MMC RTV SLO - Jani Luštrek: Na kaj pomislite, ko zaslišite ime Kreta?

Seveda, na vroče sonce, poležavanje na plaži, čofotanje v morju, morda še na zibelko evropske civilizacije. Ampak Kreta je tudi najbolj gorat evropski otok, ki seže kar 2456 m pod nebo.

Midva sva se s kretskimi vršaci prvič srečala pred štirimi leti, ko sva se na otok – tako kot večina turistov – odpravila počivat. A nad brezdeljem sva že po dveh dneh obupala in se začela ozirati po nama tako dragih gorah. Za izbiro cilja nisva potrebovala veliko časa. Ker sva dopustovala na osrednjem delu otoka, nama je seveda prvi padel v oko najvišji vrh Krete – Psiloritis ali Ida, kot ga bolj poznajo tujci.

Evropska pešpot po kretsko
Za pohodnike s severne obale, kjer letuje največ turistov, je izhodišče za Psiloritis v poletnih mesecih pusta, 2,5 km dolga in 1 km široka planota Nida (1400–1500 m). Nanjo se pripeljemo po vijugasti, a za tako odročne kraje presenetljivo dobri cesti, prek vasice Anogie. Toda spodoben asfalt ne pomeni tudi brezskrbnosti, saj nas lahko za vsakim ovinkom preseneti čreda ovac med počitkom v senci. Vsaj tako fotogenična kot ovce so se nama zdela kamnita pastirska zavetišča, ki jim Grki rečejo mitati.

Avto sva ustavila, ko sva prispela do taverne, ki domuje v veliki nedokončani zgradbi, prvotno namenjeni hotelu za smučarje. Da, njega dni so tu začeli graditi smučarsko središče, a so pred končanjem del vendarle ugotovili, da je snega premalo, da bi se tako širokopotezen načrt izšel.

Mladi gostilničar iz Anogie ni znal niti besede tujega jezika, zato sva se sama odpravila iskat začetek poti. Po stopnicah nasproti taverne sva se povzpela na stezico, ki se je izkazala za bližnjico k Zevsovi jami (1495 m). Po eni od starogrških legend naj bi boga Zevsa v jamo skrila mati Rea, da ga oče Kronos ne bi požrl, kot je storil z drugimi svojimi otroki. Po drugi pa naj bi se Zevs tu celo rodil. Jama je ogromna votlina z opuščenimi tirnicami in nekakšnim odrom, katerih namena danes ni videti.

K taverni se nisva vrnila po stezi, ampak sva izbrala prašno cesto, ki omogoča dostop do jame tudi motoriziranim obiskovalcem. Še dobro, kajti na ostrem levem ovinku sva na skali za cesto opazila dve rumeni puščici in možica. Tako skromno so Krečani označili začetek priljubljene evropske pešpoti E4. No, za naju je bilo pomembno, da sva ga našla.

V soncu in vetru
Slabo sledljiva potka se je zložno vzpenjala proti jugozahodu po nezanimivem kamnitem pobočju. Hitro sva ugotovila, da najino smer kažejo rumeno-črne črte in puščice. Ko je pot dosegla grapo, je ob njej zavila desno navzgor. V grapi se je med suhim bodikavim grmičevjem sem ter tja le pokazala kakšna živahnejša barva. Najbolj so izstopali rdeči grozdi kretskega kačnika.

Grapa se je iztekla na širok greben, na debelo zasut s ploščatim kamenjem, kjer naju je ujel planinec iz Češke. Bil je dobro opremljen, pohvalil se je celo z navigacijsko napravo. Družno smo strmeli vanjo in se ozirali naokoli, kod naprej. Končno smo sklenili: najprej navzdol na planino Kolita (1855 m), ki ni brez pikice zelenja niti malo spominjala na naše pašnike, potem čeznjo in desno navzgor po dolinici, v kateri je veter dvigoval oblake prahu.

Čeh je bil za naju prehiter, a tudi brez njegovih pomagal nisva pretežko našla na neizrazito sedelce med Angatiasom (2424 m) na levi in Vulumenom (2267 m) na desni. Z njega sva še vedno precej daleč pred seboj končno uzrla cilj. A vsaj orientacijskih težav je bilo konec. Z vrhom ves čas pred nosom sva do njega potrebovala še debele pol ure, za celoten vzpon pa porabila okrogle tri ure in pol.

Na vrhu stoji iz kamnov zložena skromna kapelica sv. Križa. Kljub majhnosti ima kar tri prostore: dva sta namenjena verskim obredom, v tretjem pa je ležalo nekaj umazanih spalnih vreč. Na dan sv. Križa, 14. septembra, je menda tu pravo slavje. Duhovnik in verniki se dan poprej vzpnejo na vrh, na njem prenočijo, zjutraj pa imajo praznično mašo.

V zavetju kapelice sva se za silo ohladila. V vpisni knjigi naju je samo vrstico pred nama presenetil vpis Senegačnik Jurij in Andreja, Ljubljana. Še en dokaz, iz kakšnega testa smo Slovenci. Za srečo sva pozvonila z zvončkom pred kapelo in se po zdaj že znani poti vrnila k avtu.

»Najdaljša evropska soteska«
Letošnjega avgusta sva se ponovno odpravila na Kreto, tokrat na zahodni del otoka, saj naju je na pot zvabila soteska Samaria v tamkajšnji gorski skupini Lefka Ori (Bele gore po naše). Agencije v 12,8 km dolgo tesen vabijo kot v »najdaljšo sotesko v Evropi«, kar pa ne more biti res. Vsaj Verdunska v Franciji je daljša, a turistična industrija se za take malenkosti pač ne meni.

Za tujca, ki nima časa na pretek, se je vanjo najpametneje odpraviti organizirano. Do izhodišča Ksiloskalo (1230 m) na zgornjem koncu soteske se je namreč treba zjutraj pripeljati z avtobusom, prehoditi razmeroma dolgo in zelo vročo pot, po izstopu iz soteske pripešačiti do vasi Agia Rumeli na južni obali, ob 17. uri ujeti zadnji trajekt za Hora Sfakion in se od tam spet z avtobusom vrniti v kraj namestitve. Če boste to izvedli s katero od lokalnih agencij, si lahko za pohod izberete katerikoli dan v tednu, ne le nedelje kot pri Kompasu, pa še ceneje bo.

Mi smo se izpred hotela odpeljali v trdi temi. Zato sem se moral toliko bolj osredotočiti na cesto, saj sva dva dni kasneje načrtovala isto pot prevoziti še sama z najetim avtom. Kmalu se mi je zazdelo, da se peljemo nekam čudno. Vodič mi je pojasnil, da je najkrajša cestna povezava z Omaloško planoto (1050–1250 m), na robu katere leži Ksiloskalo, zaprta zaradi popravil in da je treba naokoli.

Kljub podaljšani vožnji smo vzeli pot pod noge že ob pol osmih zjutraj. 4850 ha Samarie so l. 1962 zaščitili kot narodni park, zato je bilo treba plačati 5 evrov vstopnine, ki tako kot plovba s trajektom ni bila vključena v ceno izleta. K vhodu se nas je zgrnila množica, saj je ravno takrat do Ksiloskala pripeljala dolga kolona avtobusov. Tako nama je brž postalo jasno, da bo najhujša ovira na poti gneča.

Najbolj počasen je bil začetni del poti, saj se prva 2 km spušča v ostrih zavojih strmo v dno soteske. Pot je široka in odlično opremljena. Najbolj strme odseke blažijo skrbno nadelane stopnice, celo tam, kjer za to ni potrebe, je zaščitena z ograjo. Kjer bi na pohodnika utegnil prileteti kak kamen, so napeli mrežo. Rahlo smešna so se mi zdela le opozorila: »Great danger! Walk quickly!« Če se nisem zmotil, sem ob poti naštel tudi devet počivališč s pitno vodo, razdalja med dvema najbolj oddaljenima pa ni presegla 3 km. Mnoga so ponujala tudi stranišča.

Priljudni kri-kri?
Meni se je posebej vtisnil v spomin delček poti malo za drugim počivališčem. Pohodniki so namreč tam postavili na stotine možicev. Seveda njihov namen ni bil kazati pravo smer, temveč pustiti drobec sebe v divjini brez spomina. Komu drugemu je bilo verjetno bolj zanimivo naslednje počivališče s kapelico sv. Nikolaja na mestu, kjer so se ljudje klanjali bogovom od antike dalje.

Ko sva že nekaj časa koračila po bolj ali manj suhi strugi na dnu soteske in jo nekajkrat prečkala, sva okrog enajstih zagledala ostanke vasi Samaria. Odročno vasico so ljudje zapuščali že nekaj časa, zadnji stanovalci pa so iz nje odšli, ko so oblasti območje razglasile za narodni park. V njej si tako rekoč vsi pohodniki vzamejo daljši odmor za malico, saj je za njimi približno polovica poti. Seveda morajo hrano prinesti s seboj, kajti v parku ne prodajajo ničesar.

Tudi midva sva nabirala moči v senci dreves, ko sem za hrbtom zaslišal škljocanje fotografskih aparatov. Ozrl sem se in v gruči pohodnikov zagledal napol udomačenega kri-krija. To je kretska divja koza, ki jo znanstveniki imenujejo Capra aegagrus creticus. V preteklosti so se svetlo rjave koze z značilno temno črto od smrčka do repa pasle širom Grčije, danes pa zadnji znani primerki žive samo še v težko dostopnih delih Lefka Orija. A takih z mogočnim rogovjem, kot vise po nekaterih lovskih kočah, niti na Kreti ne vidi nihče več.

Kmalu za nekdanjo vasjo se je začela soteska ožiti. Visoke stene so se vse bolj približevale druga drugi. Iz tako rekoč navpične gole skale je ponekod pognal skromen bor. Spet drugje so v navidezno suho grčo geološke sile stisnile kar same plasti kamenine. Nekateri balvani so bili naravno pisani, kot bi se po njih igral modernistični slikar. Najbolj se je soteska zožila v Portes (turistični delavci jih oglašujejo kot Železna vrata), kjer je med skoraj 300 m visokima stenama komaj 4 m prostora.

Okrog pol tretje popoldne sva vsa preznojena in prašna prisopihala do izhoda iz narodnega parka. Tam je treba oddati vstopnico, zato da se uslužbenci prepričajo, da ni kdo ostal v parku čez noč. Sledilo je še peklenskih 3,2 km do Agie Rumeli, kjer je za najina lačna želodca poskrbela domača gostilna, za razbolele noge pa ravno prav toplo morje.

Za konec najlepše
Dva dni kasneje sva ponovno stala na razgledišču Ksiloskala in spoštljivo zrla v 500-metrsko severno steno Gigilosa (v angleščini tudi zapis Gingilos; 2080 m), najin cilj za ta dan.

Tam kjer so se drugi spuščali proti Samarii, sva midva zavila navzgor proti restavraciji. Pred njo sva naletela na domačina precej divjega videza z dvema fantičema. Iz kratkega razgovora v polomljeni angleščini sva izvedela, da je fotograf in da gre na goro slikat posebej mogočne ciprese. »Saj jih ne moreta zgrešiti,« je pribil ob slovesu.

Od restavracije sva nadaljevala po razbiti kamniti stezi skozi škripajočo leso in mimo samodejne vremenske postaje. Bila sva pozna (ura je kazala že skoraj deset), zato je sonce grelo s polno močjo, a višina in veter sta naredila svoje in ni bilo prevroče. Po slabi uri sva dosegla rob in zavila levo okrog njega. Nazaj se je ponujal širok pogled na Omaloško planoto, naprej pa na sedlo med Gigilosom in Strifomadom (1921 m), ki naju je še čakalo.

Za robom se je pot bolj ali manj zravnala. Kmalu naju je pripeljala v posebej slikovit predel, med mogočne skalne tvorbe, ki verjetno v slehernem prebudijo domišljijo. Med drugim je vodila skozi visok naravni obok, mimo nekaj kamnitih igel in skozi skalna vratca, kjer je komaj prostora za planinca z nahrbtnikom.

Na nekaterih skalah sva opazila viseti cele grozde majhnih belih polžkov, tesno zaprtih v svoje hišice, verjetno čakajočih na bolj vlažne dni. Mojca me je opozorila še na rumene kovinske trikotnike v skalah. Kmalu sva ugotovila, da je z njimi označeno zavarovano rastišče izjemno redke endemične cvetice Bupleurum kakiskalae ali v prostem prevodu po naše kakiskalske prerasti. To je bilo tudi območje skrivenčenih cipres, ki jih je iskal prej omenjeni fotograf in ki v teh gorah »igrajo« vlogo naših viharnikov.

»Pet pedi nad tlemi«
Steza se je izvila iz skal in zavila desno navzgor proti melišču. Ob pol poldne sva na njegovem spodnjem robu naletela na tri pločevinasta korita, po katerih se je pretakala osvežujoča voda iz izvira Linoseli. Od njih sva najprej odgnala čredo žejnih ovac, a so se hitro vrnile. Strah je huda reč, a žeja očitno še hujša. Miroljubno smo se skupaj odžejali, saj je bilo dovolj prostora za vse.

Po melišču sva nato odvijugala na sedlo. Malo pod njim sva srečala dva domača planinca, prav na sedlu pa še sedmerico Francozov, nad katerimi je bdela grška vodička. Francozi so se obnašali po francosko in niso niti pozdravili, vodička pa ni mogla skriti navdušenja, da v domačih gorah sreča tuja planinca kar sama.

Na sedlu je treba zaviti v skale pravokotno levo. Na trdi podlagi steza bolj ali manj izgine, zato je treba paziti na redke rumene črte in možice, ki kažejo pravo smer. Nevarno brezno, označeno z znakom in ograjeno z žico, sva obhodila po desni. Više se rumenim črtam pridruži nekaj pokonci stoječih ploščatih kamnov, namenjenih pohodnikom v snegu.

Slabo uro nad sedlom sva dosegla vrh. Če sem bolj natančen, sta vrhova dva: na prvem je velik kup kamenja, na drugem kovinski drog. Najin vodnik je zatrjeval, da je pravi tisti s kamenjem. Mojco sem hotel ravno vprašati, kakšen vtis je nanjo naredil vzpon, a me je prehitela: »Danes se počutim, kot bi letela pet pedi nad tlemi.« Kako bi se tudi človek drugače sredi prvobitne narave, kjer vse dehti od timijana, kjer se izza vsakega drugega grma oglaša ovčje ali kozje cingljanje in po nebu vsake toliko zakroži orjaška silhueta jastreba?

A tudi vsega lepega je enkrat konec. V turistični vrvež sva se prepolna čudovitih vtisov vrnila po poti, po kateri sva se vzpela.

Še kratek nasvet. Midva sva si pri načrtovanju pohodov pomagala z angleškim vodnikom Loraine Wilson: The High Mountains of Crete, ki sva ga našla kar v Ljubljani. Uporabne grške planinske zemljevide pa prodaja atenska založba Anavasi in jih je po spletu prav tako mogoče kupiti ali pretočiti od doma.

Jani Luštrek
fotografije: Mojca in Jani Luštrek