Dnevnik - Borut Mehle: Prosto smučanje. Disciplina, o kateri se v teh dneh zaradi letošnjih smučarskih nesreč veliko govori.
Popova Šapka je makedonsko smučišče nad mestom Tetovo. Ultimativni Balkan, kjer je infrastruktura na smučišču sicer daleč od srednjeevropskih standardov, vendar pa ima to svoj čar, hkrati pa dobite še prelep razgled na prelepe kopaste gore z izjemnimi smučarskimi tereni ter panoramo, kakršno petični ekskluzivci hodijo iskat v pogorja Kazahstana, Uzbekistana ali Kamčatke. In to s helikopterjem.
Pred kakšnimi tridesetimi leti je na Popovo Šapko (popovo kapico) na tekmo evropskega pokala v alpskem smučanju pripotovala kolonija tekmovalcev na čelu z Joelom Gaspozom, tedanjim švicarskim veleslalomskim šampionom. Prvi tek veleslalomske tekme se je odvil po urniku, pri štartu drugega teka pa se je zapletlo. Ko bi se namreč moral začeti, na štartu ni bilo nikogar od tekmovalcev. Kaj se je zgodilo? Neznanec iz približno 50-glave kolonije se je med obema tekoma lotil raziskovanja številnih terenov ob uradni smučarski progi in odkril slabih 200 metrov dolgo strmino. Povišana temperatura sredi dneva je odmrznila kake tri centimetre debelo plast snega, ki se ga vso sezono ni nihče dotaknil. Razlog? Strmina je bila za lokalce prestrma. Terna! Glas o pobočju se je razširil med ekipo in povzročil pravi festival proste vožnje, ki je trajal slabo uro, dokler ni bila celotna strmina razrezana od robnikov smuči. Štart tekme je bil prestavljen, ker je direkcija tekmovanja modro dojela, da so njihovi varovanci, ki so imeli za seboj sicer tisoče ur smučanja po raznoraznih smučiščih, naleteli na ugodje in smučarsko slast, kakršne morda niso bili deležni nikdar prej ne pozneje.
Prosto smučanje v sredini
Takšne smučarske posladke lahko ponudijo samo ekskluzivni predeli. Predeli, ki niso zvoženi in potacani od množic. Predeli, kamor ne gre vsak. In v tem je očitna srž prostega smučanja discipline, o kateri se v teh dneh zaradi letošnjih smučarskih nesreč veliko govori. Ter o prostem deskanju, ki je, kot pravi Dominik Černe, 32-letni prosti in turni deskar iz Lesc, bližje prostemu smučanju kot pa deskanju na urejenih progah, če ni geneza obeh pojav sploh obratna in so pravzaprav deskarji s svojim svobodnjaštvom, ki so ga vnesli na taka in drugačna smučišča, zanesli virus čislanja prostosti tudi med običajne smučarje.
Prosto smučanje je vsekakor mlada disciplina, ki je pa v osnovi zgolj ponudila ime oziroma (tržni) predalček za razmeroma star smučarski običaj, to pa je iskanje neokrnjenih pobočij ob smučiščih. Nevarovanih, nepriporočenih ali celo prepovedanih strmin. Kot tako se je prosto smučanje umestilo med dve prej že uveljavljeni disciplini, torej alpsko in turno smučanje.
Razlika med obema scenama je v osnovnem pristopu. Medtem ko alpski smučarji uporabljajo vlečne naprave, se turni na goro odpravijo peš. "Lahko bi rekli, da je prosto smučanje kompromis. Navkreber greš kot alpski smučar, dol pa se spustiš kot turni," pravi Drejc Karničar, nekdanji tekmovalni turni smučar, ki ima za seboj presmučano steno Matterhorna ter prvenstveno smučanje z Anapurne, sicer pa je tudi eden od bratov slavnega Dava Karničarja, Jezerjana, ki je presmučal Mt. Everest. Kot član komisije za tekmovalno turno smučanje ima Karničar vpogled v smučarska strujanja. In kot tak pravi, da se tudi v turnem smučanju dogaja porast zanimanja. "Prav gotovo tudi zato, ker je oprema za turno smučanje postala dostopnejša, vendar pa moram reči, da gre za trend, ki se dogaja tudi drugod po Evropi, kjer se je med drugim zgodil tudi silen razmah panožnih zvez za turno smuko. Lahko rečemo, da je v zadnjih desetih letih opaziti izjemen porast zanimanja tako za prosto kot turno smučanje. Evidentno je, da je v dobršni meri to omogočila tudi industrija s sodobno smučarsko opremo, recimo s širšimi smučkami," razlaga Karničar in dodaja, da je število nezgod letos poraslo tudi drugod po alpski Evropi in da je torej "štala" splošna.
Čeprav je bil na Krvavcu nedavno tragično preminuli tudi turni smučar, sta si turna in prostosmučarska scena po sestavi udeležencev bolj ali manj različni. Medtem ko turni smučarji bolj gravitirajo k alpinizmu ali nemara celo izhajajo iz njega, "free riderji" prej izhajajo iz klasičnih alpskosmučarskih vrst. Kot bi rekel Karničar, turni smučar izvaja tudi gorniško dejanje, medtem ko ga prosti smučar ne, prav navedena razlika pa verjetno vpliva na to, da boste turnega smučarja težko zalotili, da se v avanturo podaja brez lavinskega kompleta (sonda, lavinska žolna in lopata), prej se bo to zgodilo prostemu smučarju. Pa čeprav se, je treba poudariti, v trenutku, ko zapusti urejeno smučišče, znajde v razmerah, ko nanj prežijo povsem enake nevarnosti kot na človeka, ki se peš odpravi na neobljudeno goro. Tudi Marko Šimenc, Kranjskogorčan, ki pa že 17 let živi v Bovcu in na Kaninu prireja tudi tekmovanja v prostem smučanju, meni podobno kot njegov turni kolega: "Ta filozofija je zgrešena. Pri nas je veliko free riderjev neopremljenih. Morda pa se stvari le premikajo. Letos bomo imeli na Kaninu že peto sezono free ride kampa. Gre za tridnevno delavnico, namenjeno učenju rokovanja z lavinsko opremo, spoznavanja terena in pasti na njem, osnov prve pomoči ter spoznavanju novosti v opremi za prosto smučanje in bordanje. Doslej smo imeli vedno problem nabrati kvoto 21 ljudi, kolikor jih potrebujemo, da bi zaposlili tri predvidene predavatelje, pri čemer na več kot sedem udeležencev na enega predavatelja ne gremo, ker takšno predavanje ne more biti učinkovito. Šele letos opažam po prijavah porast zanimanja. Prav tako v trgovini, ki jo vodim, oziroma pri prodaji lavinske opreme. Letošnji porast prodaje lavinske opreme je izjemen, pri čemer je svoje opravila tudi industrija. Pred desetimi leti je bila lavinska žolna enormno drag strošek, medtem ko danes lahko dobiš lavinski komplet, se pravi tako žolno, sondo kot lopatico, že za dvesto evrov."
Razvoj tehnologije
Marsikdo, ki sliši, da je za razvoj prostega smučanja v precejšnji meri zaslužna industrija smučarske opreme, bo morda predvsem posumil v moč reklamnih filmov, ki prodajajo idejo svobode, kot da je dosegljiva vsakomur, oziroma, da poudarjajo samo pravljično lesketanje kristalov pršiča, ki se prašijo za smučarjem. A filmi, ki so poskušali nagovarjati s takšnimi prizori, so se snemali in vrteli bistveno pred očitnim razmahom novih disciplin. Ključni moment je bolj enostaven. Ena od osnovnih poslastic smučanja je od nekdaj smučanje v sveže zapadlem snegu. A to je bilo v času klasičnih smuči vendarle rezervirano za ljudi, ki so znali smučati. Težišče pri takšni vožnji mora smučar pomakniti nazaj, da špici smuči pri vožnji gledata ven, za kar je potrebna tudi primerna hitrost, kar je pa težavno, zato so manj vešči, ki so se v "celca" podajali, nemalokrat morali sneti smučke in se iz strmine mukoma izvleči peš. V zadnjih letih pa je smučarska industrija razvila smučke za smučanje po visokem snegu, ki so, kot pravi Šimenc, to početje bistveno olajšale in ga približale širšim množicam. "Na klasičnih 210 cm dolgih smučkah je po celcu lahko smučal le redkokdo, medtem ko je s smučkami, ki so dolge kvečjemu 190 cm, pod smučarskim čevljem imajo pa vsaj 80, če ne kar 130 mm široko površino, to bistveno lažje. Zato se v celcu pojavlja vedno več ljudi s slabim ali povprečnim smučarskim znanjem. Vendar za nesreče niti pod razno ni kriva industrija, ampak človek sam. Napredek je bil neizbežen in ko sem se pred desetimi na Kaninu pojavil s širokimi smučkami, so se mi vsi smejali, danes se ne smeje nihče več. Moram pa reči, da sem letos prvič zasledil propagandni film, v katerem se govori tudi o nevarnosti plazov. Kupiti lavinsko opremo pač ni dovolj. Treba se je zavedati okoliščin in nevarnosti, ki prežijo v gorskem svetu. Recimo, da nikdar ne greš na prosto smučanje sam, ampak vedno s prijatelji, ki te bodo lahko rešili, če se ti kaj zgodi. Po drugi strani tudi čredni nagon v tej zgodbi odpade. Velikokrat vidim, kako se mladci spustijo po deviškem celcu kot ovce, vsi naenkrat, namesto eden po eden, da bi bili pozorni drug na drugega," razkriva razmeroma enostavne, a zato nič lažje obvladljive probleme Šimenc.
A če je smučarska tehnika še nekako dosegljivo znanje, je razumevanje plazov bistveno bolj kompleksen problem. "V naravi se ves čas dogaja neko spreminjanje. Zapiha veter, nastajajo klože in podobno, prav tako pa znajo zavesti stare smučine. A razmere zjutraj niso enake razmeram popoldan! Pri snegu se razmere zelo hitro spreminjajo, pri čemer čas nikakor ni edini dejavnik, ampak je vsaka zgodba svoj dogodek s svojimi pravili. Vsak lahko naredi napako," opozarja Andrej Karničar. "Celo dr. Tomaž Vrhovec, nesporno največji slovenski strokovnjak za plazove, jo je naredil. In poduk teh nesreč je lahko samo ta, da je treba biti opremljen ter skrajno previden," zaključuje Karničar.
Da se tvoja napaka izkaže za usodno, je vendarle bistveno manj možnosti, če hodiš po glavnem mestnem sprehajališču, kot pa če se ti pripeti v tako skrajnih okoliščinah, kot jih ponuja neobljudena narava. Ali rečeno drugače. Učinek snežne kepe je lahko zgolj priljubljena metafora, lahko pa povsem realen pojav. Zato ta zapis o pasteh iskanja svobode in morda celo prestopništva v naravi vendarle končajmo s tem, da za te potrebe nekoliko priredimo naslov neke knjige in rečemo, da je pogoj za svobodo vendarle disciplina.
Borut Mehle