PATAclimb: Nova dejstva o vzponu na Cerro Torre leta 1959 - Rolando Garibotti, v sodelovanju s Kellyjem Cordesom: Completing the Puzzle
V preteklih štirih desetletjih je vzpon na Cerro Torre leta 1959, ki naj bi ga opravila Cesare Maestri in Toni Egger, vzbujal precej dvoma. Veliko dokazov kaže, da je bila njuna najvišja dosežena točka blizu trikotnega snežišča, na višini vsega 300 metrov ali četrtini smeri. Ostaja skrivnost, kje sta Egger in Maestri (ob podpori Cesarina Fave) dejansko bila v šestih dneh, kolikor je po Maestrijevih besedah trajala krožna tura, s katere se Toni Egger ni nikoli vrnil.
Maestri je bil brez dvoma odličen plezalec in neodvisen mislec, avantgardist, ki zasluži spoštovanje za svoje prispevke. Vendar to ne bi smelo preprečevati preverjanja njegovih trditev o Cerro Torreju. Pri tej raziskavi skušamo ugotoviti dejstva o prvem vzponu na eno najbolj znanih gora na svetu. V preteklosti so bili nekateri italijanski krogi užaljeni zaradi preverjanja dejstev, nepripravljeni priznati, da je ključna, visoko spoštovana in ugledna oseba naredila napačen korak. Do današnjih dni je zagovarjanje Maestrijevega zatrjevanega vzpona temeljilo izključno na čustvih. Nihče ni nikoli uporabil na dejstvih temelječe obrambe proti protislovjem, nedoslednostim in dokazom, ki so se nakopičili proti Maestrijevi zgodbi o Cerro Torreju 1959.
Toda dokaz o Eggerjevem in Maestrijevem bivanju in delovanju v teh šestih dneh je bil ves čas na razpolago. Predhodni dnevi odprave, nošenje opreme, dnevni pohodi do nižjih vzhodnih pobočij Cerro Torreja in pritrjevanje vrvi do trikotnega snežišča so zabeleženi in potrjeni v Favovem dnevniku, zapiskih treh mladih študentov, ki so jih spremljali na odpravi, in v Maestrijevem poročilu.
V njegovi knjigi Arrampicare e il mio mestiere (Milano, Garzati, 1961) fotografija na (sicer neoštevilčeni) strani 65, ki jo je posnel sam Maestri, kaže pokojnega Eggerja, ki pleza po – kakor navaja podpis – ''spodnjih ploščah Cerro Torrejeve stene''. Na to fotografijo sva pred dvema letoma naletela z Ermannom Salvaterro, ko sva pripravljala še neizdano knjigo; ker z Ermannom poznava teren, nama je bilo jasno, da fotografija ni bila posneta na Cerro Torreju. Kar je bilo nejasno, je bila dejanska lokacija. Zaradi izreza je na fotografiji manjkala večina ozadja. Pred približno letom me je Kelly Cordes prosil, naj jo še enkrat pogledam, pred kratkim me je spet opomnil, zato sem se bolj potrudil. Po mnogih urah pregledovanja fotografij celotne doline sva z Dörte Pietron prepoznala značilnosti, ki so se ujemale z omenjeno fotografijo.
Maestrijev posnetek Tonija Eggerja je bil v resnici narejen v zahodni steni Perfila de Indio, majhnem stolpu severno od sedla Standhardt, med Agujas Standhardt in Agujo Bífida, na zahodni strani masiva, torej na nasprotni strani od tiste, za katero trdi, da sta plezala.
Kaj to pomeni? V številnih poročilih o svojih odpravah leta 1958 in 1959 Maestri nikoli ne omenja plezanja na zahodni strani masiva. O šestih dneh, v katerih naj bi njemu in Eggerju uspel končni naskok na Cerro Torre z vzhoda, ni nikjer nobenega poročila. Kaj se je v resnici dogajalo v teh dneh? Ta fotografija je še en dokaz, jasno potrdilo o kraju, kamor sta šla med njuno odpravo, ki pa ga Maestri, začuda, nikoli ne omenja. Vsekakor ni nikjer v bližini lokacije njegovega domnevnega vzpona, zagotovo pa to ni kraj, po katerem bi se nekdo nenamerno potikal. Ali pozabil. Morda sta zaradi velikih težav na vzhodu premišljevala o zahodni steni Cerro Torreja, v kateri sta Walter Bonatti in Carlo Mauri odkrila šibko točko in dobro napredovala leto dni pred tem.
Iz njunega baznega tabora na vzhodni strani je bila edina možna pot do zahodne stene Torreja plezanje po pobočjih do sedla Standhardt, spust po vrvi na zahod (desetletja pozneje bo to postal eden od dveh najpogostejših pristopov do zahodne stene). Na Maestrijevi fotografiji Egger pleza (zahodno) pod in neposredno severno od sedla Standhardt, očitno se vrača na vzhodno stran masiva. To je velika lekcija v iskanju smeri. Zadnje desetletje se naveze, ki se skušajo vrniti na isto sedlo z zahoda, po nepotrebnem ubadajo s strmim, težavnim plezanjem direktno navzgor. Linija, ki sta jo izbrala Egger in Maestri, je mnogo lažja (III). V sestopu s sedla Standhardt sta se soočila s pobočji z napihanim snegom, izpostavljenimi plazovom, ki so končali na dnu Torrejevega zgornjega ledenika – na katerem so kasneje našli Eggerjeve posmrtne ostanke.
Smrt Tonija Eggerja ostaja nepojasnjena. Na osnovi te nove informacije se zdi mogoče, da je doživel nesrečo med sestopom s sedla Standhardt. Edina oseba, ki ve, kaj se je zgodilo, noče spregovoriti in prepušča nam, da skušamo po koščkih sestaviti resnico. Najslabša stran Maestrijeve in Favove zgodbe je v tem, da sta Eggerjevi družini povedala netočne informacije o njegovi smrti. Tonijeva sestra še živi. Še vedno se ne more sprijazniti z dejstvom, da Maestri in Fava nista prinesla ničesar od Tonijeve obleke, opreme ali njegovega dnevnika. (Toni je bil dobro znan po natančnih dnevniških zapiskih.) Zdaj je v poznih osemdesetih in živi v majhnem mestu blizu Lienza v Avstriji. Maestri že zelo zamuja z razlago, s katero bi njej in svetu resnično pojasnil, kaj se je dogajalo v tistih šestih dneh leta 1959.
Zadnji vtis o Eggerju, ki nam ga je zapustil, je njegova sposobnost in bistroumnost v iskanju poti. Upajmo, da bo zadnji vtis o Maestriju poštenost, s katero se bo enkrat za vselej očistil.
Kaj dokazuje fotografija:
- Da slika, ki jo je Maestri uporabil v svoji knjigi, ni bila posneta na Cerro Torreju, kot trdi.
- Da sta Egger in Maestri obiskala zahodno stran masiva, nasprotno stran od tiste, kot trdi, verjetno, da bi poskusila v zahodni steni Torreja. Kateri drug cilj naj bi ju sicer zvabil na to stran?
- Ker ni drugih manjkajočih vpisov, sta brez dvoma bila tam v teh šestih dneh, za katere Maestri trdi, da sta plezala in sestopala po vzhodni in severni steni Cerro Torreja.
- Da fotoaparat ni bil izgubljen, kot trdi Maestri.
Rolando Garibotti, v sodelovanju s Kellyjem Cordesom
Pri nastajanju članka so sodelovali tudi Leo Dickinson, Colin Haley, Dörte Pietron in Ermanno Salvaterra
Dodatek: Maestrijev odgovor
Odgovor Cesara Maestrija je bil predvidljiv, če ne žalosten. V treh telefonskih pogovorih z italijanskim novinarjem Alessandrom Filippinijem je Maestri prešel od izmikajočega zanikanja (nikoli nisem obiskal tega področja, to mora biti fotografija nekoga drugega) preko bolj kategoričnega zanikanja (nikoli nisem obiskal tega področja ali zahodne strani masiva) in naivnosti (urednik je moral pomešati podnapise) do, končno, ''spomnim se nečesa''. Priznal je, da je med odpravo 1957/58 šel enkrat v tisti smeri, da bi si ''ogledal ledenik''.
Podrobnosti odprave leta 1957/58, ki jo je vodil Bruno Detassis, so natančno zabeležene. Poimenovali so vsak majhen vrh in vsako sedlo, ki so ga dosegli, tudi drobne geografske značilnosti. Kratek izlet, omenjen zgoraj, bi bil važen raziskovalni pohod, s katerim bi izpolnili bele lise na zemljevidu, vendar ni nikjer omenjen.
Maestrijeva knjiga je v desetih letih doživela štiri ponatise brez kakršnega koli popravka pri fotografiji ali podnapisu. Fotografijo je predstavil kot dokaz za svoj vzpon, toda ko ga o tem povprašajo, se brani z nevednostjo.
Fotografija v njegovi knjigi, podpisana s Toni Egger na Cerro Torreju in je bila v resnici posneta na zahodni strani Perfila del Indio, kaže, da je naredil veliko več, kot samo ''pogledal ledenik''.
Zares žalostno in na meji nenamerne zlobe je, da celo na stara leta nadaljuje s svojo šestinpetdesetletno uganko, da bi zatemnil resnico, četudi v škodo pokojnikove družine.
Prevedel Mire Steinbuch
Urednik: Prevod celotnega članka z vsemi slikami objavljamo s posebnim dovoljenjem avtorja Rolanda Garibottija.