"Pot simbolizira več aspektov najinega življenja, ki so se dogajali v času projekta"

Ksenja Tratnik: Za uspešen vzpon na Agujo Poincenot sta potrebovala približno 30 ur efektivnega plezanja, v steni sta trikrat bivakirala

"Če si navajen plezanja v slovenskih gorah in gibanja po slovenskem terenu, si zelo dobro izurjen za plezanje kjer koli po svetu," pravita vrhunska plezalca Luka Lindič in Luka Krajnc.

Luka sta že več kot 20 let prijatelja in soplezalca, ki se podpisujeta pod številne vrhunske plezalne podvige. Dober mesec po vrnitvi iz Patagonije, kjer sta v tretjem letu poskusov preplezala veličastno 500-metrsko prvenstveno smer Pot, so se vtisi velikega podviga že polegli, ujeli smo ju vsakega na svojem koncu.

Kot sta povedala v pogovoru za MMC, sta po lani preplezani smeri Rjavine in zdaj Poincenota, prečrtala zadane cilje na skupnem seznamu plezalnih želja, ki so ju zaposlovali zadnjih nekaj let. A ni bojazni, da ne bi dvojec znova kmalu dobil ideje za nov podvig.

Za začetek en citat. "Nikoli nisem pomislil, da bom kdaj tako globoko zabredel v alpinizem, ampak ko si enkrat notri, greš samo naprej, slediš, greš naprej in se navadiš, potem pa vidiš, da brez tega ne moreš," je v intervjuju pred leti dejal Silvo Karo. Imata vidva isto razmišljanje?
Luka Krajnc: Imel sem obdobje, recimo, ko sem bil res tako obsesivno v tem, da se mi je zdelo, da brez tega ne morem živeti. Se mi pa zdi, da se z leti vseeno ta perspektiva spreminja in da mi zdaj alpinizem oz. plezanje izpolnjuje druge vrednote ali pa želje, kot pa mi jih je pred 10 ali pa 15 leti. Takrat sem bolj stremel k dosežkom, potrditvi, športnim izzivom, zdaj mi pa v bistvu to ni tako pomembno, ampak se mi zdi, da se zdaj ukvarjam s tem bolj zaradi doživetja, dobre družbe, pa zaradi tega, kako v bistvu alpinizem vpliva na mene kot osebnostna rast.

Luka Lindič: Težko bi odgovoril, ali bi si znal predstavljati življenje brez tega, ker v odrasli dobi nisem nikoli imel obdobja, da bi bil res popolnoma brez tega. Se je pa tudi pri meni razvilo iz tistega čistega fanatičnega življenja, ko je res obstajalo samo to, v to, da počnem tudi druge stvari, da vidim, da obstaja še kaj drugega. Ampak za zdaj si pa ne znam predstavljati, da ne bi plezal. Čisto preprosto zaradi tega, ker mi je to super delati.

Se vama zdi, da prihajata v najboljša alpinistična leta, v smislu, da imata že veliko izkušenj, hkrati pa poznata svoje telo? Sta zaradi tega, ker se vama gledišče spreminja, tudi boljša alpinista?
Krajnc: Mislim, da sva tudi varnejša alpinista, da znava bolj presojati svoje odločitve. V bistvu se bolj pustiš, da te vodijo občutki kot pa načrt ali želja. Sva boljša? Gotovo, da če si to sposoben delati na varnejši način, da si tudi boljši alpinist, ker na koncu še vedno velja rek, da "Dober alpinist je star alpinist".

Lindič: Včasih, ko se pogovarjava, je pri obeh tako, da ugotavljava, da sva mogoče kdaj dejansko manj fit kot kdaj prej, ampak z izkušnjami, z glavo, z nekimi pametnimi odločitvami nadomesiš tisto moč, ki si jo prej "skuril" za stvari, ki sploh niso potrebne. Čeprav še zdaj nisva v letih, da bi res čutila, da ti moč pade, je tako, da se mogoče življenje razvije v smer, da manj časa posvetiš plezanju, pa kljub temu lahko plezaš iste stvari, ker pač znaš fokus usmeriti v pravo smer.

Kaj je s Patagonijo, kaj vaju je začaralo, da se tako rada vračata tja?

Lindič: Po pravici povedano, si nikoli nisem mislil, da bom šel tja tolikokrat. Tudi po prvih treh obiskih si nisem mislil, da bo to predel sveta, na katerega bom šel najpogosteje, nisem niti toliko razmišljal o tem. Potem se je pa tako zgodilo, da smo začeli vsako leto hoditi tja. Seveda so to atraktivni hribi, pa tudi kombinacija življenja, ki ga živiš tam v El Chaltenu, za katerega doma nismo več sposobni: da si vzameš čas in živiš toliko časa z isto ali podobno mislečimi. Vsako leto se namreč tam zbere kar precej plezalcev, po navadi se kar bolj kot ne isti videvamo in vsako leto je pač to tako letno druženje, kjer ima vsak zelo veliko časa za plezanje, pa tudi pogovor o plezalnih in tudi neplezalnih stvareh. Marsikatera povezava se je izoblikovala, globoka, manj globoka in po moje je to velik del tega, ta socialni vidik.

Krajnc: Se strinjam, mislim, da je to verjetno glavna stvar, ki ločuje Patagonijo od drugih odprav, kjer greš nekam v neke šotore pod enim hribom, tu pa si v vasi, živiš v mestecu, tako je, kot bi šel v kolonijo. (smeh) Druga stvar pa je, da je plezanje tam res dobro, meni osebno so to še vedno vizualno najprivlačnejše stene, kar sem jih videl, in me posledično zaradi tega tudi vleče tja, ampak ta socialni vidik življenja v dolini ima gotovo zelo veliko težo, po mojem mnenju približno enako kot pa gore same.

Slovenski plezalci se urite v domačih Alpah, ki so zelo krušljive. Kako dobra osnova je plezanje doma za plezanje drugod po svetu, recimo zdaj v granitu v Patagoniji?
Krajnc: To je granit, ki ga imamo tudi v centralnih Alpah, v Chamonixu, pa tudi v Ameriki. Obadva sva tudi že dosti plezala v granitu, je pa gotovo, da je to malo drugačen slog plezanja, ampak dejstvo je tudi, če si navajen slovenskih hribov in gibanja po slovenskem terenu, si zelo dobro izurjen za plezanje kjer koli po svetu, ker iti iz slabe skale v dobro skalo ni problem. Tako da ja, slovenski hribi nam gotovo ponujajo enega boljših poligonov za urjenje, in mislim, da je človek, če dobi bazo tu v Sloveniji, sploh z našim varovanjem, pa z našo skalo, sposoben plezati skoraj kjer koli na svetu.

Lindič: Se strinjam, da so gotovo slovenski hribi super poligon za učenje plezanja skoraj kjer koli. Gotovo so v granitu potem neke stvari precej drugačne, terjajo tudi drugačno opremo in plezalno tehniko, ampak za zdaj se pri plezanju teh smeri nisva počutila omejena. Mogoče kak meter manj prvič prosto splezaš, kot bi, če bi bil v apnencu, sicer pa ni razlik. Že prejšnje generacije pred nami so pokazale, da ti v bistvu ni treba iti iz Slovenije, da se pripraviš za kar koli.

V kolikšni meri mora biti potrpljenje vrlina alpinista? Sta potrpežljiva? Ko smo zdaj spremljali ta vajin zadnji podvig, pa tudi že prej pri Rjavini, sta bila podviga v znamenju številke tri. Trajalo je tri leta, da vama je uspelo.
Krajnc: Po mojem mnenju sva vedno bolj potrpežljiva. Te izkušnje, pa leta in malo modrosti mogoče naju delajo vedno bolj potrpežljiva. Včasih sva bila verjetno bolj nervozna oziroma si želel, da se vse kar takoj zgodi in bi bilo že včeraj prepozno (smeh). Gotovo sta dobra potrpežljivost in pa vztrajnost. Naučila sva se, da za stvari, na katere ne moreš vplivati, ni vredno trošiti svoje energije. Če ti pač vreme ne da, da poskusiš, to ni tvoja stvar oziroma če se zdaj sekiraš in si jezen, to ne bo nič spremenilo.

Je pa res, da tudi dobre stvari terjajo svoj čas in vsekakor se lotevava projektov, ki niso lahki, ki jih kar sproti malo splezaš, in ker si postavljava tako visoke in kompleksne cilje, je potem tudi pristop temu primeren oziroma ga je treba prilagoditi. V prihodnosti bo tudi več tega pristopa potrebnega za plezanje ciljev, ki so res tako korak naprej.

Upoštevaje, da so bili številni prvi vzponi na številne gore že opravljeni, si mogoče kdaj želite, da bi se rodila v drugem obdobju, mogoče pred 20, 30 leti?
Lindič: Kdaj pa kdaj si gotovo misliš, da bi bilo super, če bi bilo še malo več sivih lis na zemljevidu, ker je neke raziskovalne avanture gotovo veliko manj, kot je je bilo včasih, ko je bilo zelo zanimivo najti že sam dostop do gora. Veliko področij je tudi zaprtih, kjer je to še mogoče, ponekod, sploh v Himalaji, jih malo odpirajo in zapirajo. Ta raziskovalni duh je še prisoten, a ga je manj, ker je v veliki večini teren že raziskan, po drugi strani pa nam tudi tehnologija omogoča, da dobimo boljše informacije, recimo prej omenjene satelitske fotografije.

Omenila sta preučevanje fotografij. So to satelitske fotografije, vajine fotografije ali kakšne druge?
Lindič: Za tako smer, ki sva jo zdaj splezala v Patagoniji, satelitske fotografije niso dovolj, ker potrebuješ res drobne razčlembe. Pomagala sva si s fotografijami kakšnega kolega ali pa s fotografijami, ki sva jih sama naredila, recimo s sosednjega vrha.

V Himalaji je pa dovolj satelitska slika, ker ne gre za to, da moraš najti poč, ampak te bolj zanimajo recimo relief ali pa neke večje razčlembe, se pa lahko včasih že iz satelitske fotografije vidi, kje bi narisal linijo, ki jo boš plezal. To je bilo še pred 20 leti nepredstavljivo. Pri teh smereh, kot je Pot, pa bolj uporabljamo fotografije, ki jih sami naredimo ali jih nekdo iz bližine naredil ali pa tudi s teleobjektivom, ali pa greš pogledat z daljnogledom, da najdeš razčlembe.

Če sem prav zaznala, sta vidva z Mira gledala Poincenote.
Krajnc: Ja, v bistvu sva tam prvič zazrla steno in že naredila fotografije, iz teh se je dalo približati podrobnosti, pa še od nekaj kolegov sva dobila fotografije in potem sva se zatopila vanje.

Glede linij je bila pred 30 leti gotovo drugačna zgodba, ampak jaz pravim, da ima vsaka generacija svoje izzive, mogoče tudi svoj pristop do teh izzivov in posledično pač izbira svoje cilje. Sam bi že zaradi splošnega tempa življenja in vrednot raje videl, da bi živel pred 30 leti, se mi zdi, da je bilo takrat manj podivjano kot zdaj.

Vajin vzpon v steni Poincenota, ki je uspel v tretjem poskusu, je bil tek na dolge proge, zaznamovali so ga podori in slabo vreme v prejšnjih letih. Se mogoče spomnita trenutka, ko sta se zavedela, da vama bo tokrat dejansko uspelo, ali si tako zbran, da si ne moreš privoščiti kakršnega koli vzhičenja, dokler nisi na vrhu in seveda potem tudi nazaj v dolini.
Krajnc: Rekel bi, da je bilo to proti koncu drugega dne plezanja, ko sva že bila na terenu, ki ga še nisva poznala, in se je začelo kazati, da v bistvu tiste poči res nudijo tak prehod, prej sva namreč lahko samo po slikah ugibala. Predvsem pa, ko sva našla to drugo mesto za bivak. Namreč nihče ni vedel, ali tam bo ali ga ne bo, in potem ko sem splezal tisti raztežaj in sem videl, da se nakazuje polica, pa da je nad polico tisti del, za katerega tudi nisva vedela, kako bo preplezljiv, dejansko videti kot poč, takrat se mi je začelo kar smejati. Sva začela kar malo vriskati, to je bil po mojem trenutek, ko se je stvar malo sprostila, sploh za tisti dan, ker je bilo potem konec s plezanjem. Naslednji dan sva pa v bistvu že čutila, da bi moralo biti nekaj zelo narobe, da se ne bi izšlo, in potem sva samo sledila temu flowu do vrha. Tam je bil naslednji krasen trenutek, ko je bilo magično tudi zaradi sončnega zahoda in razgleda, pa tudi zaradi vseh notranjih občutkov.

A je kdaj težko povedati o svojih občutkih? Se mi zdi, da potem vsi drezamo v vas, dejansko pa je plezanje zelo intimna zadeva.
Lindič: Gotovo se ne da opisati vsega, je pa dobro z ljudmi to deliti. Seveda obstaja več načinov, nekdo ni pripravljen nič deliti, drugi malo več, ampak v bistvu je lepo to z drugimi deliti do neke mere, dokler ni tega preveč ali pa dokler ne preseže meje tvojega okusa. Se pa gotovo ne da z besedami opisati vseh občutkov. Razgled, občutki, ves trud, ki si ga vložil, da si tam s prijateljem, ne da se vsega opisati, malo se da približati z videom, je pa po mojem mnenju vedno daleč od tega doživljanja.

Smer sta poimenovala Pot. Verjetno so številni pomislili na istoimensko knjigo legendarnega Nejca Zaplotnika. Kot sta nekaj že pojasnila, pa sta se za ime odločila, ker je zgodba povezana s spremembami v vajinem življenju. Kako se porodijo ideje za izbor imen?
Krajnc: Ja, v bistvu ni imel izbor imena nič povezave z Nejčevo knjigo, ampak je bil bolj vezan na najino pot, ki sva jo prehodila do tja. Delno simbolizira tudi to, da kot naveza skupaj plezava že 20 let, na kar sva zelo ponosna, ker je nasploh v svetovnem merilu to zelo velika redkost, sploh pa plezati na taki ravni.

Do imen včasih prideva čisto spontano, včasih pa je treba malo razmišljati o njih. Ko sva se spuščala proti El Chaltenu, sva začela malo tuhtati – tudi pri iskanju imena za Mir je bilo tako – in se pogovarjati o imenu, potem sva še nekaj dni razmišljala in na koncu sva se odločila za Pot. Ime simbolizira več aspektov najinega življenja, ki so se vsi dogajali v času trajanja tega projekta.

Včasih so bile odprave velike, organizacija je bila že zato zahtevnejša. Kako je pri vama s tem birokratskim delam? Vama je zdaj, ko sta tako uveljavljena lažje kot pred 15 leti? Predvidevam, da je tudi odvisno, v kateri del sveta gresta.
Lindič: Najbolj je to odvisno od tega, kam želiš iti. Recimo odprava, kot je bila zdaj Patagonija, ne zahteva nobene birokracije. Toliko v bistvu, kot če greš na dopust nekam z letalom: kupiš vozovnico in si organiziraš prenočišče. Če damo na stran plezalno logistiko, s katero se potem ukvarjaš, kaj točno boš vzel od opreme, kdaj točno boš začel plezati, tam same birokracije skorajda ni. Če hočeš pa kakšne bolj nove vrhove osvajati, sploh na obmejnih območjih, potem je pa organizacija lahko nočna mora.

Definitivno je zdaj lažje, ker so večinoma odprave manjše, če gre pet ljudi na odpravo, je to pač relativno enostavno organizirati. Včasih jih je šlo pa 30, zato je bilo vse težje: v katerem prenočišču bomo lahko spali, kjer bomo dobili dovolj hrane, vse je bilo zahtevneje. Takih odprav zdaj skoraj ni več, če izvzamemo komercialne odprave, ki pa so dejansko neka mašinerija, ki se ves čas vrti in imajo zato verjetno standarden postopek.

Glede opreme. Tri leta je trajalo, da sta uresničila zadani cilj. Sta v prejšnjih letih kaj opreme pustila tam ali sta morala vsako leto vse znova peljati s seboj?
Lindič: Del opreme sva pustila, in to celo veliko višje, kot sva si mislila. To je bilo res nenačrtovano. Ko se je zgodil podor, je bil najprej načrt, da grem po opremo, potem pa ne, ker smo želeli videti, kaj se dogaja. To je potem ostalo v eni torbi, precej visoko gor na sedlu, kjer se začne zares smer, ampak je na najino presenečenje, ko sva letos odprla torbo in sva pričakovala, da bo vse plesnivo, bila oprema videti, kot da bi jo tam pustila dan predtem. Nisva mogla verjeti.

V El Chaltenu sva sicer imela vso ekstra opremo, ker če bi veter recimo odpihnil torbo ali bi se zgodilo kar koli, ne bi mogla računati nanjo, tako da je bila potrebna rezerva, ampak je potem nismo potrebovali.

Kaj bo zdaj vajin naslednji skupni podvig?
Lindič: Za zdaj nimava nič določenega, gotovo pa nekaj bo. Zadnja tri leta je bilo zanimivo, vedno je bil govor o teh dveh smereh (Rjavina in Patagonija), zdaj sva pa to počistila (smeh). Saj to je lep čas, vse opcije so odprte, gotovo se bo kaj pojavilo.

Krajnc: Zadnja tri leta je bil ta kompas res enostaven, ni bilo kaj veliko debate o tem, se je pač vedelo, kam se hodi. Zdaj pa se mora stvar malo uležati, malo prebaviti. Luka ima neke svoje cilje, sam za zdaj še nisem našel svojih, ki bi me ta trenutek v plezanju zelo motivirali, ampak mislim, da ko se stvar prebavi, se bo potem počasi spet neka lakota začela ustvarjati in potem bomo lahko spet kaj dali na krožnik (smeh).

Alpinisti imate poseben odnos do narave, spoštovanje do gora je temelj. Vidva plezata 20 let po vsem svetu. Veliko govorimo o klimatskih spremembah. Kako jih opažata pri svojih dejavnostih?
Krajnc: Zelo se pozna, iz leta v leto bolj, sploh kar pri ledenikih. Pri naši dejavnosti se to odraža pri recimo dostopih: vedno težavneje je priti čez ledenike do sten. Druga stvar, ki se zelo pozna, je, da je čedalje več padajočega kamenja in skal, ker permafrost, ki od znotraj drži te stvari povezane, popušča zaradi toplote. Hribi ob višjih temperaturah postajajo vedno nevarnejši.

Letos, ko sva splezala smer, je bilo malo hladneje, za plezati je bilo res malo hladno, ampak je bilo pa hkrati tudi varneje, ker so bile stvari bolj fiksne. Sploh na dostopu, ko hodiš izpostavljen, pa imaš stene z obeh strani in se vse skupaj zbere v tem kuloarju, po katerem sva morala hoditi gor, to je bil po mojem mnenju najnevarnejši del cele ture in tam sva bila kar vesela, da je bilo hladneje. Se je zelo poznalo, da je bilo manj padajočega kamenja.

Tako da jaz mislim, da se zelo poznajo ti vplivi. Zanimivo je, da sva vsako leto hodila isti čas v isto steno in sva v bistvu gledala iste zadeve, tudi nasprotne gore in se je lahko videla razlika. V Sloveniji spremembe še niso tako očitne, v Alpah se pa tudi že zelo pozna.

Lindič: V bistvu je to malo grenka tema za nas plezalce, namreč kar mi počnemo, je vse povezano z dolgimi potovanji. Kje je zdaj meja? Poskušamo omiliti posledice teh odprav tako, da so to daljše odprave, da ne greš za en teden, je pa dejstvo, da veliko potujemo in se vozimo. Čedalje več je razmišljanja, kako bi lahko plezali do okolja prijazneje, toda dejstvo je, da je vsak transport na koncu obremenitev za okolje.