Majda Gašperin - Roblekov dom na Begunjščici: Lepo, prelepo, s soncem obsijana koča v družbi v belo odetih smrek.
Končno lep dan. Psička Ira vsa vesela maha z repkom, ko hitiva proti avtu. Ve, da nekam 
greva. Mirno leže v svoj karton in dremucka ves čas vožnje. Cesta iz Begunj skozi dolino Drage do gostišča je splužena, vendar kar precej ozka. Kar težko se bo srečati, če bo treba. Malo naprej od parkirnega prostora pri vodnem zajetju je urejena pot. Nato pa stezica, uhojena stezica. Kar veliko vej je na poti, ki so se odlomile pod težo žleda. Pa tudi sledi snežnih plazov se vidijo. Brez težav se da priti mimo.
Vedela sem, da ne bo čisto na celo, saj oskrbnik večkrat obišče kočo na Robleku, da zažene agregat. Povedala mi je gospa na PD Radovljica. Tudi drugače je tu hitro uhojena pot, saj pohodniki zapisujejo svoje pohode v posebno knjigo pri koči.
Ustaviva se na obronku gozda. Pastirska koča na planini Planinca se že vidi. Pašnik pred kočo ima kar debelo snežno odejo. Sonce se zaspano kaže tam zadaj nad Dobrčo, Planinca sameva, nikjer nikogar. Nadaljujeva svojo pot. Kar nekaj pohodnikov naju je že prehitelo. Začetna, komaj zaznavna stezica postaja vse globlja. Višje se vzpenjava, več je snega. Še mimo Poljške planine in potem se pot prične kar strmo vzpenjati..
»Kako lepo, kako lepo,« si govorim naglas. Stojim in strmim v smreke, na debelo odete v sneg. Vedno lepše postaja. Z vej se vsipljejo snežni kristalčki . Po prisojnem pobočju se prikotali večja kepa. Včasih dobim pošiljko za vrat. Tudi kakšen zamrznjen sneg mi prileti na glavo. Drugič bom pa dala čelado v nahrbtnik, če bom še kam šla takoj po sneženju. Trenutki snežnih zaves, ki se sesipajo z dreves, hitro minejo. Prepočasna sem, da bi to lepoto ujela v objektiv. Na obeh straneh stezice smreke, pravi »špalir«. Vse v belem, od vrha do tal, enkratno. Kar ne morem se nagledati. Vsak letni čas ima svoj čar. Ampak v snegu je še posebno lepo, zimska pravljica.
Stezica je ozka in te hitro zanese v sneg. Ira potrpežljivo hodi za menoj. Še zadnji ovinek, potem pa … Saj ne morem verjeti, lepo, prelepo. Ne vem, kam naj gledam. Čudovite smreke so lepo postavljene v vrsto. Kakor bi čakale, da pozdravijo vse obiskovalce Robleka. Julijske Alpe od pokljuških gora do Kukove špice, Stol, Vrtača, Dobrča, doline spodaj.
V prste me že zebe od fotografiranja. Ne morem nehati, tako je lepo.
Pogledujem proti Begunjščici. Ja blizu je, vendar nedostopna. Greva do koče. Zaslužili sva si malico. Kar nekaj vsakodnevnih obiskovalcev je bilo tam. Samo vpišejo se in že hitijo nazaj v dolino. Še malo, da se nagledam te čudovite pokrajine, potem pa greva. Gora sameva, naprej proti Begunjščici ni šel še nobeden. Snega je veliko, več kakor meter. Sonce je prijetno toplo, na snegu se bleščijo kristalčki. Na Stolu se vrtinči sneg, veter pleše svoj ples. Na lepem kraju stoji Roblekov dom.
Spodaj pod kočo je še nekdo občudoval te snežne lepote narave. Je rekel, da že pol ure stoji na istem mestu in »fotka«. Verjamem, tudi sama sem počela isto. Pa je treba nazaj v dolino. Ni tako blizu. Hoja po snegu je drugačna, pa čeprav je stezica uhojena, sneg pa se je že zmehčal.
To je bil dan, prekrasen dan, ki bo za vedno ostal v spominu. Žal vse lepo prehitro mine. »O, kakšen dan!« pravi Janez Medvešek.
Imejte se lepo in naj bo varen vaš korak!
Majda Gašperin