Primorski dnevnik: Novinar Primorskega dnevnika Albin Bubnič med prvimi, ki je dospel na kraj strahovite tragedije v Vajontu
V noči med 9. in 10. oktobrom 1963 je velikanski vodni val, ki je pljusknil čez jez Vajont, v nekaj minutah ubil skoraj dva tisoč ljudi v Longaroneju in v sosednjih vaseh (dežela Veneto) ter v furlanskih vaseh Erto in Casso. Od te tragedije, ki jo je povzročila človeška nemarnost, je minilo petdeset let. Med prvimi novinarji, ki je prišel v opustošene kraje, je bil danes že pokojni novinar Primorskega dnevnika Albin Bubnič. V Erto in Casso ter pozneje v Longarone se je odpravil s svojim avtom in s svojim fotoaparatom. Na kraju tragedije se je znašla skupina tedanjih najbolj znanih italijanskih časnikarjev, med katerimi Giorgio Bocca in Giampaolo Pansa. Svojo prvo reportažo, ki jo je narekoval kar po telefonu, je Bubnič naslovil Mrtvaška tišina, ki jo moti le zamolklo bobnenje. Prva, ki je opozorila na nevarnost tragedije, a je pristojni niso poslušali, je bila novinarka dnevnika Unità Tina Merlin.
Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika
ERTO - Nekaj strašnega, neverjetnega! Kar smo danes videli ob nesrečnem jezeru in ob obrežju reke Piave, kjer so izginile cele vasi, ni moč popolnoma opisati niti prikazati z najboljšimi posnetki. Ko človek gleda to razdejanje in opustošenje ter posluša pripovedovanje preostalih, ga strese groza. Poslušaš, gledaš in ne moreš verjetni svojim očem. Človek kroti naravo in izkorišča njene sile, ko pa se te sprostijo je revež, skromna bilka. Izginile so vasi, izginilo je skoraj umetno jezero, spremenila se je oblika gore Toc in tam, kjer je bilo prej lepo, čeprav umetno jezero, je zdaj nova gora. Da, prava gora, jezero je skoraj izginilo, uničena je velika elektrarna, ogromen jez, ponos graditeljev, je sicer vzdržal, a je zdaj brez pomena. Škoda gre v milijarde in milijarde, a vse to ne bi bilo tako hudo, če ne bi bilo toliko človeških žrtev. Za približno število se bo zvedelo šele čez kakšen teden, točnega števila pa nebo moč ugotoviti. Voda je pogoltnila svoje žrtve in jih odnesla, zemlja pa jih je mnogo zakopala globoko, globoko.
Iz Clauta, kjer smo na srečo dobili prenočišče, smo krenili proti Ertu, še preden se je začelo daniti, ker bi se pozneje teže prebijali skozi kolono vojaških tovornikov, buldožerjev in policijskih avtomobilov. Pot iz Clauta, mimo Cimolaisa in preko prelaza San Osvaldo (nekaj nad 600 m nadmorske višine) do umetnega jezera ni dolga. Cesta, ki je še do srede zvečer peljala vzdolž jezera in jeza v dolino reke Piave, je lepa in poleti je bilo po njej dosti prometa, ker so tod prijazni letoviščarski kraji, kamor radi zahajajo tudi mnogi Tržačani.
Prišli smo do jezera in že smo obstali. Zagledali smo najprej na levi strani Toc z veliko belo liso, visoko in dolgo steno, od katere se je v strašni noči sesul del gore.
San Martino, čedno naselje ob skrajnem kotu jezera. Že tu prvo razdejanje. Voda je odnesla mali most pri jezeru, gostilno, cerkvico in deset hiš. Nekaj hiš v gornjem delu je ostalo, a so več ali manj poškodovane. Nekaj domačinov je ostalo doma, druge so evakuirati. Od hiš, ki jih je voda odnesla, je ostala le mala sled. Pod cesto je med kamenjem ves zmečkan avto z inozemsko tablico, o potnikih nobenega sledu.
Erto, večja vas, sedež občine, nato malo naselje tesse. Dober del Erta je še ostal, 50 hiš je izginilo; Fesse je izbrisano s površine zemlje, odneslo je 20 hiš, tri so ostale. Kje so bile hiše, kje cesta? Le tu pa tam nekaj metrov zidu, ali pa vodovodna cev, iz katere curlja voda, edini znak življenja. Voda je odnesla, odtrgala vse, hiše, drevje, vrtove, zemljo do skale, kakor da bi vse odrezal z ogromno britvijo. Drugod pa je s hriba naneslo grušč in debelo kamenje.
V Ertu moramo pustiti samo avto, tam se konča cesta. Kreniti moramo peš v reber po kozji stezi in grušču: bolj se dvigamo, bolj grozen je pogled, Mrtvaška tišina, ki jo moti le zamolklo bobnenje od zasutega jezera in še groznega Toca.
Nova gora smrti, ki je pred nami, ima pošastne oblike, njena notranjost še ne miruje, s Toca pa se usipajo še plazovi. Po stezi srečujemo domačine s culami, ki si gredo iskat nov dom, drugi prihajajo kdo ve od kod, ker so zaskrbljeni zaradi svojcev. Črne obleke, objokani obrazi. Verjetno so jim sporočili, da njihovih dragih ni več.
Steza je izginila. Dober kilometer moramo kar po grušču in olupljenem pobočju hriba. Hoja je skrajno nevarna, vsak hip lahko zdrkneš čez prepad v gmoti, iz katere ni rešitve. Po ovinku zagledamo vas Casso, skoraj 300 m nad gladino jezera. Slikovita pozicija, če ne bi bilo tega razdejanja, krasen pogled na dolino in jezero, če ne bi bilo tiste usodne noči. Vas je tolika kot Ricmanje in ima večinoma stare, pa tudi nekaj novih hiš. Vse so visoke, na tri, štiri nadstropja. Voda jim je pljusknila prav pred prag ni jih odnesla, toda vse so poškodovane. Včeraj so s helikopterji odpeljali žene, dekleta in otroke, ostalo je trideset moških. Pred vasjo so, pogovarjajo se in ugibajo, kaj naj bi storili. Težko je zapustiti dom, toda popolnoma so odrezani od sveta. Luči ni, hrane je malo, vodovod deluje, gostilne in trgovine so zaprte. Včeraj so zaprli šolo. Če bi jim napravili vsaj zasilno pot do Erta, bi ostali doma. Težko bi se jim uresničila ta želja. Kdo bi delal pot po tisti gmoti? Od daleč se zdi, da je vas imela srečo, toda ko greš po tesnih ulicah in od bliže opazuješ hiše, vidiš odkrite strehe, izruvana okna, razmetano in poškodovano pohištvo.
Šest avtomobilov, med temi eden iz Bologne, je na malem trgu. Kako jih bodo odpeljali? Ob koncu vasi išče gospodar v kuhinji med svojim uničenim imetjem v blatu desni čevelj. Ko je zabobnelo, je zbežal skoraj gol in bos iz hiše. Ženo in otroke so odpeljali včeraj v Cimolais; odšel bi tudi on, toda samo z enim čevljem ne more, ker drugih nima. Ko smo se vračali čez nekaj ur po isti poti, smo ga srečali. Spoznal nas je, se nasmehnil in rekel:
»L´ho trovato.«
Našel je čevelj in odšel, brez cule, k ženi in otrokom.
Cavasso je sedaj prazen. V prvih dopoldanskih urah so s helikopterji odpeljali še tisto peščico moških. Nadaljujemo pot proti koncu jezera, da bi prišli, če bi bilo mogoče, v drugo dolino, kjer je še večje razdejanje. Pridemo do samotne hiše, visoko v hribu, prav pod Gordom. Stara, neometana, revna hiša, na pragu pa stara ženica, črno oblečena, črne oči in obraz ena sama guba. Vprašamo jo, kako je preživela tisto noč. Sodni dan, konec sve-ta! Zbudilo jo je močno bobnenje, nato se je hiša stresla, tresla se je gora, mislila je, da je potres. Skočila je k oknu in vsa prestrašena gledala, kako se na pobočju Toca bliska. Voda je ženici in njenemu možu prizanesla, ker je njena hišica zelo visoko. Do tam pljusk ni segel.
Končno smo na grebenu, nad jezom, od koder je razgled na dolino reke Piave Prijazen sopotnik nam posodi daljnogled, sicer pa bi zadostoval pogled na prosto oko, ker je dolina prav pod nami.
Grozno. Domačin nam kaže, kje so bile vasi Roggia, Longarone, Firago, Villanova in Fae: vse po vrsti, ena za drugo od obrežju Piave nasproti jeza v soteski Vajont. Tu je bilo skoraj 4.500 prebivalcev, železnica, cesta, tovarne in razna podjetja. V dolžini 3-4 km je voda vse odnesla. Ostalo je le nekaj hiš v skrajnem delu Longaroneja ter cerkvica na pokopališču v Piragu. Tam je bil trg tam ta in ta ulica, tam cerkev, tam ...
Zdaj so gola tla, kamen. Odneslo je vse. Nobenega znaka ni, da so bile tam vasi. Prava puščava: Voda je skoraj zravnala obrežje s strujo reke in nanesla toliko blata, gramoza in kamenja. Od pobočja hriba do reke je strahotna planjava, sivo rumene barve. Videti je kakšnih 200-300 vojakov, ki kopljejo pot, da bi se povezal spodnji del obrežja z zgornjim (Fae-Castelavazzo), drugi odkopavajo mrliče, helikopterji odvažajo ljudi v druge kraje. Dostop v te kraje imajo zdaj samo reševalci in vojska.
Kako se je moglo to zgoditi v nekaj minutah? Kakor smo že omenili, se je utrgal dober del gore Toc in treščil v jezero. Pod pritiskom te ogromne mase je voda pljusknila v nasprotno smer 200-250 m visoko in odnesla hiše nad jezerom. Vsa ta voda je nato zletela skozi ožino čez jez ter planila nad Longarone, ki je prav nasproti, dober kilometer od jeza: na Roggio, na Pirago, Villanovo in Fae, nato pa je vse odnesla v reko Piave. Da je bila to strašna sila, dokazujejo posledice.
Domačini ob jezeru, ki poznajo svoje hribe kot dlan svoje roke, so že pred leti, še preden so začeli graditi jez, vedeli, da je Toc nemiren. Zapazili so nevarne razpoke. Jezera niso hoteli imeti, ker so vedeli, da bo nevarnost še večja. Pred osmimi dnevi je del hriba že lezel. Evakuirali so pastirje in izpraznili nekaj hribovskih hiš. Ostal je le en kmet z ženo in svojim govedom. Dejal je, da bo odšel v sredo. Bilo je že prepozno. Tudi z nasprotne strani se je pred dnevi izselilo nekaj oseb. Vsi so torej pričakovali, da se bo nekaj zgodilo. Zakaj pa niso pravočasno poskrbeli, da ne bi bilo toliko človeških žrtev in tako ogromne materialne škode? Domačini vedo marsikaj povedati. Upati je, da bo preiskovalna komisija šla do dna in ugotovila krivdo.
Ob pogledu na Toc, oziroma na novo, dolgo in široko steno, je lahko vsakomur jasno, zakaj in kako se je utrgal tako velik del hriba. Ves material, ki se je usul, je namreč imel za podlago golo steno, skoraj navpični sklad prav nad jezerom.
Še nekaj bi radi omenili. Pri tej strahotni katastrofi niso izgubili življenje le domačini. Ob tisti uri so prav gotovo potovali z avtomobili in tovorniki tudi tujci in inozemci, o katerih ni več nobenega sledu.
Albin Bubnič
Primorski dnevnik, 6. oktober 2013