Po mokrih cestah v Kamniško Bistrico.
Zjutraj se podam na travnike ob Ljubljanici, kjer ujamem v objektiv meglico ob reki s pogledom na Debni vrh. Vrnem se domov in z balkona ujamem v objektiv vzhajajoče sonce izza hriba. Start ljubljanskega maratona si z ženo ogledava preko tv zaslona in nato skočim v kolesarska oblačila, zajašem kolo in odkolesarim po mokrih cestah.
Kolesarim skozi naselja, gledam oblake nad gorami in meglico nad ravnico v upanju, da se bodo pokazali vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp.
Prikolesarim v Kamnik, se povzpnem v Mekinje in vrtim pedala proti Godiču. Občasno vidim vrhova Košutne in Planjave, medtem ko oblaki zakrivajo ostale prvake gora. Spustim se v Stahovico in pričnem kolesarjenje ob reki Kamniške Bistrice, ki je pustošila po dolini in odnesla mostove, bregove in dele ceste. Veliko so že postorili, a dela še ne bo zmanjkalo. Delovni stroji danes počivajo, jutri bodo ponovno na delu. Nekaj semaforjev skrbi za izmeničen promet po poškodovanih delih cestišča, tako da je treba tudi počakati in nato ponovno pognati pedala. Ne le reka tudi potoki so prinesli z višin ogromno kamenja in njihove struge prav tako urejejo. Iz pitnika ob cesti komaj curlja in točenjem v bidon odpade. Pedeliram mimo spodnje postaje gondole in se ustavim na Kopiščih, kjer naredim par posnetkov, nato po sem ponovno na kolesu in ob pedeliranju sledi še nekaj fotografiranja s kolesa.
Peljem preko mosta potoka Kamniške Bele in mimo parkirišča za slap Orglice, kjer je veliko avtomobilov. Malce višje zapustim glavno cesto in zapeljem na most čez sotesko Predaselj. Na drugi strani poiščem stezico, postavim kolo v stran in grem mimo brvi na leseno mokro stopnišče, po katerem se spustim do struge reke, ki bučno teče iz soteske in se na drugi strani še enkrat stisne med stene, da nato dobi več prostora za svoj tek v dolino.
Lepota soteske me prevzame, naredim kopico posnetkov in se nato vrnem do kolesa in odkolesarim do mostu čez reko pred planinskim domom. Postavim kolo ob ograjo in grem ob jezeru do številnih izvirov, ki tečejo izpod skalovja. Voda izvirov se bučno združi in kot reka polni umetno jezero ter prične pod mostom svoj tek v sotesko Predaselj in dolino. Vrnem se do kolesa, grem še do kapelice in peš višje v gozd, da ujamem v objektiv še višjeležeče izvire. Spustim se nazaj do kolesa in pri klopcah se še enkrat ozrem na nebo, kjer oblaki imajo svoj ples in zakrivajo večino vrhov.
Zajašem kolo in pričnem vrteti pedala s pogledom na sivo nebo pred seboj. Bo treba pohiteti, si rečem in poženem. Kolesi se hitro vrtita v ritmu pedeliranja in stotine metrov in nato kilometrov ostajajo za menoj, a kljub temu si vzamem čas za še nekaj fotografij.
Tako prekolesarim dolino, se iz Stahovice povzpnem v Godič in vrtim in vrtim pedala. Za menoj ostajajo Mekinje, Kamnik, kopica vasi in že sem v Domžalah, kjer z neba padejo redke kaplje in še hitreje poženem kolo kljub nasprotnemu vetru, ki na srečo le ni tako močan, da ne bi kilometri hitro bili za menoj in že sem v predmestju Ljubljane, od koder po dveh kilometrih sestopim s kolesa pred domačo hišo.