Primož Blaha: Med tokratnimi prazniki smo se z Marušo in Džanijem odpravili na jug Arabskega polotoka.
Na prvi pogled ne ravno hribovska destinacija, vendar ima Oman poleg puščav in morja tudi presenetljivo gorate predele. Pa kljub temu je bil dopust bolj popotniški kot pohodniški, saj dežela ponuja dovolj raznolikosti za zanimiv izlet.
Oman je bogata, urejena in varna država, ljudje so prijazni, prav vsi napisi so v angleščini in potovanje je zelo enostavno – najlažje z najetim avtom. Ceste so zelo dobre, vsepovsod gradijo nove, široke avtoceste, ki so vse osvetljene (kakšna potrata!). Kljub temu zelo prav pride 4×4 avto, ki omogoča dostope tudi v bolj hribovite predele, v puščavo ali pa na kakšno plažo.
Najbolj nas je presenetila lepa narava, predvsem gorski predeli so ponekod zelo divji, tudi plezalsko zanimivih sten je neskončno, prav tako seveda takšnih in drugačnih plaž, ki so večinoma prazne. Marsikje so moteče smeti in plaže so pogosto lepše od daleč. Razočarala pa nas je hrana, saj skoraj ni najti drugega kot t.i. Coffee shopov, ki so v resnici indijske ali pakistanske fast food restavracije. Tudi v trgovinah je izbira skromna (v večjih mestih so sicer tudi veliki trgovski centri), ponudbe na ulicah (npr. sadja) pa praktično ni.
Omanci (prav vsi moški – in fantje – so oblečeni v tradicionalne bele “rjuhe” s čepicami, ženske pa so zavite v črno in jih je na ulicah bolj malo) so zelo prijazni ter se vedno trudijo navezati pogovor in nuditi pomoč. A realnost je, da je kar 45% prebivalcev Omana tujcev (pretežno iz Indije, Pakistana in Bangladeša). Ti seveda opravljajo vsa umazana in fizična dela, hkrati pa ima popotnik z njimi skoraj več stikov kot z Omanci (v restavracijah, hotelih, trgovinah itd.). Ti “novodobni sužnji” verjetno res živijo bolje kot če bi ostali v domovini, vseeno pa vsi ti prizori pustijo grenak priokus. Saj je podobno tudi v zahodnem svetu, le da pri nas to bolj prikrivamo in se pretvarjamo, da ne izkoriščamo drugih za naše udobno življenje. Po drugi strani pa je ravno to ena glavnih vrednot potovanj – da se vrneš domov z drugačnim zavedanjem in novimi spoznanji o svetu tam zunaj…
1. dan: Nakhal – Wadi Mistal – Wadi Bani Kharus
V glavno mesto Muškat smo prileteli v petek pozno zvečer in šli naravnost v hotel. Naslednji dan je zato že minilo dopoldne preden smo uredili najem avta in smo bili pripravljeni na pravi začetek potovanja.
Zapeljali smo se proti zahodu po avtocesti sredi puste pokrajine med morjem in gorovjem Hadžar. Že kmalu smo zavili v notranjost in se ustavili v mestecu Nakhal, kjer smo si ogledali eno izmed mnogih trdnjav. Teh je po Omanu toliko – in vse so si dokaj podobne, da si je najbolje že na začetku izbrati eno ali dve, da lahko kasneje vse ostale mirne vesti spregledaš. Saj trdnjava je bila kar zanimiva, še bolj nam je bil zanimiv razgled na bližnje gore.
Že kmalu za Nakhalom smo zavili v enega mnogih vadijev – Wadi Mistal. Vadiji so suhe rečne doline, ki so jih oblikovale hudourniške reke ter so precej širši in globlji kot smo si jih predstavljali. Ker so gore večinoma povsem puste, so prav vadiji najbolj zanimivi, saj so tam pogoste zelene oaze in slikovite vasice z obdelanimi polji, pogosto v terasah in s kilometri namakalnih kanalov, imenovanimi falaj. V nekaterih vadijih je tudi stalna voda, ti so še posebno zanimivi.
Skozi Wadi Mistal smo se peljali po široki asfaltirani cesti med mogočnimi stenami in grebeni. Na koncu doline pa se ozka makadamska cesta strmo vzpne do simpatične vasice Wakan, ki se oprijema strmih pobočij nad zatrepom doline. Sprehodili smo se po ozkih uličicah med hišami in skozi lepo obdelane terasaste vrtove in nasade dateljnovih palm nad vasjo. Tlakovana pot nas je peljala še daleč nad vasjo do razgledišča. V vasici je tudi restavracija in prvi dan smo bili še prav zadovoljni z indijsko kuhinjo. Nato smo se zapeljali nazaj iz vadija do glavne ceste in le nekaj kilometrov naprej v mestu Al Awabi zavili v naslednji Wadi Bani Kharus.
Dan je šel že h koncu, zato smo iskali prostor za nočitev. V Omanu je dovoljeno kampiranje kjerkoli izven naselij, kar je sploh priporočljivo. Seveda pa je bila konec oktobra ob 18h že tema in je pametno že prej najti primeren prostor. Mi smo zavili v stranski vadi in parkirali na koncu ceste, v bližini zadnje vasice. Prva noč nas je malo presenetila, saj je bilo tudi tu v gorah obupno vroče! Kljub temu smo morali zaradi komarjev postaviti notranjo plast šotora, v katerem smo se kuhali in se trudili zaspati …
2. dan: Wadi Bani Awf – Bahla – Nizwa
Glavna prednost spanja na prostem je bila, da smo bili ob prvem svitu pokonci in tako izkoristili najlepši del dneva. Bi rekel tudi najhladnejši del dneva, a v resnici je bilo že navsezgodaj vroče… Tudi prebivalci bližnje vasice so se zgodaj odpravljali v dolino in so nas prišli z zanimanjem pozdravit. Žal je le en mladenič znal nekaj angleških besed, tako da pogovor ni bil pretirano globok.
Mi smo se kar takoj zapeljali nazaj v glavni vadi in po njem navzgor do zadnje vasice Al Ulyah. Široka dvopasovna asfaltirana cesta se je nadaljevala še naprej in se zaključila – na dvorišču zadnje hiše nad vasjo. Mi smo na skalah nad cesto pozajtrkovali ob razgledih na prebujanje dneva nad vadijem.
Skozi slikoviti vadi nazaj v Al Awabi in le malce naprej že spet v naslednji Wadi Bani Awf (podobno kot pri trdnjavah tudi pri vadijih ni dobro pretiravati, čeprav je veliko lepih in raznolikih, ki so vredni ogleda). Wadi Bani Awf je med bolj znanimi in prvi del udobne ceste se vije med visokimi stenami, asfalt pa se konča, ko se dolina razširi. Naprej gre makadamska cesta še lep čas po pretežno ravnem dnu doline. Nedaleč naprej se na desni pokaže ozka in navidez neprehodna soteska, pred katero je nekaj tolmunov. Ker v teh krajih voda ni samoumevna, smo se tam kar takoj okopali v topli vodi, v kateri ti majhne ribice grizljajo noge. Kratek sprehod v ozko sotesko je razkril prehod naprej in kmalu se soteska odpre v široko dolino, ki vodi daleč navzgor med gore.
Mi smo se peljali naprej do vasice, nad katero se kaže ozek Snake Canyon – sodeč po našem vodničku naj bi bil to izhod, zato smo računali na vhod v kanjon z zgornje strani. Tam je tudi ravnine konec in cesta se kar naenkrat požene naravnost v strm breg. Očitno tam ne marajo ovinkarjenja in že sama vožnja je bilo doživetje zase, saj se še nismo vozili po tako strmih cestah.
Potovalna hitrost se je seveda občutno zmanjšala, a okolje je itak preveč slikovito za hitenje (vključno s tistim živo zelenim nogometnim igriščem sredi ničesar!?). Naredili smo ovinek do vasice Bald Sayt sredi palmove oaze. Povzpeli smo se na razgledni stolp in se sprehodili po ozkem labirintu uličic pretežno prazne vasice.
Nazaj do “glavne” ceste, kjer se ob strani kmalu odpre ozek kanjon. Še vedno ne vem ali je to pravi Snake Canyon ali ne. Vsekakor je začetek zelo obetaven v le nekaj metrov široki soteski med visokimi stenami, ki skoraj zakrivajo nebo. Žal pa se nam je kmalu ustavilo ob skoku čez gladke in spolzke stene. Tam je bila sicer oznaka, ostanki nekakšnih svedrov in nižje celo vrv, a brez opreme preveč nevarno. Škoda, saj je gotovo tudi nadaljevanje izredno lepo, vendar gre za resno soteskanje in ne sprehod! Le nekaj sto metrov naprej je ob oazi vhod še eno ozko sotesko, ki pa je bila polna malce umazane vode in ne preveč mikavna.
Od tam se cesta v naslednjih 10 kilometrih dvigne za 900 metrov na prelaz čez 2000 metrov visoko. Cesta je tako nepopustljivo strma, da se je avto že pošteno mučil do vrha. Tam smo doživeli dva šoka: prvi je bila široka asfaltirana cesta z druge strani (saj smo jo pričakovali, a po takšni vožnji je bil asfalt nekaj neverjetnega). Drugi šok pa je bil dež – kaj dež, pravi naliv! Škoda, da smo bili zaradi tega prikrajšani razgledov, po drugi strani pa smo si lažje predstavljali kako nastanejo vadiji in tudi kako nevarne so lahko nenadne poplave v ozkih dolinah. V le nekaj minutah se je namreč celotno pobočje spremenilo v ogromen slap! Prav neverjetno. In še dobro, da imajo ceste urejeno odvodnjavanje.
Po udobni cesti smo se izvili iz hribov in deževja ter prispeli v mestece Al Hamra. V načrtu smo imeli obisk najvišje gore Omana Jebel Shams (3009 m), kjer je menda več možnosti za lepe pohode, upali smo tudi na bolj ugodne temperature za nočitev na razgledni lokaciji. A črni oblaki nad gorami so nas usmerili v bližnje mesto Bahla, kjer smo si ogledali eno najstarejših in večjih trdnjav. Ta je bila lepo obnovljena in je precej impresivna, le brez vsebine, tako da smo se nekaj časa potikali po labirintu praznih sob, dokler nas ni tudi od tam pregnal dež.
Res nismo računali na toliko dežja v tej puščavski deželi, vendarle pa je tam vreme pogojeno z visokimi gorami. Zato smo se zapeljali v večje mesto Nizwa, kjer smo našli povsem nov hotel blizu centra. Zanimivo, da je hotelov zelo malo in so običajno na slabših lokacijah. Mi smo imeli deset minut sprehoda do centra, kjer nas je razočaral skoraj povsem prazen suk (= bazar), pa tudi na ulicah okoli trdnjave in mošeje ni bilo dosti življenja. Niti večerja v še eni indijski restavraciji nas ni navdušila. Vsaj tuš in spanje v hladni sobi sta bila dobrodejna.
3. dan: Jebel Akhdar – Wihibah sands
Udobno spanje v hotelu je pomenilo bolj pozen odhod, ko smo se iz Nizwe zapeljali na planoto Jebel Akhdar (kar pomeni zelena gora). Na planoti, ki leži na okoli 2000 m je klima zelo prijetna in posebno po dežju prejšnjega dne je bila tudi pokrajina živo zelena. Gor vodi široki asfaltirana cesta, kjer na začetku policija preverja avtomobile in naprej spustijo samo 4×4 zaradi dolgega in strmega spusta na povratku. Vse v redu, le da so kakšne druge ceste še bolj strme in tam nihče ne preverja…
V planoto se zajeda globok vadi, v katerem so tudi vasice v zelenih oazah, mi smo se sprehodili po robu, kjer čepijo tri slikovite vasice, pod njimi pa se spuščajo neverjetno strme terase. Od blizu se je sicer izkazalo, da so vasi napol zapuščene in zanemarjene, v njih živi le nekaj družin Indijcev, ki obdelujejo polja in skrbijo za hiše, lastniki pa pridejo samo občasno na izlet. Nekaj najbolj zanimivega je bil sprehod po falaju, ki je speljan čisto po robu nad terasami, tako da je na trenutke izredno izpostavljeno.
Pozen jutranji odhod se nam je maščeval, ko so se že začeli nabirati oblaki in se pripravljali na dež. Zato smo se počasi spustili nazaj v dolino, kjer smo si želeli spotoma ogledati perzijske stopnice pri kraju Imti. Žal jih nismo našli, čeprav je gotovo zanimivo: Perzijci so namreč pred stoletji v skalo vklesali kar 1400 stopnic, po katerih domačini še danes menda hodijo na planoto 500 metrov višje.
Sledilo je nekaj več vožnje skozi občasno pusto in ravno pokrajino, nekaj časa pa med nenavadnimi rjavimi griči. Popoldne smo prispeli v kraj Bidiyah, ki leži na severnem robu peščenih sipin Wihibah sands. Sprva malce negotovo, sčasoma pa bolj pogumno smo se zapeljali nekaj kilometrov v notranjost puščave. Prostora za kampiranje je neskončno in tam nekje smo si postavili svoj neznatni šotorček. Nato smo zagrizli na vrh bližnjih sipin, žal je bilo proti zahodu oblačno, tako da s sončnim zahodom ni bilo nič in tudi ponoči so bile zvezde precej zakrite.
4. dan: Wadi Bani Khalid – Ras al Jinz – Al Hadd
V prvem svitu smo se ponovno povzpeli na greben, kjer smo pričakali sonce. Jutro sredi peščenih sipin je res čarobno, medtem ko je čez dan v puščavi precej dolgočasno. Po zajtrku smo se zapeljali nazaj do ceste in nadaljevali proti obali.
Že kmalu smo z ravnine zavili med gore v Wadi Bani Khalid. Prispeli smo do velikega parkirišča, le malo naprej je urejeno kopališče s plažami ob jezercu, palmami in okrepčevalnico. Tam je bilo tudi prvič zares veliko turistov, posebno kasneje ko smo se mi že vračali. Sprva smo bili malce razočarani, a najlepši del se začne šele naprej od kopališča.
Kakšen kilometer vodi pot skozi ozko sotesko, ves čas ob vodi in idiličnih tolmunih. Kasneje voda izgine pod zemljo, dolina se sicer nadaljuje naprej, a do jame je prav blizu. Pri jami sta bila dva lokalna fanta, ki sta nas pospremila v notranjost na trenutke zelo ozke jame, po kateri smo šli občasno po kolenih. Nižje se jama razširi, čisto na koncu se od daleč vidi podzemna reka, skozi majhno odprtino pa smo zlezli do izvira. Najbolj nenavadna je bila vročina, saj je bilo notri kot v savni! Zato smo se vrnili na površje in na poti nazaj preplavali ali prebrodili vse tolmune. Kot bi se kopal v koritih Soče – le da ima voda blizu 27 °C! Res lepo. Pa še ves puščavski pesek smo dodobra sprali s sebe.
Nadaljevali smo naprej do mesta Sur ob morju, vendar smo se tokrat peljali mimo in po pusti skalnati obali proti vzhodu do skrajnega “vogala” Arabskega polotoka. Kar takoj smo se zapeljali do naravnega rezervata Ras al Jinz, kjer smo se zmenili za ogled želv. Nato pa nazaj do mesteca Al Hadd, kjer smo si na širni peščeni plaži našli prostor za nočitev, da ne bomo iskali v temi. Seveda smo takoj preizkusili tudi morje, nato pa še večerjo po pakistansko.
Ob 20:30 smo imeli v rezervatu ogled želv in še dobro, da smo že popoldne kupili karte ter tako prišli v drugo skupino, saj je bilo obiskovalcev vsaj 200! Od centra smo se v temi sprehodili do plaže, kjer 4 vrste velikih morskih želv skozi celo leto valijo jajca. V tem obdobju so bile na obisku zelene želve in dve sta ravno zakopavali gnezda, mi pa smo si ju ogledali čisto od blizu. Hkrati je bilo vse okoli polno malih želvic, ki so hitele proti morju, da nam je bilo prav grozno – kdo ve koliko jih turisti takole pohodimo, ko tekamo po plaži in se ukvarjamo samo s fotografiranjem, namesto da bi občudovali enega čudežev narave…
Kljub temu je bil ogled res zanimiv in nekaj posebnega je občudovati to od blizu. Želve na plaži najprej poiščejo primerno mesto v mivki, skopljejo luknjo in vanjo izvalijo jajca. Luknjo nato zakopljejo in zraven izkopljejo še dve drugi, ki služita za zavajanje lisic in galebov, da ti ne odkrijejo gnezd. Vse to jim vzame kakšne 3-4 ure napora. Po dveh mesecih se izležejo mladiči in takoj pohitijo proti morju. Problem je, ker nagonsko sledijo svetlobi, v Omanu pa so ceste in mesta ponoči pretirano osvetljeni, tako da veliko želvic zaide stran od morja.
Po ogledu smo se zapeljali nazaj na izbrano mesto na plaži kakšnih 15 km stran. In takoj, ko smo parkirali, je Džani zaklical: o glej, želva! Res je ena kopala luknjo čisto zraven, zjutraj smo nedaleč stran odkrili sledi še drugega gnezda. Pred spanjem pa smo povedli še nekaj malih želvic do morja ter jim zaželeli srečo na dolgi in nevarni poti do Avstralije.
5. dan: Sur – Wadi Shab – Quriyat
Po jutranjem kopanju smo se zapeljali v obmorsko mesto Sur. Tam smo si ogledali ladjedelnico, kjer še vedno izdelujejo tradicionalne ribiške barke dhow, narejene skoraj izključno iz lesa. Šli smo tudi na suk, ki je bil veliko razočaranje, saj je bilo tam le nekaj trgovcev z zelenjavo. Nakupovalni centri očitno pospešeno ubijajo tradicijo.
Pot smo nadaljevali po avtocesti ob obali in že kmalu zavili v mestece Qalhat. Tam naj bi bilo neko starodavno mesto, ki pa je bilo zaradi obnove zaprto, zato smo šli na neskončno prazno plažo in na ohladitev v morje.
Naslednji postanek je bil Wadi Shab, vhod v dolino je pod avtocestnim viaduktom. Tudi tam je bilo veliko turistov, do izhodišča pa je potrebno s čolnom čez jezero. Ta vadi je poln zelenja, po dnu večino časa teče potok (občasno je tudi pod zemljo), proti nebu pa se dvigajo strme stene. Kljub temu nas prvi del poti ni navdušil, predvsem zaradi motečih črnih cevi za vodo in množic izletnikov. Kasneje pot postane bolj slikovita, po kakšni uri hoje pa se dolina razširi. Neka pot vodi naprej po pobočju, na dnu pa je edini prehod možen kar po vodi. Tam smo pustili stvari in naslednjih 15 ali 20 minut plavali, občasno brodili in spet plavali po tolmunih, preko nekaj slapičev in končno do večjega globokega tolmuna v objemu strmih sten. Tam je očitno konec – dokler se čisto v vogalu ne pokaže komaj opazna odprtina, skozi katero se da ravno splavati z glavo nad površjem. Občutek je zelo klavstrofobičen, a po nekaj metrih se znajdeš v delno odprti votlini, v katero se od nekje zgoraj zliva slap. Žal nimam slik, tako da boste morali verjeti na besedo, da gre za verjetno enega najlepših kotičkov v Omanu! Najbolje je preveriti v živo.
Čakalo nas je še nekaj plavanja nazaj ter ena ura zelo vroče hoje do izhodišča. Nato pa smo nadaljevali po obali naprej in se ustavili v mestu Quriyat, preden cesta zavije v notranjost. Od mesta se razteza neskončna plaža, ki sicer ni najlepša, a za nočitev povsem v redu.
6. dan: Muscat
Plavanje, zajtrk in gremo na pot. Do Muškata ni več daleč, najprej pa smo se zapeljali do velike mošeje sultana Kabusa, ki je za turiste odprta le od 8-11h. Mošeja je bila zgrajena leta 2001 po manj kot 7 letih gradnje in je polna presežkov, da se zdi, kot da je bil glavni motiv pokazati bogastvo in moč sultana. No, mošeja je vsekakor vredna ogleda, saj je zelo impresivna, čeprav po mojem ne dosega estetike tiste v Isfahanu.
V bližini je prav tako imenitna operna hiša, da ne rečem palača. Žal so se ravno pripravljali na večerni nastop, tako da si notranjosti nismo mogli ogledati. Bolj mimogrede smo se zapeljali še do rafinerije nafte Omanske družbe PDO, ki se nahaja tako rekoč sredi mesta. Tam so uredili muzej, ki nas je prijetno presenetil in nas zaposlil za kar nekaj časa. Zanimivo zasnovano in poučno.
Glavno mesto ni čisto tipično mesto, saj je precej razpotegnjeno med obalo in gorami, tako da je sestavljeno iz več delov, ki so združeni v širše urbano območje. Do zdaj smo bili v novejšem delu, popoldne pa smo se zapeljali v Mutrah, ki je ob starem Muškatu tisti pravi center. Ob obalni promenadi in pred glavnim vhodom v suk je vrsta restavracij – ki ponujajo zgolj indijsko hitro prehrano. Katastrofa.
Po kebabu in svežem soku smo se sprehajali po lepo urejeni promenadi in se izgubljali po ozkih uličicah suka, ki je v osrednjem delu dokaj turističen, razen kadila pa prodajajo večinoma made-in-china spominke ter šale iz pašmine ali lamine volne (?). Že v temi smo se sprehodili po starem Muškatu, kjer je sultanova palača, ministrstva, narodni in drugi muzeji. Zapeljali smo se še skozi luksuzni predel Al Bustan, kjer je ogromen kompleks parlamenta in bogate vile. Nato pa smo poiskali hotel, da smo se vsaj pošteno umili in se naspali pred napornim zadnjim dnevom.
7. dan: Bandar al Khairan – Muscat
V Muškatu niti ni toliko za videti, zato smo si privoščili pravi dopustniški dan. Po poznem zajtrku in nakupih smo se zapeljali kakšne pol ure iz mesta do globokega in razgibanega zaliva, kjer je več priljubljenih plaž. Morje izven zaliva je bilo precej razburkano, v zalivu pa bolj plitvo, tako da žal niti ne posebno zanimivo za šnorkljanje. Res nismo navajeni ležanja na plaži, ampak smo se trudili. V sosednje zalivčke so z ladjicami vozili turiste, na našo plažo je kasneje prišlo nekaj Indijcev, ki so bolj čofotali kot plavali. Omanci očitno ne hodijo na plaže.
Popoldne smo se spet ustavili v Mutrahu, kjer je bila ta dan precejšnja gneča dnevnih gostov s križarke – in tokrat za spremembo celo Omancev z ženami (bil je petek). Želeli smo poiskati kakšno pravo restavracijo z omansko hrano, žal nismo bili uspešni. Smo pa čisto po naključju odkrili iransko restavracijo in že na vhodu nas je prijazen Iranec zlahka prepričal, da vstopimo. Tam je bilo kot na drugem planetu. Ampak se ne spodobi, da zaključim potopis o Omanu z željo po ponovnem obisku Irana…
Zvečer smo se zapeljali na letališče, oddali avto in se vrnili v november. Oman nam je sicer pustil nekaj mešanih občutkov, vendar je dežela nedvomno vredna obiska. Hodili smo bolj malo (itak je prevroče), smo pa prevozili veliko udobnih in tudi divje strmih cest, videli resnično lepe vadije, slikovite vasice in se kopali v idiličnih tolmunih. Morje je morda bolj zanimivo za deskarje in potapljače, za nas je bilo največje doživetje plaža z želvami. Pričakoval sem tudi bolj živahna mesta. Očitno pa se država zelo hitro razvija, predvsem v smeri izboljšanja infrastrukture in gradnje luksuznih letovišč. A meni se zdi, da ostaja največja privlačnost Omana prekrasna narava, morda klepet z domačini in lahkotnost potovanja v nekem drugačnem svetu.