Nedelo, 09.10.05 - : ... Drejc Karničar
Še vedno odklopljeni ... Drejc Karničar
Odklopljen, ker je normalen
Njegovo življenje je junaško, vendar ni čezmerno. Ne uvršča se med ekstremiste, odklopljene zaradi neponovljivih nevarnih dejanj, čeprav smo ga nekoč prav zaradi njih spoznali. Z bratom Davom Karničarjem sta bila 29. aprila 1995 prva Slovenca, ki stala na Anapurni, zadnjem osemtisočaku za Slovence in prvem za Jezerjane. V letih, ki so sledila, je Drejc, tudi zaradi alpinizma, spoznal, katere kreposti v življenju imajo tisto pravo ceno. Srčnost in zmernost v poplavi neštetih možnosti, ki ponujajo občutja sreče in zadovoljstva, sta njegovi glavni vrlini.
Mnogi njegovi vrstniki morda težko razumejo, kako lahko perspektiven, mlad, sposoben moški živi pravzaprav tako vsakdanje življenje daleč od »civiliziranega« podivjanega sveta, ujet med vrhovi in neprehodnim gozdom, v kraju, kjer se zdi, da se je čas ustavil.
Drejc, ki mu največ pomenijo ljudje in kakovostni medčloveški odnosi, je ponosen Jezerjan. »Vsemu v življenju se lahko prilagodim, temu, da bi živel kje drugje kot na Jezerskem, pa ne. Tukaj sem brezkompromisen. Ne vem, mogoče nisem objektiven, sem preveč zaljubljen v svojo vas, ampak prepričan sem, da je Jezersko kraj, ki ima toliko neizkoriščenih možnosti, in pripravljen sem dati vse od sebe, da bom te možnosti odkrival tako domačinom kot vsem tistim, ki si bodo sem hodili "filat" prazne baterije.«
Drejca za župana!
Rodil se je kot peti, zadnji otrok v družini, in že od mladih nog spoznava tradicionalne vrednote družinskega življenja. Predvsem kako pomembno je nesebično ustvarjanje za druge, sodelovanje v skupnosti, biti na razpolago pomoči potrebnim, vendar v tem dajanju nikakor ne pozabiti nase in na svoje najbližje. »
Bili smo zelo močna družina. Tudi vsega tega, kar zdaj počnem, ne bi mogel brez trdne opore Polone in družine, ki sva si jo ustvarila.«
Drejc je profesor telovadbe na OŠ v Preddvoru in na Jezerskem, podiplomski študent državnih in evropskih študij na Brdu pri Kranju, član strokovnega sveta pri vladi za šport, skrben očka treh otrok, poslušen mož (bi se najbrž pohvalila Polona), ob vsem tem pa politično dejaven Jezerjan, ki išče možnosti za razvoj svojega kraja tudi zunaj domačega ognjišča. »Rad bi postal župan. V glavi imam jasno vizijo o prihodnosti Jezerskega, ki je povezana s turizmom in bi jo najprej rad uresničil na svojem dvorišču. Eno od gospodarskih poslopij ob stanovanjski hiši bi spremenil v nekaj apartmajev, staro "priužitkarsko" hišo pa v družabni prostor z manjšim wellness centrom.« Tudi zato, da pokaže, da se da.
Po tragičnem letu, ko se je na reševalni vaji smrtno ponesrečil brat Luka, je Drejc postal načelnik gorske reševalne službe na Jezerskem. Tu najde dovolj izzivov za izživetje želja, povezanih s hribi. Na leto izvedejo od pet do deset zahtevnejših reševalnih akcij, kar je za najmanjšo postajo GRS v Sloveniji kar veliko. »Zdaj, v času mobitelov, je klicev na pomoč veliko več kot včasih. Mnogim ponesrečenim sta prav mobitel in hitro posredovanje rešila življenje. Zato ga je še posebno v hribih zelo koristno imeti vedno pri sebi. Na žalost se dogaja, da nekateri to možnost zlorabljajo in izkoriščajo. Ampak kaj naj jim rečemo: tako, kot si prišel gor, pa pridi še dol? Ne moremo. Vedno se odzovemo.« Vsak klic je pomemben, pa čeprav so vse pogostejši nepoznavalci gora, ki precenijo svoje sposobnosti, in ko se znajdejo v nerešljivem položaju, pokličejo reševalce, ki naj bi po njihovem mnenju samoumevno zanje tvegali svoja življenja. Takega planinstva in alpinizma Drejc ne odobrava. Prepričan je, da je v gorah res zelo lepo, vendar se je za vsak vstop v ta nekoristni svet treba pripraviti in usposobiti ter si izbirati takšne cilje, ki jim bomo kos.
Bistvo pod videzom vsakdanjosti
Šestega aprila 1995 na odpravi na Anapurno je Drejc zapisal v dnevnik: »Mogoče bi za začetek povzel Tonetove (Tone Škarja, op. p.) besede iz večerne debate, da gre pri alpinizmu, pri himalaizmu pa še posebej, za osebno očiščenje … Uči te spoštovanja in ljubezni, odrekanja, čakanja, razočaranj, pa tudi veselja. Ob vsem tem razmišljanju pa me begajo pomisleki naših najdražjih, in verjetno večine ljudi, ko smo odhajali na pot, da smo v bistvu egoisti, ki neodgovorno odidemo od doma, v skrbeh pa pustimo prav tiste, za katere pravimo, da jih imamo najraje. Verjetno me bo ta paradoks spremljal še dolgo v življenju, vendar že danes začenjam v sebi iskati odgovor.«
Ko pogleda nazaj in išče odgovore na zakaje, prizna, da je bil tedaj mlad, da sta bila vzpon na Anapurno in smučanje z nje logična posledica okoliščin, v katerih je tedaj živel in se nanje pripravljal deset let. Dodatna motivacija petindvajsetletniku pa je bila misel, da bo nekje prvi, da bo morda zato v očeh svoje (tedaj še punce) Polone večji junak, da bo dejanje zgodovinsko in neponovljivo. Takrat je štelo tudi to.
Še vedno obožuje hribe, nekaj let je bil oskrbnik na Češki koči, aktivno sodeluje pri organizaciji tekmovalnega turnega smučanja, toda ekstremni, tvegani alpinistični podvigi s smučmi ali brez njih niso več nuja. Dovolj velik izziv je vsakdanje življenje, v katerem rad premika meje. »Rad premikam, rad ustvarjam razliko.« V bližnji prihodnosti je tudi z Drejčevo pomočjo na Jezerskem pričakovati mali turistični raj na Zemlji za izbrane, izbirčne goste, naveličane ponorelega sveta, utrujene od zahtev po popolnosti. Drejc je prepričan, da se poezija življenja, ali če jo poimenujemo kar sreča, ne skriva nekje daleč, v oddaljenih krajih, vrhovih, nebesih, če hočete, ampak kar tukaj in zdaj. »Resničnost ni nikoli dolgočasna, lahko pa je dolgočasen naš pogled nanjo. Sam v življenju, ki ga živim, vidim predvsem prednosti, lahko pa bi, kakor to počno mnogi drugi, same pomanjkljivosti.«
Pod videzom vsakdanjosti najde najlepše. Pomirjen s sabo vsakodnevne obremenitve prenaša z največjo lahkoto. Poveličuje svoj rojstni kraj, svojo Polono in vse tisto, kar rutinsko oko sicer spregleda. Pa nam je vsem skupaj tako blizu.
Besedilo in fotografija Urška Krišelj Grubar