Večer, Reportaže, ljudje - Barbara Gavez Volčjak: Jungfraujoch - najviše ležeča 
železniška postaja v Evropi
Najviše ležečo železniško postajo v Evropi, Jungfraujoch na višini 3454 metrov nad morjem, so odprli leta 1912, Švicarji pa jo na ogled postavljajo pod sloganom "Top of Europe".
Si predstavljate, da bi se na Vršič zapeljali z zobato železnico? Tega v Sloveniji najbrž ne bomo doživeli, pa če bi imeli še toliko denarja. Kmalu bi koga nadvse skrbelo varovanje narave v Triglavskem narodnem parku in projekt bi zastal, še preden bi se prav razvila debata, ali je bolje zgraditi železniško progo ali še naprej vdihavati izpuhe kolone avtomobilov.
Slovenci lahko na Vršič organizirano tečemo ali kolesarimo. Morda se bo kdo od teh, ki so to že storili, jutri udeležil maratona na Jungfrau v Švici, enega najbolj spektakularnih gorskih tekov v Evropi. Podatka, ali je letos med 4000 prijavljenimi tudi kdo iz Slovenije, na seznamu nismo iskali, čeprav bi bil vreden objave. Navsezadnje pa mora približno 1500 višinskih metrov med startom v kraju Interlaken, nekaj čez 500 metrov nad morjem, in ciljem na 2200 metrih na prelazu Kleine Scheidegg vsak tekač premagati sam in zase. Pri tem bodo med drugim tekli mimo Wengna, zimskošportnega središča, znanega tudi slovenskim smučarskim navijačem, kjer sta v slalomu nekoč zmagovala Bojan Križaj in Rok Petrovič. Bolj kot slalom je tam sicer čislan smuk, mimo vasice teče znamenita proga Lauberhorn, ki pa si jo je poleti (in če nisi smučar) težko predstavljati.
Poleti je Bernsko višavje namreč rezervirano za druge športe: pohodništvo, alpinizem, gorsko kolesarjenje, spuščanje po jeklenici, jadralno padalstvo in še marsikaj. Vsa izhodišča so ljubiteljem narave in gibanja dostopna z železnico, po dolini običajno, v hrib zobato. Vrhunec (dobesedno) ta doseže na prelazu Jungfraujoch med vrhovoma Jungfrau in Mönch, 3454 metrov nad morjem. Najviše ležeča železniška postaja v Evropi pa sploh ni kako čudo sodobne tehnologije, saj so jo po 16 letih gradnje odprli leta 1912.
Prerešetana gora
Železnico na Jungfraujoch si je zamislil in njeno gradnjo v začetku tudi financiral švicarski podjetnik Adolf Guyer-Zeller. Sprva so dela tekla gladko in prvi del so odprli po vsega dveh letih gradnje, septembra 1898. Sčasoma pa se je položaj zapletel, Guyer-Zelelr je leta 1899 umrl, trasa pa se je s pobočja preselila v notranjost gore: zadnjih sedem kilometrov poteka po predoru, speljanem skozi gori Eiger in Mönch, dokler se ne ustavi na končni postaji, imenovani Top of Europe - Streha Evrope.
Vendar pa si Guyer-Zeller in italijanski delavci, ki so gradili progo, najbrž niso predstavljali, kolikšne razsežnosti bo v stotih letih dobil njihov podvig. Obiskovalci se lahko sprehodijo po rovu, speljanem skozi ledenik, si v drugem rovu ogledajo nekdanje orodje in pripomočke ter se poklonijo spominu na delavce, preminule med gradbenimi deli, na terasi, imenovani Sfinga, pa v jasnih dneh občudujejo razgled na okoliške vrhove. Na svoj račun pridejo tudi znanstveniki, saj je na vrhu observatorij, pod njim pa prostori za razne meritve in preučevanje klime, favne, ledenikov in še česa. Najbolj pa pridejo na svoj račun ljubitelji švicarskega turizma in njegove ponudbe: v goro se zajeda pet restavracij, med njimi celo indijska, imenovana Bollywood, za vedno večje število azijskih gostov, ki jim ne prija težka alpska hrana. Svoji trgovini imata tudi urar Tissot in čokoladnica Lindt, ki ne ponuja zgolj izdelkov, temveč tudi ogled izdelave čokolade "od zrna do tablice".
Marketinški prijemi
Seveda se je mogoče podati tudi na prosto, na plato, na katerem se obiskovalci navdušeno slikajo ob švicarski zastavi. Ob vsej fascinaciji nad tehnologijo in švicarsko urejenostjo, izdatno marketinško podprtima, jih pač zanese v navdušenje, da so dejansko na "strehi Evrope" - pa četudi niso najviše niti niso tja prilezli s svojimi močmi. Marketing je nasploh gonilo švicarskega uspeha. Kako si drugače razlagati dejstvo, da so na ledeniku Eiger v zadnjih letih pripravili športne dogodke, kot so teniški dvoboj med Rogerjem Federerjem in Lindsey Vonn, boksarski dvoboj Vladimirja Klička in Tonyja Thompsona pa celo tekma svetovnih zvezd kriketa. Vložki se jim očitno obrestujejo, saj se je obiskovalcev tudi v začetku septembra, po koncu glavne turistične sezone, kar trlo. In to kljub ne prav nizki ceni vozovnice, povratna za odraslega denimo stane okoli 200 švicarskih frankov (183 evrov). Za tolažbo lahko otroci do 15. leta v spremstvu potujejo zastonj. Vozovnica pa velja samo za Jungfraubahn, vrhnji del proge, ki je v zasebni lasti. Niže, natančneje do vsake stalno naseljene vasice v Švici, je zagotovljen javni železniški ali avtobusni prevoz.
Ko so si ogledali okoliške vršace, se sprehodili skozi ledene rove, se poučili o zgodovini proge in se fotografirali ob velikanski stekleni krogli, kakršne lahko sicer tresemo, da v njih sneži, ta pa v premeru dveh metrov na trdnem podstavku prikazuje vse značilnosti Švice, od jezer prek sira in čokolade do jodlarjev, se morajo turisti seveda okrepčati. Najbolj varčni morda celo potegnejo kak sendvič iz nahrbtnika, bolj preudarni se odločijo za samopostrežno restavracijo, najbolj petičnim pa postrežejo v restavraciji z zvenečim imenom Crystal in menijem s tremi hodi za 46 frankov (42 evrov). Jedi a la carte stanejo ustrezno več. Po izdatnem kosilu sledi vrnitev z železnico v dolino, za azijske goste pa morda ogled še katere znamenitosti, navsezadnje so za tridnevno vozovnico, imenovano Swiss Pass, plačali 336 frankov (307 evrov) za drugi razred oziroma 581 (532 evrov) za prvega. V to ceno so vključeni vsi javni prevozi z vlakom, avtobusom ali ladjo (teh je na švicarskih jezerih veliko) ter brezplačen vstop v več kot 480 muzejev. 15-dnevna vozovnica za prvi razred za odraslega stane 704 franke (644 evrov), ne smejo pa jih kupiti prebivalci Švice in Liechtensteina.
Slogan "Top of Europe" lahko razumemo na več načinov, dejstvo pa je, da bo Švica v marsikaterem pogledu marsikomu še dolgo svetel zgled in nedosegljiv cilj.
Barbara Gavez Volčjak
Slika: Maraton na Jungfrau velja za enega najlepših v Evropi. (Andy Mettler/Interlaken Tourismus)
________________________________________________________________________________
NAJVIŠE LEŽEČI POŠTNI URAD V EVROPI
Na Jungfraujochu so poštni urad odprli leta 1906, ko so potegnili železnico do postaje Eismeer sredi stene Eigerja. Danes je tam zastekljena razgledna ploščad, s katere si je mogoče ogledati ledenik. Poštni urad pa so leta 1912, ob odprtju proge, prestavili na končno železniško postajo, tam lahko turisti oddajo pošiljko in dobijo poštni žig.