ni nujno, da si najhitrejši, niti najboljši ne, dobro je, da postaneš najstarejši.«
Pia Pustovrh