Delo, 06.10.05 - Pisma bralcev: Oskrbnice planinske koče v Grohotu pod Raduho
Pisma bralcev
Planinska koča ali koča pijancev?
Kot oskrbnica koče v Grohotu pod Raduho, katere lastnik je prizadevno Planinsko društvo Mežica, moram še z druge strani osvetliti primer, ki je bil 23. avgusta opisan v tej rubriki. Avtor napisanega je g. Mirko Dobnik iz Rošnje 5, ki se mu za ta neprijetni dogodek iskreno opravičujem. Denar za plačano prenočevanje sem mu vrnila takoj naslednje jutro, to je 14. avgusta, in to polno ceno prenočevanja na skupnih ležiščih. To je 1800 sit, čeprav mu je moj mož ali »pomočnik«, kot ga g. Dobnik poimenuje, zaračunal le 900 sit, to je 50% popusta, čeprav ni član nobenega planinskega društva. Gospod Dobnik pa nič o tem.
Skupina, ki je prišla ponoči vsa premočena iz Vodol prek Ježevih peskov (ne pa samo od avta, kot trdi gospod Dobnik), ni imela na sebi krpice suhih oblačil in vso obleko sva jim posodila midva z možem, da so lahko svojo čez noč posušili za drugi dan. To noč je namreč silno deževalo.
S steklenicami trkati in s kozarci jim je pomagala še druga skupina, ki jo je neurje dobilo pod Olševo in je naju klicala za pomoč. Nisva jim mogla odreči pomoči in jih je mož šel dvakrat iskat in jih pripeljal vse premočene in prezeble v kočo. Takšnega človeka se pa kakšna preveč popita kapljica kar hitro prime in jim tega ne moremo šteti za hudo in jih vse vprek zmerjati s pijanci. Oboji so pri nas kljub pozni uri 23. 30 tudi večerjali, plačali prenočišče, res kar veliko popili in zjutraj tudi vsi zajtrkovali. Potem pa kljub dežju nadaljevali pot na Raduho, čez steno in čez »durce« nazaj. Pri nas so tudi pojedli naročeno kosilo in odšli proti domu. Kam je poniknil g. Dobnik, ki pri nas ni zapravil niti tolarja, nasprotno, celo zaslužil je 900 sit, pa ve samo on. Da ne bo g. Dobnik mislil, da sem ga s kom zamenjal. Nosil je jakno Berghaus, katere je njega dni za svoje člane nabavila samo Gorska reševalna služba Slovenije in je ni bilo mogoče kupiti na prostem trgu. Vsaj take ne z všito podlago za »emblem oziroma znak Gorske reševalne službe«.
Nočnino smo vrnili vsem, ki so pri nas prespali in so to zahtevali, razen dvema družinama z majhnimi otroki in paru iz Ankarana, ki jih to ni prav nič motilo, čeprav so spali v istem nadstropju kot g. Dobnik. Še enkrat se mu opravičujem za neljubi dogodek in upam, da ga to ne bo odvrnilo od naših lepih planin in bo, če bo vse po sreči, zrasel v dobrega planinca.
Dovolj bodi o g. Dobniku. Poglejmo še druge vidike teh dogodkov. Nikakor in nikoli ne odobravam stvari, kot so pijančevanje, nemir, kreganje, šikaniranje, preklinjanje in kruljenje. Tako imenujem jaz petje brez vsakega posluha, ki ga (ne prostovoljno) poslušam že vsa leta, odkar sem oskrbnica planinske koče. Take stvari (če že morate) počnite v dolini. Mi smo bolj za poslušanje lepega, ubranega petja, šal, kulturnih vicev in pripovedovanja zgodb izkušenih ljudi, tudi lepe muzike.
Da se v planinski koči prepreči pitje pijač iz lastnih nahrbtnikov (mi nismo točili alkohola po 24. uri), mi naj kdo od bralcev svetuje, kako.
Jaz si tega ne morem tolmačiti drugače, kot da oskrbnik obvlada vse borilne veščine, od karateja do kung fuja in boksa. No, pa šalo na stran. Ali smem kot oskrbnica pregledati nahrbtnik planincu, ki gre v spalne prostore? Ali ga smem (gosta) odstraniti iz koče? Tudi če bi ga lahko, nimam srca, da bi naredila kaj takega. Sploh pa ne v takem neurju, kot je bilo tisto noč. Takrat bi se šele pisalo o meni! Planinska koča mora dati zavetje vsakomur, ki ga potrebuje, pa naj je to planinec ali »pijanec«, kot je te ljudi poimenoval g. Dobnik.
Pa še ena stvar se mora osvetliti. Kot najemnik planinske postojanke moraš plačati državi vse pristojbine, davkariji vse davke, društvu visoko najemnino, sezona traja štiri mesece. Cene določajo: Planinska zveza, matično društvo. Tepejo te veliki stroški za ogrevanje, razsvetljavo. Vsaka stvar se s prevozom do koče podraži … No, pa smo tam.
Dvanajst let sva z možem oskrbnika planinskih koč in imava že vseh sort izkušnje. »Obrajtava« vesele ljudi in poštenjake. Ne marava pa napihnjencev, hinavcev, pohlepnežev in lažnivcev.
Končala bom s parolo, ki sem jo videla napisano v nemškem jeziku v luksuznem hotelu v Majerhofnu v Avstriji:
Veseli smo tistih, ki pridejo,
veseli smo tistih, ki odidejo.
Skratka – vedno smo veseli.
En lep planinski pozdrav
oskrbnica planinske koče v Grohotu pod Raduho
Elizabeta Slapnik
Solčava 74, Solčava
P.S.: Iz planinskih koč so naredila »gostilne« planinska društva z nenormalno visokomi najemninami. S tem bi rada spodbudila tudi druge najemnike, da se oglasijo.