Dejansko pa je povzetek patagonske izkušnje težko ubesediti
Gašper Reberšak
Vzpostaviti ustaljen ritem "plezanje-počitek" je v teh koncih težko. Po nekaj dneh, ko smo preizkusili vse pekarne in slaščičarne in posledično napolnili tako prehrambene kot spalne rezerve, je še vedno vztrajalo slabo vreme.
Naslednje (sicer zelo dolgo) vremensko okno se je počasi oblikovalo šele čez nekaj dni. Začeli smo se že nekoliko nervozno sprehajati po kampu in vasi... čas je bil za novo akcijo.
Uporabili smo vsa poznanstva in se z nekaj lokalci odpravili do plezališča sredi patagonske stepe dve uri vožnje stran od Chaltena. Plezališče, ki mu domačini preprosto pravijo La Estepa, se nahaja na zavetrni strani bazaltnega osamelca, ki si zares zasluži to poimenovanje. Kamorkoli seže pogled samo gričevnata pustoš, z grmičevjem porasla stepa in pesek. Družbo delajo samo guanaci, ki se mirno sprehajajo naokoli in kakšen škorpijon, ki ga pod spalno podlogo na srečo najdemo šele po zelo dobro prespani noči.
Stena osamelca je prepredena z razpokami različnih težavnosti, za katere ni nobenega vodiča. Na vrhu smeri te čaka navrtano sidrišče, do tja pa te pot vodi po razpokah, ki sicer ponavadi omogočajo dobro postavljanje varoval. Vseeno je "trad" plezanje za slovensko šolo kar velik izziv. Hitro se vname debata o razlogih za previdnost in o različnih stilih plezanja med evropejci in američani. "Euro style!" se med plezanjem dere Matko, medtem ko uživa v kaminskem stilu plezanja po majhnih stopih in prijemih, kotna razpoka pa služi bolj kot ne samo za nameščanje varoval. :) Vseeno smo v dveh dneh plezanja našli tudi dovolj priložnosti za trening džemanja v razpokah in nekoliko bolj vzljubili "trad" način plezanja v plezališčih.
Glas o famoznem štiridnevnem vremenskem oknu se je po Chaltenu in okolici širil kot COVID v avstrijskih smučarskih središčih. Kasneje smo v smeri srečali čilensko navezo, ki se je zaradi dobre napovedi pripeljala 30 ur vožnje daleč! No... napovedovanje prihodnosti tokrat ni uspelo in v eni iteraciji vremenske napovedi se je okno dokončno skrajšalo za več kot pol. S tem je tudi padla odločitev o našem naslednjem plezalnem cilju. Matevž se je odrekel nadaljnemu plezanju, midva z Matkotom pa sva si izbrala smer, v kateri smo pred nekaj tedni ob našem prvem patagonskem poizkusu obračali zaradi močnega vetra in zgrešenega štarta. Pod okrilje sva vzela še Mašo - članico avstrijskega Alpinvereina iz Innsbrucka, in v zelo prijetni plezariji smo dosegli vrh Aguja de l'S v grebenu Fitz Roya. (Cara Este, 450 m, 30° 6a) S tem je bilo plezalnega dela za nas konec. Preostale dni je bril močan veter, ki je onemogočal kakršnokoli plezalno aktivnost v gorah.
Smo pa izkoristili druge naše vrline. Švicarski družini, s katero smo se spoznali med enim od bivakiranj, smo pomagali pri gradnji novega bungalova, preostali čas pa izkoristili za kulinarične aktivnosti in druženje.
Na koncu z veseljem rečem, da smo zadovoljni - za vse člane je bilo plezanje tukaj nekaj novega zato sta tudi (le) dve "enostavnejši" smeri v tem okolju za nas dovolj. Dejansko pa je povzetek patagonske izkušnje težko ubesediti. Mislim, da imajo veliko vlogo notranji občutki, ki v tem okolju pridejo še posebej do izraza. Mogoče še najlepši občutek je želja, da se v te kraje še kdaj vrnem, čeprav ob pisanju sploh še nisem odšei.
Nekaj mogoče doda tudi komentar Rolanda Garibottija. Avtor najbolj znanega alpinističnega vodiča po vrhovih Patagonije je Maši ob enem njenih obiskov dejal, da je preživljanje časa v El Chaltenu v plezalni sezoni kot nekakšen poletni kamp - plezanje, veliko druženja, zabave, poznanstev... ko odideš "nazaj v realnost," pa ostane nekaj melanholije. ...