Janez Pikon: Mogočno gorovje se iz pašnikov v nebo pno skalne ostrice in jim ni para, tu že le stezice vodijo preko navpičnih sten, ki nam lahko odstrejo lepoto. 
Mogočnost in privlačnost dolomitskega sveta, sanjske gore, mednje sodi, tudi Piz Miara ob sedlu Passo Sella nad Val Gardeno. Ferrata delle Mëisiules (do leta 1967 najtežja ferrata v Dolomitih, tudi širše) nas vodi pod strmo severozahodno ostenje nad prostranim in travnatim sedlom Paso Sella (2244 m) s Hotelom Maria Flora. Zahodno pod stolpom La locomotiva (2405 m) in zahodnim gorskim masivom Sassolungo (3264 m). Navpičen vstop v prvi del Ferrate delle Mëisiules (2290 m) in strmo nadaljevanje nam skoraj neprekinjeno do izstopa štiristo metrov višje, postreže s pogledom na rob melišča z vidno stezo do vstopa v steno. Dvignemo se na planoto jugovzhodno pod strmo steno, ter južnim, močno izpostavljenim stolpom Piz Lasties, odkoder nadaljujemo v smeri vrha Piz Selva (2941 m). Sanjske gore, mednje sodi, tudi Piz Miara ob sedlu Passo Sella nad Val Gardeno.
S platoja Piz Selva (2941 m) se blago vzpenjamo v smeri pod vrhom Piz Grabla (2972 m) do oddaljenega vrha s križem na Piz Miara (2964 m), jugozahodno pred v ozadju vidnim Piz Rotic (2974 m) in najvišji vrh v grebenu (2999 m) severno nad sedlom Val Ciadin.
Daljši odmor si privoščimo, ker počitek potrebujemo za vračanje po ferati v obratni smeri na sedlo Paso Sella (2244 m) ob Hotelu Maria Flora.
Sestop je težji, tudi vreme nas priganja, nad dolino so se začeli zbirati temni oblaki, rahlo dežuje nižje ob sestopu iz ferate in po melišču vse do parkirišča na sedlu Paso Sella, kjer nas močno deževje spremlja vso pot domov.
Janez Pikon