Tanja Peterlin – Neumaier: 2. decembra letos bo moj mali stric, inž. kemije Mirko Dermelj, ki ga že od otroških let kličejo Mire, praznoval svoj stoti rojstni dan. 

Mire Dermelj
najstarejši slovenski alpinist in reševalec

Kljub visoki starosti, gubam na obrazu, redkim sivim lasem na glavi, slušnemu aparatu, zobni protezi in težavam pri hoji, ki ga že nekaj leta priklanjajo na invalidski voziček, je njegov pogled še vedno bister in hudomušen ter glas čvrst kot nekdaj. Tudi smisel za humor in samoironijo ga ni zapustil, kar smo njegovi sorodniki pred kratkim skusili na družinskem srečanju na Livadi v Ljubljani.

Od njegovih sovrstnikov je večina že pokojnih, le redki se še spominjajo prijaznega, šaljivega, skromnega in navdušenega gornika, ki je bil vedno pripravljen pomagati, vodjo jeseniške gorske reševalne službe, ustanovitelja hokejskega kluba na Jesenicah, hokejskega sodnika in še marsikaj drugega.

Rodil se je v Ljubljani, a svojo prvo mladost je preživel v Višnji Gori. Leta 1920 se je njegova družina preselila v Ljubljano. V letih 1927–1929 je s starši, starejšim bratom in družino materine mlajše sestre Drage Leskovic, moje babice, preživljal poletne počitnice pri kmetu Uršiču, čigar domačija je stala blizu izvira Kamniške Bistrice ob poti proti koncu doline. Prenočevali so kar v skednju na senu, jedli so to, kar je skuhala kmetica za svojo družino in posle, pri čemer sta ji pomagali obe materi. Za otroke je bilo to poletno več mesečno bivališče pravi raj. Plezali so po velikih skalah, ki so stale na travniku, kopali so se v mrzlem izviru Kamniške Bistrice in s starši so pod vodstvom očeta Mirka Dermelja podvzemali krajše in daljše izlete v gore. Otroci so tam spoznali gorski svet in ga z navdušenjem raziskovali. Sčasoma so oblezli vse bližnje vrhove Kamniških Alp. Posebno Mira so visoke, skalnate gore očarale in ga za vedno pritegnile v svoj objem.

Mire se ni športno udejstvoval le med poletnimi počitnicami, temveč tudi med šolskim letom. Z bratom Alijem sta bila člana Športnega kluba Ilirija. V četrti gimnaziji je dobil smuči in se na smučarskem tečaju, ki ga je vodil očetov kolega Rudolf Badjura, eden od začetnikov slovenskega modernega alpinizma, na klancu pod Cekinovim gradom naučil tudi smučati in sčasoma postal izvrsten smučar. Nehote je obvladal turni smuk, kajti takrat ni bilo ne žičnic za smučarje, ne pripravljenih smučišč. Prav tako v četrti gimnaziji se je pod vodstvom prof. Kambiča prvič povzpel na vrh Triglava. Delal je kolesarske ture, se z vlakom vozil v bližino gora in se odtod vzpenjal na sedla in vrhove v Kamniških in Julijskih Alpah ter v Karavankah.

Po osnovni šoli Na Ledini in maturi leta 1933 na poljanski gimnaziji se je Mire vpisal na študij kemije. Diplomiral je leta 1938 in nato septembra istega leta z nemško štipendijo odšel na strokovno izpopolnjevanje v Heidelberg. Toda z napadom Nemčije na Poljsko 1. septembra 1939 se je začela 2. svetovna vojna. Mire se je moral vrniti v domovino. Nastopil je služenje vojaškega roka in ga odslužil v Kruševcu v centralni Srbiji. Po 14 mesecih je v Kragujevcu naredil častniški izpit in se konec leta 1940 kot rezervist vrnil v Ljubljano.

Kot diplomirani inženir kemije se je 1. januarja 1941 zaposlil kot vodja laboratorija za preiskavo materialov v jeseniški železarni. Nekaj dni pred napadom nacistične Nemčije na Jugoslavijo je bil Mire mobiliziran v vojsko in poslan v Kruševac. Na poti tja je 6. aprila 1941 doživel bombardiranje Beograda s stotinami bombnikov in štuk. Nadaljeval je svojo pot v Kruševac, ki je bil prav tako bomardiran. Ker se je Jugoslavija sesula, se je pod zelo težavnimi pogoji vrnil v Ljubljano in odtod nazaj na Jesenice. V železarni, ki jo je okupator pridružil nemški oborožitveni industriji, je ostal do konca vojne in nadaljeval svoje delo kot šef analiznega laboratorija.

Nesvobodi in morečemu vzdušju v okupiranih Jesenicah je vsako nedeljo in prosto soboto ubežal v naravo, v prelepi gorski svet. Le tu se je počutil svobodnega, le tu je lahko prosto dihal in nabiral moči za nadaljno življenje. S prirojeno skromnostjo in družabnostjo si je hitro pridobil gorniške druge, ki so bili predvsem iz vrst železarjev. Hvaležen jim je bil, da so ga jemali s seboj v gore in v plezalske stene, kamor se je vsak konec tedna podajalo med dvajset do trideset gornikov, mnogi od katerih so bili skalaši. Občasno so v okrilju gozda srečavali znance iz železarne, ki so odšli k partizanom, in jim mimogrede nosili hrano.

Dne 9. avgusta 1942 je v navezi s Karlom Koreninijem prvič plezal v severni steni Triglava po Nemški smeri. Tej plezariji so sledile številne druge. Z jeseniškimi Skalaši, med njimi Joža in Jaka Čop, Maks Dimnik, Stane Koblar, Andrej More, Janez Krušic, Maks Medja, Dušan Vodeb, Uroš Župančič in drugi, je sčasoma preplezal vse stene in stebre v Julijcih razen Čopovega stebra in Sfinge. Udeležil se je tudi treh prvenstvenih vzponov: 2. julija 1946 Jugovzhodni greben v Spodnjem rokavu iz Vrat s Krušičem, 30. junija 1946 Centralna smer v severni steni Široke peči z izstopno varianto v zgornjem delu iz Martuljka z Medjo in Župančičem in 27. junija 1948 severna stena, Grapa utrujenega stolpa v Planji iz Trente z Medjo, Vodebom in Župančičem.
Ne le iz poznanstva s Koreninijem, temveče tudi iz drugih poznanstev iz gorništva so se razvila prijateljstva, ki so držala vse življenje. Z nekaterimi od njih si je Mire redno dopisoval.

Težko pričakovani konec vojne in z njim konec nemške okupacije sta Mire in Karel Korenini proslavila s plezalnim vzponom po Slovenski smeri na vrh Triglava. Na Aljaževem stolpu sta 20. maja 1945 postavila 3–4 metre dolg drog, ki sta ga na vrvi privlekla iz doline in na njem razvila slovensko zastavo.

Gorništvu se je pridružilo gorsko reševanje. Mire zato ni bil v gorah vedno iz veselja, včasih ga je tja klicala dolžnost. Treba je bilo reševati enega ali več ponesrečencev. Kot gorski reševalec se je Mire udeležil velikega števila reševalnih akcij tako med vojno kot po njej. Če je bilo treba, je spretno sodeloval pri organiziranju reševalne ekipe, nato pa je požrtvovalno skušal pomagati ponesrečencem in jih rešiti. Vedno to ni uspelo. Pretresljiv dogodek je bila reševalna akcija v avgustu 1942. Trije mladi Jeseničani so se ponesrečili pri plezanju na Rigljico v Martuljkovi skupini; dva so prvi reševalci našli mrtva, tretji je težko ranjen preživel. Pri spuščanju ranjenca in trupel mrtvih je v ozko grapo, kjer sta stala dva reševalca, zgrmela velikanska gmota snega in jih pokopala pod sabo. Bila sta v trenutku mrtva. Mire je takrat izgubil prijatelja, gorskega reševalca in tehničnega risarja Mirana Marna. Še danes hrani njegove karikature in tudi fotografije, ki jih je posnel z izredno težavnega reševanja.

Vse reševalne akcije, pri katerih je bil udeležen Mire, se na srečo niso slabo končale. Prav neverjetna je bila nesreča 26. aprila 1946, pri kateri je ponesrečenec, smučarski tekač Tone Pogačnik, član reprezentance SFRJ na Zimskih olimpijskih igrah 1948, ostal popolnoma nepoškodovan. Pri smučanju na Triglavskem ledeniku je v megli zapeljal čez rob severne stene, kar bi pomenilo gotovo smrt, toda pristal je na snežnem plazu 96 metrov niže in po čudežu ostal živ. Reševanje ni bilo enostavno in edina žrtev, če jo lahko tako imenujemo, je bil Mire, ki se je pri reševanju poškodoval. Ta dan je bil od takrat naprej za Pogačnika njegov drugi rojstni dan. Praznoval ga je vsako leto, na praznovanje 60-letnice rešitve leta 2006 je prišel tudi edini preživeli reševalec, 91-letni Mire, ki se je kljub težavam pri hoji kot posledica zloma kolka sam z vlakom pripeljal iz Solothurna v Švici.

Leta1946 je Mire organiziral in vodil prvi reševalni tečaj v Krnici, nekaj let je bil celo vodja Gorske reševalne službe (GRS), ki je imela svojo centralo na Jesenicah. Še po selitvi v Ljubljano leta 1952 je ostal aktiven gorski reševalec.

Konec leta 1948 se je oženil. Leta 1952 se je zakoncema rodil sin Marko, leta 1954 pa hči Miriam. Družina se je leta 1952 preselila v Ljubljano, ker je Mire postal znanstveni sodelavec na Kemijskem inštitutu »Boris Kidrič«, danes Kemijski inštitut. Tam je sodeloval pri neuspešnih poskusih za proizvodnjo metalurškega koksa iz domačih rud. Leta 1957 so ga zato z inštituta poslali na Tehniško visoko šolo v Zürichu, da tam izvaja dodatne poskuse za proizvodnjo koksa in železa iz domačih rud, od katerih so si obetali uspeh. Leta 1960 je z družino ostal v Švici. Leta 1961 so se preselili v Zuchwil pri Solothurnu, ker je Mire našel zaposlitev v velikem železarniškem obratu Von Roll v bližnjem Gerlafingenu. Tam je ostal do upokojitve.

Stikov z domovino ni nikoli prekinil. Časopisi, radio in televizija so ga držali na tekočem o planinskih dogodkih v Sloveniji in o podvigih slovenskih gornikov in smučarjev v svetu. Dobival je obiske od sorodnikov in znancev, dopisoval se je s planinskimi prijatelji in jim, če je bil treba, tudi pomagal. Med drugim je na prošnjo Janeza Krušica izvrstnemu mlademu plezalcu Jožu Omanu iz Gozd Martuljka preskrbel službo v isti železarni, v kateri je bil zaposlen tudi on, da je ta lahko v prostem času plezal v stenah švicarskih Alp.

Tudi v Švici, kjer je visokih gora na pretek, je tako pogosto kot je le mogel podvzemal hribovske ture, pozimi pa smučal. Aktiven športnik je ostal vse, dokler si ni leta 1999 pri padcu zlomil glave golenice. Po zlomu golenice na drugi nogi pozimi 2007 je postal navezan na invalidski voziček in brez pomoči ni prišel več po stopnicah v svoje stanovanje. Zato se je preselil v starostni dom v Churu, v neposredni bližini hčere Miriam Stoppa in njene družine. V domu se aktivno udejstvuje pri ročnem delu, slikanju, ustvarjanju skulptur iz odpadnega materiala .... V duhu je še vedno mlad in agilen ter poln idej za prihodnost. S fizioterapevtko je izdelal program za trim stezo za oskrbovance, za še pokretne in za take, ki so na invalidskem vozičku. V načrtu ima uvesti enkrat na leto plesanje kvadrilje na glavnem trgu v Churu.

Vsi, ki ga imamo radi, mu ob 100-letnici želimo ne samo, da bo uspel, temveč tudi, da bo še dolgo obdržal voljo do ustvarjalnosti in s tem do življenja.

Tanja Peterlin – Neumaier