v Rzeniku: 1.PP in 1. ponovitev v zimskih razmerah, ob tem šele 2.P
01.– 03.04.05 Gregor Kresal (- Luka Grebenc)
Rzenik
Peklenska Cedevita
7c, M7+/7a, 400 m, 20 h, 2.P, 1.PP, 1. ponovitev v zimskih razmerah
01.– 03.04.2005 Gregor Kresal (- Luka Grebenc)
Steno sem si ogledal dva dni prej in k sreči vzel s seboj tudi cepine in dereze. Drugače bi se za vzpon lahko obrisal pod nosom.
Prvi dan nisem opravil nič. Razen da sem dvakrat pošteno odletel v najtežjem raztežaju. Najprej z enim oprimkom v roki, v drugo pa sem ob zataknjeni vrvi, opravil celo najdaljši polet v zgodovini poskušanja tega raztežaja. Ker dobro poznam varovanje tukaj, so se mi živci ogreli na več kot le delovno temperaturo. Skušal sem vseeno delovati mirno, da mi Luka ne bi ušel v dolino. Spustila sva se v votlino pod steno in nejevoljna šla spat. Imela sva »kar nekam premalo ( ) opreme« in zeblo me je celo noč...
Ker se tudi zjutraj nikakor ni hotelo ogreti, sva naslednji dan začela šele ob desetih. Temperatura v steni je bila - 5 ˚C, nočni severni veter pa je k sreči malo pešal. V glavi sem imel milijon stvari... Vse najtežje raztežaje sem ločeno, prosto preplezal že lani poleti. Tokrat pa sem bil napravljen kot medved, skala je bila »meni« primerno mrzla, led v nekaterih počeh pa je amplitudo mojega tresenja in negotovosti še povečeval. Če mi ne bi uspelo v prvem poskusu, bi spakiral in šel domov. Rdeče rumeno previsje sem s spačenim obrazom in otrplimi rokami ocenil za en plus manj kot poleti. Verjetno gre za eno bolj krušljivih devetk na svetu, ob varovanju, ki zadosti oceni A2/A3. Sledila je monolitna previsna zajeda, čista izjema vsega ostalega v tej smeri. Nad njo se je spet zapletlo. Razmajanemu vstopu v velik previs je sledila kratka zajeda vrhu katere je »ždel« nerodni boulder problem v obliki lišajastih sloperjev. Spet je začelo pihati in čisto z roba sem se štirikrat zapored »zvalil« v zrak. Klinom, ki so se, kot prej v ključnem raztežaju, že začeli premikati, sem dodal enega frienda in se v peto končno zbasal čez. Kaminasta zajeda v nadaljevanju je bila prav nenavadno ledena. Kaj takega..!? Prav debelo sva gledala v ledene sveče, ki so nama visele nad glavo. Luka je imel počasi že vsega dovolj. Čudno plezanje me je okoli gladkega roba in po navpičnih travah potem končno privedlo na gredino sredi stene. Tukaj se s Cedevito stakneta Pomaranča in Limonada, z leve pride Prečenje, desno pa je bilo slutiti Modec-Režkovo. Tolikokrat sem že bil tam, da sem prepoznal vsako razčlembo. Sploh nisem dojel, da bo že konec dneva. Luka mi zaradi pozne ure in krčev v rokah, v zadnjem raztežaju sploh ni več sledil. Oddahnil sem si, saj od tam do vrha ni več posebnih težav. Fiksiral sem vrvi in v mraku sva se ponovno spustila v votlino.
On je imel s tem Rzenika dovolj. Tako sem za vrhnji del, dan kasneje, ostal sam. Nekaj opreme sem pustil kar v steni, ker je Miško javil, da bi še poskusil... Gredina je bila na debelo zalita s snegom, nad njo pa en del stene še kar kopen. Povsem ledeno pa je bilo spet na vrhu. »Vse« skratka, kar »pozimi« lahko najdeš v veliki steni. Svežemu odlomu v zgornjem delu sem se iz smeri umaknil v svojo varianto, na desno. Poleg konstantne spomladanske kanonade kamenja v tej steni, se je z roba v dolino odvalil še en manjši kamen. Ta je bil moj.
Smer sem prvič poskušal prosto preplezati že leta 1999, z Matevžem Gradiškom, a nama psiha zaradi nevarnega ključnega raztežaja tega takrat ni dopustila. Resno sem se je lotil spet lani poleti z Dejanom Miškovičem. »Mencala« pa sva toliko časa, da jo je potem uspešno zalilo jesensko deževje. Bil sem precej besen. Letošnjo pomlad in poletje sem sklenil preživeti v drugačnih stenah, zato sem želel vzpon opraviti čimprej, torej očitno še v zimskih razmerah. K temu, da si stvar še malo otežim, me je silila tudi jeza zaradi »neuspeha« poleti. Glede na to, da sem zgoraj plezal malo po svoje, ne morem trditi, da je bila to povsem prava 1.PP omenjene smeri. Glede na to, da so vse največje težave skoncentrirane v spodnji polovici stene in da je zgoraj veliko podobno težkih možnosti za izstop, težkih tja do 5a (M), pa se vseeno ne sekiram preveč. Na nekaterih, zame preveč ledenih mestih, kjer je bilo pač možno zamenjati opremo, sem plezal s tehniko drytoolinga.
Gledano kot na celoto, ocenjujem vzpon kot zahtevnejši od Obraza Sfinge v Triglavu, vsaj eno kombinirano mesto pa je bilo zahtevnejše od nekaterih navrtanih osmic. Zaradi zimskih razmer in težavnosti posameznih odsekov in ob znanem rzeniškem varovanju, uvrščam vzpon med svojih pet najtežjih. V steni sem za potrebe snemanja, en dan spet sam, en dan pa z Alešem Strojanom, preživel tudi še naslednja dva dneva.
Prvi vzpon v Cedeviti so v dveh dneh, pozimi leta 1989 opravili Marko Prezelj, Janez Kešnar in Bojan Pollak, (6, A2-3). Edino ponovitev pa je smer, prav tako pozimi, doživela nekaj let kasneje.
Plezanje posvečam nekaterim pederajsom s kamniškega konca in se jim ob tej priliki tudi najlepše zahvaljujem za ca. 100.000 sit vredno, pokradeno opremo iz depoja v votlini pod steno, kamor sem jo prinesel že nekaj tednov prej. Naj se jim: čelada, novo kladivo, nekaj vponk in klinov, komplet žimarjev, ena (?) rokavica, debela spalna vreča, nekaj pijače in ostale malenkosti čimprej zataknejo v »grlu.« Ob njihovi uporabi pa naj jih spremlja neizmerna sreča ob misli, da ne bodo nikoli kaj več kot navadna šentflorjanska goveda.
(Mi je Ali pred časom lepo rekel, naj malo skočim gor pogledat, ker na ferajnu že nekaj šušljajo... pa se mi to nikakor ni zdelo mogoče...).
Gregor Kresal
In tako je videti stena Rzenikova poleti, od daleč...