Večer, 22.04.2004, narava, gore in ljudje - Boris Strmšek: Še dober mesec bomo uživali v zimskih razmerah
Še dober mesec bomo uživali v zimskih razmerah
Mali podi in Rinke
Osrednji del Kamniško-Savinjskih Alp zagotovo zajemajo vrhovi Rink - Mala, Štajerska, Kranjska in Koroška oz. Križ s sosednjo Skuto
Vrhovi, ki jih na severu krasijo prepadne stene, rezervirane samo za alpiniste, južna pobočja pa so namenjena tudi drugim ljubiteljem gora. In če se odpravite na Rinke v času, ko jih prekriva sneg, boste presenečeni nad možnostmi, ki se vam ob tem ponujajo. Tudi za tiste, ki radi smučate, je ta konec idealen. Čeprav se je zima že poslovila, pa boste še vsaj mesec in pol uživali v zimskih razmerah. Kot izhodišče si bomo izbrali Bivak pod Skuto (2070 m), do katerega pa nas čaka že poštena tura, poleg tega imamo na voljo dve izhodišči - Logarsko dolino in dolino Kamniške Bistrice. Pri izbiri ture in načrtovanju se bomo opirali na vodnik Zimski vzponi v slovenskih gorah avtorja Vladimirja Habjana, ki je izšel pri založbi Sidarta pred letošnjo zares obilno zimo, ki se bo zavlekla v poletje. Brez zemljevida ne gre, zatorej naj bo z vami na poti karta Grintovci (1 : 25.000) ali Kamniško-Savinjske Alpe (1 : 50.000). Brez zanesljivih podatkov o razmerah in primerne opreme ter seveda izkušenj pa v gorah tako nimamo kaj iskati. V takšnem primeru je najbolje, da se obrnemo na gorske vodnike (www.zdruzenje-gvs.si), ki bodo poskrbeli za varno izvedbo ture.
Na robu Malih podov pod Skuto stoji majhen in prijeten bivak, pred katerim se odpira razgled na dolino Kamniške Bistrice. Skoraj pod nogami se pobočja spuščajo strmo proti dolini čez tako imenovane Žmavčarje. In prav tukaj vodi navzgor eden od pristopov, ki je opisan tudi v knjigi Zimski vzponi. Tura je zelo dolga in seveda si bomo zanjo vzeli dva dni, kar pomeni, da bo treba prinesti s seboj nekaj "udobja" - spalno vrečo, kuhalnik, posodo, za zavetje pa bo poskrbel Bivak pod Skuto. Od Doma v Kamniški Bistrici (600 m) nas čaka najprej uro hoje do spodnje postaje tovorne žičnice (890 m), ki pelje na Kokrsko sedlo. Od tam nadaljujemo pot proti severovzhodu v nekakšen kotel, kjer se združita Kotliški graben s Turske gore in Žmavčarji z desne. Vzpon nato poteka proti desni oziroma natanko proti severu. Prehodi in široka grapa naklonine 30 do 35 stopinj nas pripeljejo do Malih podov prav pri bivaku. Dostopa je okoli 5 ur.
Drugi možen dostop je iz Logarske doline na Okrešelj in nato čez Turski žleb (naklonina 35 stopinj) do Malih podov. Od izstopa Turskega žleba krenemo do bivaka proti jugozahodu (15 minut). Iz doline do bivaka so 3 do 4 ure. Ob tem se lahko povzpnemo še na Tursko goro (2251 m), od izstopa žleba do vrha in nazaj je potrebna 1 ura.
Ko smo si uredili udobje v bivaku ter pripravili vročo juho in čaj, je počasi treba narediti načrt. Bivak je pravzaprav idealno izhodišče, saj imamo pred seboj Rinke, ponuja se nam tudi Skuta (2532 m), dokaj zahteven vzpon nanjo pa nam bo vzel 2 do 3 ure. Za Skuto se skrivata še Štruca (2457 m) in Dolgi hrbet (2473 m) ter seveda Grintovec (2558 m), najvišji v tem gorstvu. Od bivaka na Skuto, Štruco in navzdol na Velike pode ter po grapi mimo Malega Grintovca (2447 m) do vrha Grintovca je okoli 5 ur, še vsaj 2 uri pa nam bo vzela vrnitev čez Velike pode nazaj do bivaka, a tura je ob lepem vremenu in razmerah kljub zahtevnosti čudovita. Nas pa bo vsekakor vodila pot najprej natanko proti severu - do vrha Male Rinke (2289 m).
Ko se prvi sončni žarki dotaknejo belih kristalov na Malih podih in so zaspane doline še vedno skrite v meglicah, nas korak čez dokaj položno pobočje počasi vodi proti kopastemu vrhu najmanjše Rinke. Lahko bi se odpravili naravnost na Koroško Rinko oziroma Križ (2433 m), vendar je vsekakor bolje "pobrati" še dva tisočaka, ki sta nam ob poti. Z Male Rinke se nekoliko spustimo, nato pa nas čaka nekoliko bolj strm vzpon na vrh, ki slovi po prepadni severni steni. Štajerska Rinka (2374 m) od tukaj sicer nima izrazitega vrha, z Okrešlja pa prav ta vrh daje najbolj markantno sliko tem goram. Do sem smo potrebovali le slabi 2 uri, sedaj pa se prične poglavitni del vzpona. Najbolje se je držati grebena, ki vodi proti Križu, ali pa iskati prehode na njegovi levi oziroma južni strani. Preblizu roba tudi ni dobro hoditi, saj so na severni strani pogosto opasti - napihan in prevesen sneg, ki so zelo nevarne in se jih moramo izogibati, še posebno spomladi. Prehodi vodijo po neizrazitih žlebičih, naklonina pa je tukaj vsekakor takšna, da brez derez in cepina ne gre. Po dobri uri spogledovanja z razgledi na eno in drugo stran se nam nenadoma odpre pogled še na tretji konec - na Jezersko. Stojimo na nekakšni tromeji med Zgornjo Savinjsko dolino, Jezerskim in Kamniško Bistrico. Pod nami Savinjsko sedlo (2001 m), od koder vodi na Križ zelo zahtevna pot, desno je divja Mrzla gora (2203 m), od našega stojišča pa greben vodi naprej proti Kranjski Rinki (2453 m). Ali jo bomo vpisali na svoj seznam? Lahen vetrič nas objema, snežni kristali se lesketajo v sončnih žarkih, pogled pa se izgublja ob neštetih vrhovih na obzorju, nad nami pa neskončna modrina. Tam daleč spodaj je majhen bivak, ki nas čaka. Pot navzdol vodi sprva čez nekoliko bolj strme prehode, nato pa po širokem snežišču naravnost čez Male pode do skromnega zavetja.
Vodnik Zimski vzponi v slovenskih gorah vam ponuja 50 tur med Uršljo goro in Peco na enem koncu ter primorskim Snežnikom na drugi strani, vmes pa zajema večino najpomembnejših področij slovenskih gora. Glede na razmere v gorah, ki so še vedno prav zimske, bo vodnik letos uporaben še tja do poletja. Koristne informacije in tudi vrsta nasvetov bodo ljubiteljem gora zagotovo olajšali izbiro ture in pripomogli k večji varnosti.
Boris Strmšek